Jedro

Pri pogodbi o franšizingu je govora o mešani pogodbi in sicer se mešajo elementi agencijske in prodajne in zakupne pogodbe, ne nujno vsi, lahko pa tudi katere od ostalih pogodb. Ker gre za trajnost in zaupnost razmerja je za vprašanja ob prenehanju pogodbe o franšizingu treba uporabiti pravila agencijske pogodbe o prenehanju. Bistvena razlika v primerjavi z agencijsko pogodbo je, da pridobitelj franšize posluje v svojem imenu in za svoj račun.

Konkurenčna klavzula ne velja, glede na to da tožeča stranka toženi ni plačala ustreznega nadomestila in odpravnine. Tako se je očitno odrekla konkurenčni prepovedi.

Na tožeči stranki je trditveno breme, da kumulativno označi, kdaj gre za poslovno skrivnost po določbah drugega člena Zakona o poslovni skrivnosti.

Izrek

I.Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 1.119,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 100.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2020 dalje do plačila in da ji je dolžna povrniti pravdne stroške, zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da mora povrniti stroške postopka na prvi stopnji toženi stranki v višini 3.469,19 EUR v roku 15 dni (II. točka izreka).

2.Zoper takšno sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi v celoti oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3.Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne kot neutemeljeno in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja, da sta pravdni stranki dne 20. 5. 2019 sklenili pogodbo o upravljanju s prodajnimi mesti (v nadaljevanju pogodba), da je tožeča stranka 27. 1. 2020 odstopila od pogodbe in da je zakoniti zastopnik tožene stranke A. A. dne 20. 5. 2020 kot direktor pričel z delom v družbah A. d. o. o., B. d. o. o. in A. Holding, pri čemer je tudi solastnik slednjih dveh.

6.Med strankama je bilo sporno vprašanje ali je konkurenčna prepoved po pogodbi zavezovala toženo stranko in A. A. in če da, s katerimi dejanji sta jo kršila in ali je tožena stranka po prenehanju pogodbe protipravno uporabila oziroma zlorabila podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost tožeče stranke.

Glede konkurenčne klavzule

7.Sodišče prve stopnje je v deveti točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da je šlo pri omenjeni pogodbi za mešano pogodbo, ki pa vsebuje bistvene opredelilne elemente pogodbe o trgovskem zastopanju oziroma agencijske pogodbe, ki je urejena v XIX. Obligacijskega zakonika (OZ) in ki v 807. členu določa, da se z njo zastopnik zaveže, da bo ves čas skrbel za to, da bodo tretje osebe sklepale pogodbe z njegovim naročiteljem in da bo v tem smislu posredoval med njim in naročiteljem, kot tudi da bo po dobljenem pooblastilu v imenu in na račun naročitelja sklepal z njim pogodbe, ta pa se zavezuje, da mu bo za vsako pogodbo dal določeno plačilo. Kot najpomembnejši opredelilni element narave pogodbe je sodišče prve stopnje štelo dejstvo, da je tožeča stranka z njo pooblastila toženo stranko, da v njenem imenu in za njen račun kupcem prodaja blago iz prodajnega programa tožeče stranke, ki ga ta izroči toženi in ki do prodaje ostane last tožeče stranke ali pa ga po predhodnem pisnem soglasju tožeče stranke tožena stranka v imenu in za račun tožeče kupi od lokalnih ali drugih dobaviteljev (v točki 3.1, 3.7, 3.8 in 6.1 pogodbe na prilogi A12).

