Jedro

Sodišče druge stopnje sprejema, da so osebne razmere na strani obsojenca (bolezen mame in rojstvo drugega otroka) ter delovne obveznosti nedvomno okoliščine, ki na določen način oblikujejo obsojenčevo življenje, vendar ne v obsegu in na način, ki bi mu onemogočil opravo dela v splošno korist. Sodišče druge stopnje poudarja, da je delo v splošno korist le poseben način izvršitve nepogojne zaporne kazni, za katero se je sodišče prve stopnje odločilo upoštevaje večjo težo in obremenilne okoliščine izvršitve očitanih kaznivih dejanj na eni strani, na drugi strani pa sledeč smernicam humane kaznovalne politike, ki pa morajo še vedno slediti temeljnim namenom kaznovanja, tudi retribuciji in generalni prevenciji.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom predlog obsojenega za podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist zavrnilo in odločilo, da se kazen enega leta in šest mesecev zapora, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VI K 5513/2020, z dne 13. 9. 2020, pravnomočno dne 30. 12. 2021, izvrši v obsegu neopravljenega dela, to je 960 ur, kar znaša eno leto in štiri mesece zapora.

2. Zoper navedeni sklep so vložili pritožbo zagovorniki obsojenega. Odvetnik A. A. iz Ljubljane se je pritožil iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi; zagovorniki iz Odvetniške družbe B., o. p., d. o. o., iz Ljubljane pa so vložili pritožbo brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, in predlagali, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obsojencu podaljša rok za opravo dela v splošno korist. 3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Sodišče druge stopnje po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da neoprava dela v splošno korist v določenem roku dveh let od izvršljivosti sodbe ni posledica objektivnih razlogov, pač pa nemotiviranosti na strani obsojenca.

5. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je podaljšanje roka za opravo dela v splošno korist možno le v izjemnih primerih, ko so podani razlogi izven sfere obsojenca, ki so mu, brez njegove krivde, onemogočili delo v splošno korist v postavljenem roku; pa tudi, da v konkretnem primeru takšni razlogi niso izkazani. Sodišče prve stopnje je v točkah 2 do 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo razpoložljive podatke ter kronološko natančno in v skladu s spisovnimi podatki ugotovilo, kakšno je bilo ravnanje obsojenca v odnosu do izvajalskih organizacij in do določenega varstvenega nadzorstva. Pravilno je ugotovilo, da je bilo obsojenemu v skladu z njegovimi navedbami na probacijski enoti zagotovljeno delo v splošno korist v dveh izvajalskih organizacijah ter da je prva z njim prekinila sodelovanje iz krivdnih razlogov na njegovi strani, druga pa upravi za probacijo sporočala, da pri njem ni zaznati zadostne motivacije; v skladu z listinskimi podatki je zaključilo, da je obsojeni od skupno 1080 ur dela v splošno korist opravil zgolj 120 ur, ob tem pa na podlagi poročil probacijske enote upravičeno izpostavilo tudi neresnost obsojenca pri sodelovanju s probacijsko svetovalko.

6. Tako drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je obsojeni v zvezi z delom v splošno korist mentorjem pri izvajalskih organizacijah, v določenem obsegu pa tudi v zvezi z razgovori s svetovalko na upravi za probacijo iz naslova naloženega varstvenega nadzorstva, kot razloge neodzivanja navajal, da opravlja svoje siceršnje delo (betonaža), utrujenost zaradi dela, nezapis potrebnih datumov ali zmoto pri zapisu datumov, dan žena, rojstni dan prijatelja, dopust, virusno obolenje, izostanek v posledici raztresenosti, rojstvo otroka in druge osebne razloge, od maja 2023 dalje pa je začel omenjati možnost podaljšanja roka za opravo dela v splošno korist; enako kot sodišče prve stopnje razume, da je krivdo za neopravljanje dela obsojeni valil na kontaktno osebo izvajalske organizacije, ki da mu ponudi termin za delo prepozno. Navedeni razlogi tudi po presoji sodišča druge stopnje izkazujejo nezadostno motiviranost obsojenega za opravo dela v splošno korist in sodelovanje s svetovalcem, ob čemer drugostopenjsko sodišče še poudarja, da je bila obsojenemu izrečena nepogojna zaporna kazen in le iz razlogov, navedenih v prvostopenjski sodbi (zlasti priznanje, verbalno izraženo obžalovanje storjenega) določeno, da se taka kazen izvrši v obliki dela v splošno korist. Sodišče prve stopnje je tudi upravičeno izpostavilo, da je obsojeni že tekom izvajanja dela v splošno korist zagotavljal, da bo kljub svojim delovnim obveznostim delo v splošno korist lahko opravil, njegovim obveznostim pa se je predvsem druga izvajalska organizacija tudi poskušala prilagoditi.

