Jedro

Profesionalna vožnja tovornjaka nedvomno predstavlja nevarno dejavnost, saj statistično ni mogoče izključiti nastanka škode, kljub ustrezni skrbnosti voznika. Obratovalec je v takšnem primeru delodajalec, torej prvi toženec, saj se je nevarna dejavnost opravljala predvsem v njegovem interesu.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu, ki se nanašata na prvega toženca razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 58.589,00 EUR in rente v mesečnem znesku 876,31 EUR od 1. 2. 2001 dalje. Presodilo je, da ne krivdna ne objektivna odškodninska odgovornost tožencev nista podani.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede prvega toženca razveljavilo v delu, kolikor je bil zavrnjen zahtevek za plačilo 851,28 EUR iz naslova neizplačanega regresa ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo zavrnilo in v preostalem izpodbijanem, a ne razveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Sodbo pritožbenega sodišča tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Predlaga razveljavitev obeh sodb in navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeni očitek, da je bila hitrost vožnje pravočasno prerekana. Sodišču prve stopnje očita kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker se je nezakonito oprlo na dokaze, izvedene pred tujim sodiščem (Občinskim sodiščem v Rumi), kjer tožniku ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Sodba višjega sodišča o tem nima razlogov. Četudi je bilo konkretno vozilo tehnično pregledano 18. 3. 1998, to ne pomeni, da je bilo tehnično brezhibno. Priče, ki so o tem izpovedovale, niso bile izvedene priče. Ker je prvi toženec onemogočil opravo izrednega tehničnega pregleda po nesreči, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik za zavarovanje dokazov ni mogel poskrbeti, saj je bil hospitaliziran. Revident ne sprejema ugotovitev o hitrosti in v zvezi s tem opozarja na okoliščine, ki naj bi dokazovale, da ta ni bila tako visoka, kot ugotavljata sodišči. Meni, da je zmoten zaključek, da konkretna tožnikova dejavnost ni nevarna dejavnost. O slednji lahko govorimo v primerih, ko pomeni povečano nevarnost nastanka škode za življenje in zdravje ljudi ali drugih dobrin. Prevoz blaga s tovornim vozilom s polpriklopnikom pa prav gotovo predstavlja takšno povečano nevarnost. Po mnenju revidenta je podana objektivna odgovornost z morebiti manjšim prispevkom oškodovanca.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožencema, ki nanjo nista odgovorila, in poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Procesno gradivo, ki izvira iz kazenskega spisa srbskega sodišča, je bilo pred sodiščem prve stopnje neposredno predstavljeno ter nato dokazno ocenjeno. Tožniku možnost, da se o njem izjavi, ni bila odvzeta (večino teh dokazov je sodišču predložil ravno tožnik, npr. izvedensko mnenje izvedenca Č., zapisnik policije itd.). Ker pravdno sodišče ni bilo vezano na odločitev srbskega kazenskega sodišča, svojo odločitev pa je oprlo še na druge izvedene dokaze, se morebitno dejstvo tožnikovega nesodelovanja v postopku pred srbskim sodiščem, ne more odraziti v kršitvi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.(1) Sodišče druge stopnje se je do navedenega očitka opredelilo na strani tri sodbe. Odgovorilo je tudi na pritožbene navedbe glede prerekanja hitrosti vožnje. Ker je v zvezi s tem pojasnilo, da se je tožnik glede hitrosti skliceval na mnenje izvedenca Č., očitno sprejema, da je bilo grajanje pravočasno. Z revizijskimi navedbami, ki se nanašajo na okvaro krmilnega sistema in ugotovljeno hitrost vožnje, tožnik izpodbija dejanske ugotovitve, kar pa na revizijski stopnji, glede na tretji odstavek 370. člena ZPP, ni dovoljeno. Priče, ki so izpovedovale o tehnični brezhibnosti vozila, je predlagal tožnik, na katerem je bilo tudi dokazno breme, da dokaže zatrjevano napako krmilnega sistema. Zato revizijsko sklicevanje na neprimernost takšnega dokaznega sredstva ne more biti utemeljeno.