8.V zvezi s tem je tožeča stranka navajala, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da je šlo za agencijsko pogodbo. Meni namreč, da je pri pogodbi šlo za franšizno pogodbo, saj iz določil pogodbe jasno izhaja, da je tožena stranka v okviru prodajnega mesta X. Celje delovala samostojno v smislu njenih določil glede prodaje blaga kupcev, je pa bila tožena stranka vezana na generalna navodila tožeče stranke, kar se tiče upravljanja s prodajnim mestom o uporabi blagovne znamke X., uporabo prodajnih modulov in programske opreme ter cenovno politiko tožeče stranke. Iz pogodbe je jasno izhajalo, da nosi ves riziko od prodaje blaga in storitev in s tem vezane izgube oziroma dobiček pri poslovanju tožena stranka. V kolikor bi ta riziko nosila tožeča, bi bilo mogoče govoriti elementu agencijske pogodbe, vendar pa v tem primeru ni bilo tako. Nadalje pritožnica navaja, da je tožena stranka prevzemala breme stroškov poslovanja prodajnega mesta X. Celje in je bila tudi tista, ki je prevzela stroške zavarovanja tega prodajnega mesta.

9.S pogodbo o franšizingu dajalec franšize dovoljuje pridobitelju franšize, da ta proti plačilu posluje kot del poslovne mreže dajalca franšize zaradi prodaje določenega blaga oziroma storitev, mu zagotovi pravico do uporabe imena blagovne znamke in preostalih pravic intelektualne lastnine, tehničnega znanja ter izkušenj in načina poslovanja dajalca franšize, ob tem pa pridobitelj franšize posluje v svojem imenu in za svoj račun.1 Pri pogodbi o franšizingu je govora o mešani pogodbi in sicer se mešajo elementi agencijske in prodajne in zakupne pogodbe, ne nujno vsi, lahko pa tudi katere od ostalih pogodb. Ker gre za trajnost in zaupnost razmerja je za vprašanja ob prenehanju pogodbe o franšizingu treba uporabiti pravila agencijske pogodbe o prenehanju. Bistvena razlika v primerjavi z agencijsko pogodbo je, da pridobitelj franšize posluje v svojem imenu in za svoj račun. Poglavitne pogodbe obveznosti dajalca franšizinga se nanašajo na: prenos pravic intelektualne lastnine, obveznosti seznanjanja prejemnika franšiza s tehničnim znanjem in izkušnjami, navodila, pomoč in izobraževanje prejemnika franšize, dobavo blaga in surovin, obveznost sprotnega obveščanja o razmerah na trgu, obveznost obveščanja o proizvodnih zmogljivostih. Na drugi strani se obveznosti prejemnika franšize nanašajo na: plačilo nadomestila za uporabo poslovnega modela, obveznost seznanjanja dajalca franšize o morebitnih zahtevkih tretjih posebej glede franšizodajalčevih pravic intelektualne lastnine, obveznosti ravnanja po navodilih franšizodajalca in obveznosti omogočiti franšizodajalcu nadzor nad svojim delom.

10.Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje in pogodbe zgoraj navedeni elementi franšizne pogodbe v tem primeru niso izpolnjeni. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je tožena stranka s kupci sklepala pogodbe v imenu in za račun tožeče stranke, prodalajala je njeno blago in tožnici nakazovala dnevni izkupiček, v zameno pa je od tožnice prejemala provizijo, kar so bistveni elementi pogodbe o trgovskem zastopanju in ne pogodbe o franšizingu, kjer pridobitelj franšize posluje v svojem imenu in za svoj račun in zato pridobitelj franšize (torej v tem primeru tožena strnka) plačuje nadomestilo za uporabo poslovnega modela franšizingodajalcu (v tem primeru tožnici), kar v konkretnem primeru ni bilo izkazano, niti zatrjevano na tak način. Pritožbene trditve, da je tožeča stranka nadomestilo prejemala tako, da je morala tožena stranka ves čas trajanja pogodbe tožeči plačevati najemnino za poslovne prostore, strošek zaposlenih in vse stroške prodajnega mesta, ki bodo nastali tekom trajanja pogodbe in je tožnica s strani tožene na podlagi sklenjene pogodbe prejemala prihodke od prodaje pri tem pa tožeča ni imela nobenih stroškov z obratovanjem prodajnega mesta in je to predstavljalo franšizno nadomestilo, pa pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene. Pogodbena določila so namreč jasna in v njih ni določeno nadomestilo za uporabo pravic intelektualne lastnine, ki jih tožeča stranka niti ne konkretizira. Bistven je tretji 3.1. člen pogodbe, ki določa, da tožena stranka v imenu tožeče in za račun tožeče veleprodajnim kupcem prodaja rezervne dele in opremo za motorna vozila ter druge artikle iz prodajnega programa tožeče stranke, ki jih fizično izroča prav tožeča stranka. Tega pogodbenega določila ni mogoče razlagati na način, kot ga ponuja pritožnica, saj je sodna praksa ustaljena in enotna, da je pogodbena določila treba uporabljati tako, kot se glasijo. Pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo bistvene elemente pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki, in uporabilo določila obligacijskega zakonika, ki veljajo za agencijsko pogodbo.