7. Pritožbene navedbe, ki izhajajo tudi iz predloga obsojenca kot odgovora na končno poročilo probacijske enote, da je delo v splošno korist zagotovo pripravljen realizirati, saj je del tega že opravil in s tem pokazal pripravljenost, da ga izvrši v celoti, predstavljajo nekonkretizirane trditve enega od zagovornikov, ki na pravilnost prvostopenjske presoje ne morejo vplivati. Tudi pritožbene navedbe, da je sklep izdan preuranjeno, ker bi predhodno sodišče prve stopnje lahko zaslišalo obsojenca, drugostopenjsko sodišče ne sprejema; prvostopenjsko sodišče je odločitev, ki se izpodbija s pritožbo, izdalo po tem, ko je prejelo izčrpne podatke s strani probacijske enote, na te pa je obsojeni tudi vedno imel možnost odgovoriti, ob čemer razlogi za dodatno zaslišanje obsojenca iz pritožbe sploh niso razvidni.

8. Ključnim poudarkom pritožbe drugih obsojenčevih zagovornikov, da obsojeni dela v splošno korist ni opravil iz razloga materine bolezni, lastne poškodbe v maju 2022 in rojstva drugega otroka v juliju 2023, ob čemer mu je oviro predstavljalo tudi redno delo na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 27. 1. 2023, pa sodišče druge stopnje ne more podeliti želenega pomena in teže. Že sodišče prve stopnje je v primerni meri upoštevalo, da je bil obsojeni poškodovan v maju 2022, ob tem zagovorniki spregledajo, da je že isti dan, ko je bil sprejet v bolnico (14. 5. 2022), le-to na lastno željo zapustil, iz izvida pa je razvidno, da mu je bil svetovan le enotedenski počitek. Enako je sodišče prve stopnje že v zadostnem obsegu upoštevalo rojstvo drugega obsojenčevega otroka, ob tem pa pritožbene trditve, da je mati otrok potrebovala izjemno pomoč obsojenca, niso z ničemer izkazane. Sodišče druge stopnje v zvezi z materino boleznijo ugotavlja, da je zbolela že v letu 2021, iz poročil probacijske enote pa ni razvidno, da bi v bistvenem njena bolezen določala način obsojenčevega življenja. Pritožbi priloženi pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas in izjava družbe C., d. o. o. z dne 8. 3. 2024 izkazujeta sicer angažiranje obsojenca v delovnem razmerju, vendar upoštevaje, da je očitno zakonita zastopnica obsojenčevega delodajalca D. D., torej z obojencem povezana oseba, navedeno kvečjemu kaže na večjo (in ne manjšo ) možnost prilagajanja obsojenčevih delovnih obveznosti njegovim obveznostim iz pravnomočne sodbe kazenskega sodišča. 9. Sodišče druge stopnje sicer sprejema, da so osebne razmere na strani obsojenca (bolezen mame in rojstvo drugega otroka v juliju 2023) ter delovne obveznosti nedvomno okoliščine, ki na določen način oblikujejo obsojenčevo življenje, vendar ne v obsegu in na način, ki bi mu onemogočil opravo dela v splošno korist. Sodišče druge stopnje poudarja, da je delo v splošno korist le poseben način izvršitve nepogojne zaporne kazni, za katero se je sodišče prve stopnje odločilo upoštevaje večjo težo in obremenilne okoliščine izvršitve očitanih kaznivih dejanj na eni strani, na drugi strani pa sledeč smernicam humane kaznovalne politike, ki pa morajo še vedno slediti temeljnim namenom kaznovanja, tudi retribuciji in generalni prevenciji. Življenjske razmere obsojenega ne odstopajo v ključnem od tistih, ki v povprečju spremljajo druge posameznike, od katerih pa obsojenca loči dejstvo, da je pravnomočno obsojen; zato je na dlani, da je bil dolžan za reševanje svojih življenjskih stisk vložiti večji trud, saj ga je, za razliko od drugih, zavezovala dolžnost, da svoje življenje prilagodi tudi izrečeni kazenski sankciji. Ker tega, glede na razpoložljive podatke spisa ni storil, saj se v ničemer ni prilagodil pogojem na strani izvajalskih organizacij, za izostanke na sestankih s probacijsko svetovalko pa je iskal vedno nove izgovore, se izkaže odločitev sodišča prve stopnje za pravilno.

10. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je pritožbi zagovornikov obsojenca zavrnilo kot neutemeljeni.

11. Ker je obsojeni zaposlen, je glede na pritožbeni neuspeh in določbo prvega odstavka člena 98 ZKP ter Zakon o sodnih taksah (UL RS; št. 37/08, s spremembami in dopolnitvami; ZST-1) in Tar. št. 74013 dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.