7. Nadalje pa je treba pritrditi revizijskim očitkom glede zmotne uporabe materialnega prava.(2) Institut objektivne odškodninske odgovornosti je bil (zgodovinsko gledano) vključen v pozitivno pravo zato, da oškodovanci ne bi ostali brez pravnega varstva v primerih, ko bi jim škoda nastala zaradi sicer koristne dejavnosti ali uporabe stvari, pri čemer pa je podana povečana nevarnost nastanka škode, ki je statistično ni mogoče izključiti kljub ustrezni skrbnosti. S tem v zvezi se je uveljavilo stališče, da naj riziko takšne škode nosi tisti, ki ima od stvari ali dejavnosti korist. V skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) se šteje za odgovornega imetnika nevarne stvari njen lastnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa odgovarja njen obratovalec. V pravni teoriji in sodni praksi ni dvoma, da motorno vozilo predstavlja nevarno stvar, njegova profesionalna uporaba pa lahko predstavlja nevarno dejavnost. Profesionalna vožnja tovornjaka nedvomno predstavlja nevarno dejavnost, saj statistično ni mogoče izključiti nastanka škode, kljub ustrezni skrbnosti voznika.(3) Obratovalec je v takšnem primeru delodajalec, torej prvi toženec, saj se je nevarna dejavnost opravljala predvsem v njegovem interesu.(4) Objektivno odgovorni subjekt se (lahko) v celoti razbremeni odgovornosti le, če (razen višje sile – prvi odstavek 177. člena ZOR) dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca (ali koga tretjega), ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 177. člena ZOR). Vsi trije pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno,(5) oprostitvene razloge pa je treba obravnavati kot izjeme in zato vsebino pravnih standardov, s katerimi so definirani, ozko razlagati.(6) V sodni praksi(7) in pravni teoriji(8) velja enotno stališče, da je izhodišče za presojo, ali je (bilo) ravnanje oškodovanca za objektivno odgovorno osebo (ne)pričakovano, objektivno in abstraktno. To pa ne velja za ravnanje oškodovanca. Njegovo ravnanje in s tem soodgovornost je treba presojati ob upoštevanju merila povprečne skrbnosti. Ker konkurenca objektivne in subjektivne (odškodninske) odgovornosti le izjemoma pripelje do popolne oprostitve objektivno odgovornega, se tudi nepričakovanost dejanja oškodovanca presoja po najstrožjem merilu – merilu skrajne skrbnosti. Če objektivno odgovorni subjekt te izključevalne okoliščine ne dokaže, se svoje odgovornosti – ob predpostavkah iz tretjega odstavka 177. člena ZOR – lahko razbremeni le deloma. Pritrditi je revidentu, da je pritožbeno sodišče zmotno normativno konkretiziralo pravni standard nepričakovanosti oškodovančevega dejanja. V sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari namreč sodijo tudi neprevidna, nepremišljena in celo nekatera nerazumna ravnanja oškodovancev, torej ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti.

Tako je sodna praksa na primer zavzela stališče, da so skoki z vozečega vlaka dovolj pogosti, da jih mora obratovalec predvidevati.(9) Možnost kršitve cestnoprometnih predpisov, ki se je v konkretnem primeru izrazila v tožnikovi neprilagojeni vožnji, ni nekaj povsem neobičajnega, izrednega, skratka nepričakovanega. Takšne kršitve se namreč dnevno dogajajo v cestnem prometu. Če oškodovančevo dejanje ni (bilo) nepričakovano, pa ni popolne oprostitve odgovornosti. Sodišči zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da prvi toženec ne more objektivno odškodninsko odgovarjati oziroma da gre za situacijo iz drugega odstavka 177. člena ZOR, nista ugotavljali dejstev v zvezi z drugimi, na tretji odstavek 177. člena ZOR, oprtimi trditvami pravdnih strank.

8. Ker je bilo ugotovljeno, da je bil tovornjak, sicer last drugega toženca, v uporabi pri prvemu tožencu na podlagi Pogodbe o medsebojnem sodelovanju z dne 1. 3. 1995, je objektivna odgovornost drugega toženca na podlagi prvega odstavka 176. člena ZOR izključena, zato je zavrnitev zahtevka zoper njega pravilna.

9. Vrhovno sodišče je delno ugodilo reviziji na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP, zavrnitev revizije pa ima podlago v 378. členu ZPP. Odločitev o revizijskih stroških je v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj Galič, A., Ustavno civilno procesno pravo, GV založba, Ljubljana 2004, str. 184 in nasl. Op. št. (2): Revizijskim navedbam glede krivdne odškodninske odgovornosti ni mogoče pritrditi, saj je bilo ugotovljeno, da je bil krmilni mehanizem brezhiben. Morebitne druge opustitve tožencev pa niso bile ugotovljene.

Op. št. (3): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 124/2007. Op. št. (4): Glej prvi odstavek 174. člena ZOR.

Op. št. (5): Ni torej dovolj, če objektivno odgovorna oseba dokaže, da na potek dogodkov ni mogla vplivati tako, da bi škodo preprečila („izključnost vzroka“), in da se posledicam dejanja oškodovanca ni mogla izogniti ali jih odstraniti. Dokazati mora tudi, da je bilo oškodovančevo dejanje nepričakovano.

Op. št. (6): Primerjaj pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS, 29. in 30. 6. 1987, Poročilo VSS, št. 1/87, str. 21. Op. št. (7): Primerjaj vmesni sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 515/2003 in II Ips 556/2006 ter sklep istega sodišča II Ips 700/2007. Op. št. (8): Primerjaj D. Jadek Pensa v M. Juhart, N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 868. Op. št. (9): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 588/97.