11.V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne prepovedi po prenehanju pogodbe v višini 30.000,00 EUR ni utemeljen, saj določba 17.2 člena pogodbe, ki širi zavezo zastopnika, da slednji odgovarja tudi za primer kršitve konkurenčne prepovedi za osebe, ki so z njim povezane, brez da bi ob prenehanju pogodbe prejel odpravnino in brez da bi mu tožeča stranka v času trajanja konkurenčne prepovedi plačala nadomestilo, nična. Gre namreč za pogodbeno določilo, ki spreminja zakonsko konkurenčno prepoved po prenehanju pogodbe določeno v 836. členu Obligacijskega zakonika (OZ) v škodo zastopnika, kar pa po šestem odstavku tega člena ni mogoče.

12.Nesporno med strankam je, da je pogodbo odpovedala tožnica in je zato treba uporabiti določilo tretjega odstavka 836. člena OZ, ki določa, da kadar je pogodba prenehala zaradi razlogov na strani naročitelja, zavezuje določba o konkurenčni klavzuli zastopnika samo, če mu naročitelj ob prenehanju pogodbe plača ustrezno odpravnino in če mu v obdobju, v katerem traja konkurenčna prepoved, plačuje ustrezno mesečno nadomestilo v višini, ki je enaka povprečnemu mesečnemu znesku provizij za zadnjih pet let trajanja pogodbe oziroma za čas trajanja pogodbe, če je ta veljala manj kot pet let.

13.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nadomestila in odpravnine tožena stranka ni prejela. Navedbe pritožnice, da bi ga morala zahtevati, pa so nerelevantne, saj bi jih upoštevaje določila citiranega zakona morala izpolniti tožnica sama, če je pričakovala, da bo ob lastni odpovedi pogodbe uveljavljala konkurenčno klavzulo, ki je, kot ji je že pojasnilo sodišče prve stopnje, izrazit poseg v ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude in jo je treba razlagati restriktivno.

14.Pritožba vztraja pri tem, da ker ni šlo za agencijsko pogodbo, je bila tudi dovoljena konkurenčna prepoved. Navaja, da je bila pogodba sklenjena med dvema gospodarskima družbama in jo je potrebno uporabljati, kot se glasi in da s tem, ko sodišče prve stopnje razširja uporabo 836. člena OZ na konkretno pogodbo, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama, krši 2. člen OZ, ki določa, da lahko udeleženci uredijo svoje obligacijsko razmerje drugače, kot je določeno v OZ, kar sicer drži, vendar le do točke, ko ne gre za kogentna pravna pravila (enako 2. člen OZ), kot je to v tem primeru, ko so pravila iz tretjega odstavka 386. člena OZ kogentna zaradi zaščite zastopnika in gre za odstop od dispozitivnosti uporabe zakonskih določb.

