Jedro

Avtorski honorar, ki ga pooblaščena kolektivna organizacija avtorjev terja na podlagi Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur.

list RS, štev. 29/98) za uporabo glasbe v gostinskem obratu (lokalu), brez izdanega dovoljena, in zapade mesečno v plačilo, predstavlja občasno terjatev, za katero velja triletni zastaralni rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanim delom sklepa (1.,2. in 4. točka sklepa) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča, opr.štev. I 2004/01673, z dne 12.11.2004 razveljavilo v 1. točki glede glavnice v višini 116.879,40 SIT in glede zakonskih zamudnih obresti od zneskov in datumov navedenih v sklepu in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, prav tako je razveljavilo 3. točko sklepa o izvršbi ter odločilo o pravdnih stroških tako, da je tožena stranka poleg izvršilnih stroškov dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 74.728,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Zoper navedeni del sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede zneska 11.304,00 SIT poudarja, da tožena stranka računu glede tega zneska izrecno ni ugovarjala in se je sodišče opredelilo do dejstev, ki jih tožena stranak ni zatrjevala. Glede na navedeno je potrebno slediti stališču, da v kolikor tožena stranka vsebini računa ne ugovarja, se šteje, da ga priznava. Dejstev, ki jih stranka prizna ali jih ne prereka in potrebno dokazovati. Zato je stališče sodišča o neutemeljenosti zahtevka v tem delu, zmotno. Zato je sodišče izvedlo napačno dokazno oceno, ker meni, da bi morala tožnica neprerekani terjatvi navkljub, dodatno zatrjevati podlago in predložiti tudi druge dokaze. Sodišče bi moralo zahtevku v tem delu ugoditi, saj zadošča že predložitev računa. Račun je tožena stranka zavedla tudi v svojih poslovnih knjigah in uveljavila kot strošek pri obračunavanju vstopnega DDV. Navedeno je razvidno iz listinskih dokazov - zapisnika DURS, ki je bil pridobljen v pravdnem postopku. Nepravilna je tudi odločitev glede zastaranja preostalih zahtevkov. Stališče sodišča o triletnem zastaralnem roku je napačno, saj je tožena stranka brez pravnega naslova - pogodbe uporabljala glasbena dela avtorjev in bila s tem neupravičeno obogatena. V spornem primeru gre za zahtevke iz naslova neupravičene pridobitve. ZASP v komentarju 59. člena določa, da velja za avtorski honorar splošni pet letni zastralni rok po določbi 371. člena ZOR. Tožena stranka ni imela sklenjene pogodbe, pogodba ji je potekla dne 31.12.1999, aneksa k pogodbi pa ni sklenila. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 372. člena ZOR (ki se glede na prehodno določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika uporablja v spornem primeru) so občasne terjatve tiste občasne dajatve, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, kot so terjatve obresti ali terjatve preživljanja. Enako velja za anuitete, vendar ne velja za obročna odplačila in druge delne izpolnitve (2. odstavek istega člena). Občasna terjatev je torej tista terjatev, ki upoštevaje citirano zakonsko določbo izpolnjuje naslednje pogoje: mora biti samostojna, ne sme se nanašati na dele celote, obdobje dospelosti posameznih občasnih terjatev mora biti leto dni ali krajše in višina terjatve mora biti določena oziroma določljiva (primerjaj tudi komentar k 347. členu Obligacijskega zakonika v N. Plavšak in ostali avtorji - Obligacijski zakonik s komentarjem - splošni del, 2. knjiga; GV Založba, Ljubljana 2003, str. 465 in 466 - v tem delu avtorica V. Kranjc). Vse navedene značilnosti pa v pritožbi še sporne terjatve vsebujejo. Sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da gre za občasne terjatve, ki zapadejo mesečno iz istega pravnega naslova, njihova višina in mesečna zapadlost pa sta določeni na podlagi Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS št. 29/98) oz. v 2. točki III-A razdelka Tarife za javno priobčitev glasbenih del ne glede na to ali uporabnik avtorsko delo uporablja na podlagi pogodbe ali brez nje. Pritožbeno sodišče pa tem razlogom glede na pritožbene očitke še dodaja, da ni pomembno ali gre za dajatve, ki temeljijo na pogodbenem razmerju ali neposredno na podlagi ustreznega predpisa - v konkretnem primeru cit. Pravilnika in Tarife. Glede na citirano zakonsko določbo ni tedaj pomembna pravna narava zahtevka ali gre torej za zahtevek na izpolnitev pogodbe ali za obogatitveni zahtevek, ki temelji na predpisih avtorskega prava.

Bistveno je, da gre za občasne dajatve, ki se jih lahko opredeli z zgoraj navedenimi značilnostmi.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so upoštevaje datum vložitve predloga za izvršbo - 28.10.2004 in upoštevaje triletni zastaralni rok, zastarane vse terjatve, ki se nanašajo na obdobje do 28.10.2001, to pa so vsi sporni računi, glede katerih sodišče prve stopnje ugotavlja zastaranost terjatev, ki iz njih izvirajo, kot tudi terjatev za sporni znesek 11.304,00 SIT, ki izvira iz računa štev.

00, z dne 19.10.2000 in datumom zapadlosti 3.11.2000, katero sodišče prve stopnje zavrne sicer iz drugih, v pritožbi izpodbijanih, razlogov. Tudi pri slednji pa gre, kot izhaja tudi iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, za občasno mesečno zapadlo dajatev, ki temelji na cit. pravilniku oz. tarifi, torej - kot sicer izhaja tudi iz za tožečo stranko nespornih okoliščin - enako kot pri drugih spornih terjatvah na neupravičeni uporabi mehanične glasbe v gostinskem lokalu in zato glede na zgoraj navedeno materialnopravno določbo ZOR tudi zanjo velja, da je s strani tožeče stranke ugovor zastaranja tožene stranke utemeljen. Zato v tem delu pritožbeno sodišče ugotavlja neutemeljenost tudi tega dela tožbenega zahtevka iz uveljavljanega ugovora zastaranja in zato posebej ne odgovarja na pritožbene očitke, naslovljene na ta del odločitve. Glede sklicevanja pritožnika na stališče avtorjev komentarja ZASP, pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da se stališče avtorjev komentarja ZASP in v komentarju k 59. členu ZASP navedene odločbe sodišč, ne nanašajo na takšne občasne terjatve, kakršne so predmet tega pravdnega postopka in zato ne morejo predstavljati opore sodišču pri odločanju v konkretnem primeru.

Izpodbijana sodba je torej pravilna v materialnopravnem pogledu - glede zneska 11.304,00 SIT iz sicer drugačnih razlogov, kot jih je navedlo prvostopno sodišče. Tudi ni storjenih kakšnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Ob povedanem je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (člen 353 v zvezi s 442. členom ZPP).