15.Pritožnica izpostavlja tudi sodno prakso (VSL I Cpg 119/2014), iz katere po njenem izhaja, da je lahko pri franšizni pogodbi določena konkurenčna prepoved tudi za tretje osebe. Pritožnica navaja, kdo so povezane osebe. Očita, da se sodišče do določil pogodbe o konkurenčni prepovedi tretjim sploh ni opredelilo in je s tem podana bistvena kršitev postopka.

16.Pritožbeno sodišče odgovarja, da iz citirane zadeve VSL I Cpg 119/2014 izhaja, da je šlo za franšizno pogodbo in je torej pravna narava spora drugačna, kot v tem primeru. Ne glede na to pa pritožbene navedbe o povezanih osebah iz 17. člena pogodbe niso bistvene, saj kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, konkurenčna klavzula ne velja, glede na to da tožeča stranka toženi ni plačala ustreznega nadomestila in odpravnine. Tako se je očitno odrekla konkurenčni prepovedi. Iz teorije izhaja, da v tem primeru tožena stranka ne more zahtevati nadomestila, lahko pa ravna, kot da konkurenčne prepovedi ni.

Glede kršitve poslovne skrivnosti

17.Glede zatrjevane kršitve poslovne skrivnosti (v višini zahtevka 70.000 EUR) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožbeni zahtevek v tem delu nesklepčen in da tožeča stranka svojih trditev ni konkretizirala in ni navedla, za katere stranke, ki naj bi jih prevzela toženka, sploh naj bi šlo, niti ni navedla, kakšna naj bi bila cenovna politika tožeče stranke, niti kakšne naj bi bile cenovne politike družb, katerim očita prilagoditev cenikov. Tožnica je namreč očitala, da je tožena stranka kršila varovanje poslovne skrivnosti tožeče stranke in sicer tako, da naj bi A. A. kršil določbe 20. 21. 2. točke pogodbe, ki ureja varovanje poslovne skrivnosti tudi po prenehanju pogodbe, tako da je slednji uporabil cenike tožeče stranke za postavljanje cen v družbah, kjer je nastopal kot direktor, to je v družbah A. d. o. o., B. d. o. o. in A. Holding d. o. o. in uporabil spisek strank, s katerimi je tožeča stranka sodelovala ter to uporabil za novačenje strank s strani teh treh družb.

18.Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo dokaznim predlogom tožeče stranke, saj le-ta ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Poleg tega tožeča stranka ni konkretno opredelila svojega zahtevka po Zakonu o varovanju poslovne skrivnosti, ki določa okvire poslovne skrivnosti v 2. členu in sicer je poslovna skrivnost

nerazkrito strokovno znanje, izkušnje in poslovne informacije, ki izpolnjujejo naslednje zahteve:

je skrivnost, ki ni splošno znana ali lahko dosegljiva osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij,

ima tržno vrednost in imetnik poslovne skrivnosti v danih okoliščinah razumno ukrepa, da jo ohrani kot skrivnost,

pri tem pa se domneva, da je zahteva iz 3. alineje izpolnjena, če je imetnik poslovne skrivnosti informacijo določil kot poslovno skrivnost v pisni obliki in o tem seznanil vse osebe, ki prihajajo v stik ali se seznanjajo s to informacijo, zlasti družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe (drugi odstavek 2. člena Zakona o poslovni skrivnosti).

19.Kot že navedeno, tožnica ni uspela zatrjevati, da bi potencialne kršitve tožene stranke in z njo povezane osebe ustrezale kumulativnim zakonskim pogojem poslovne skrivnosti. Sodišče prve stopnje je podrobno in zelo natančno obrazložilo, zakaj meni, da je ta del tožbenega zahtevka tožeče stranke nesklepčen in ga je pravilno zavrnilo. Tem razlogom se v celoti pridružuje tudi višje sodišče.

20.Pritožnica navaja, da se je sodišče prve stopnje napačno postavilo na stališče, da je trditveno breme v celoti na tožeči stranki, ki pa ga ni zmogla, saj se je znašla v dokazni stiski. Navaja, da je tako v prvi kot drugi pripravljalni vlogi pojasnila, da je tožena stranka uporabila spisek strank tožeče stranke z namenom novačenja novih strank, pri tem pa pritožnica ponovno ni konkretizirala katerih strank. Prav tako ni navedla, katere podatke o cenah storitev tožeče stranke je prilagodila obtožena stranka. Navaja, da sama s takšnimi podatki ne razpolaga ter jih ne more pridobiti in je bila v tako imenovani dokazni stiski, saj bi za dokazovanje, točno za katere stranke je šlo in za podatke o cenovni politiki v skupini A., potrebovala direktni dostop do informacij in sistema družb iz skupine A., česar pa tožeča stranka seveda nima in ne more imeti. Sodišče ji je določilo nemogoči dokazni standard in nemogoče zahteve za sklepčnost tožbe. Da pa bi, kot je sodišče v izpodbijani sodbi navedlo, tožeča stranka navajala podatke o cenah za vse posamezne produkte, ki jih tožeča stranka prodaja strankam, pa je absurdno in nemogoče pričakovati od tožeče stranke in bi v tem primeru celo razkrivala svoje poslovne skrivnosti, kar je nedopustno, kar pa je po mnenju pritožbenega sodišča povsem napačno naziranje, saj določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v 219.b členu izrecno določajo, kako ravna sodišče v primeru poslovne skrivnosti.

21.Pritožbeno sodišče odgovarja še, da je na tožeči stranki trditveno breme, da kumulativno označi, kdaj gre za poslovno skrivnost po določbah drugega člena Zakona o poslovni skrivnosti. Trditve, da sama nima teh informacij, ker naj bi bile pri toženi stranki, so same v seboj v nasprotju, saj ni jasno, kako lahko tožnica zatrjuje, da je nastala kršitev pogodbe zaradi uporabe poslovne skrivnosti na eni strani, na drugi strani pa ne zmore trditvenega bremena, za katere informacije sploh gre. Njeno sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča RS (VSRS) II Ips 121/2021 pa ni relevantno, saj je tej zadevi šlo za odločanje o odškodninski odgovornosti za nastalo škodo pri domnevno namerno povzročeni prometni nesreči s ciljem doseči zavarovalne pravice in so bila nekatera dejstva izven zaznavnega polja ene izmed strank. Poleg tega v zadevi VSRS tudi ni bilo bistveno vprašanje zatrjevanja dejstev, kot to želi prikazati tožeča stranka.

22.Napačno je tudi razumevanje tožeče stranke o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena ter dolžnosti predlagati dokaze. V pritožbi je navedla, da se bo lahko o konkretni in bolj natančni opredelitvi glede kršitve varovanja poslovne skrivnosti opredelila šele potem, ko ji bo tožeča tožena stranka predložila seznam izdanih faktur kupcem za družbi A. in B. Takšne trditve pomenijo pridobivanje informativnih dokazov, o katerih je sodna praksa ustaljena in enotna, da niso dovoljeni.

23.Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

23.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je plačati toženi stranki njene potrebne stroške in sicer: sestava odgovora na pritožbo v višini 1500 točk (tarifna številka 22/1 OT), materialni stroški v višini 2 % (tretji odstavek 11. člena OT), 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.119,96 EUR, ki ji jih mora tožeča stranka plačati v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila. Stroškov pregleda listin in konference s stranko pritožbeno sodišče ni priznalo, saj ne gre za potrebne stroške in so že vsebovani v nagrado sestave odgovora na pritožbo.

1Glej Kranjc, V., Gospodarske pogodbe, GV založba, Ljubljana, 2020, stran 407 in naslednje.

2Glej, Zabel, B. Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 532 in nasl. in VSL sodba in sklep I Cpg 1483/2015.

3Enako str. 534.