Jedro

Kdaj je neko življenjsko skupnost mogoče opredeliti kot dalj časa trajajočo, je odvisno od okoliščin primera. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče glede na dolgoletno predhodno zvezo, ki sta jo toženka in zapustnik le še nadgradila z odločitvijo, da konec leta 2017 tudi skupaj zaživita in se je ta zveza končala zaradi zapustnikove smrti, nima nobenih pomislekov v presojo, da je njuna življenjska skupnost bila dalj časa trajajoča.

Kršena pravica do nujnega deleža se uveljavlja v zapuščinskem postopku z zahtevkom za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in z zahtevkom za vrnitev daril, o tem zahtevku, če ni sporna dejanska podlaga, pa odloči zapuščinsko sodišče. V konkretnem primeru pa zapuščinsko sodišče o tem zahtevku (če ga je prva tožnica postavila) še ni moglo odločati, saj je med dediči prišlo do spora o veljavnosti zapustnikove oporoke in pogodbe o dosmrtnem preživljanju, nadalje do spora o pravni naravi pogodbe (darilo) in do spora o dedni pravici toženke.

Dejstvo, da je bil zapustnik v času, ko je bila sklenjena sporna pogodba, deležen paliativne oskrbe, omogoča zgolj sklep, da je bil neozdravljivo bolan, ni pa mogoče samo na tej podlagi zaključiti, da mu je ostalo le nekaj tednov življenja in da je bilo to zato znano tako njemu kot toženki. Čeprav tveganje glede na neozdravljivo bolezen zapustnika ni bilo intenzivno, je določena mera tveganja obstajala. Tega, koliko časa bo morala toženka izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti, stranki nista mogli vedeti.

Subjektivna vrednost premoženja, ob dejstvu, da je bil neozdravljivo bolan, za zapustnika ni mogla biti visoka, saj je bila možnost, da bo to premoženje v prihodnosti lahko užival, bistveno zmanjšana, po drugi strani pa je bila vrednost tega, da bo toženka, s katero si je ustvaril skupno življenje in mu je bila blizu, zanj tudi skrbela, verjetno neprecenljiva. Toženka se je dejansko zavezala k paliativni oskrbi v domačem okolju, ki je izjemno zahtevna in presega pomoč, ki so si jo dolžni nuditi zakonci. Presoja kavze kot darila le zato, ker je bil zapustnik neozdravljivo bolan in je bilo predmet nasprotne dajatve premoženje večje vrednosti, prekomerno posega v avtonomijo in pogodbeno svobodo. Zaradi ob sklepanju pogodbe pričakovane dalj časa trajajoče in obsežnejše pomoči, ki zahteva podreditev vseh lastnih interesov in skrajni altruizem, tudi obveznosti toženke ni mogoče zgolj ekonomsko obračunati. Kavza obravnavane pogodbe je bila odplačna.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdita.

II.Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Tožnice so tožbo v tej zadevi vložile po tem, ko je Okrajno sodišče v ... s sklepom D 219/2019 z dne 4. 2. 2020 prekinilo zapuščinski postopek po pok. A. A. (v nadaljevanju zapustnik) in jih napotilo na pravdo. Postavile so več primarnih in podrednih zahtevkov.

2.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo:

-glede dela podrednega tožbenega zahtevka iz tč. 1a,

to je glede ugotovitve, da tožnici ne pripada zakonita dedna pravica po zapustniku (prva alineja tč. I izreka odločbe) in glede ugotovitve, da pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 5. 6. 2019 nima učinka v obsegu potrebnem za dopolnitev nujnega dednega deleža prve tožnice, to je v deležu do 1/6 nepremičnin parc. št. 753/3, 753/5, 753/6, 753/7 ter stavbi 33, del 2, vse k. o. X, in se to premoženje, dano kot darilo, v tem obsegu vrne v zapuščino (2. alineja tč. I izreka odločbe);

- glede podrednega zahtevka iz tč. 3a, to je glede ugotovitve, da tožnici ne pripada zakonita dedna pravica po zapustniku; glede ugotovitve, da v obračunsko vrednost zapuščine po zapustniku spada premoženje, ki je bilo predmet oporoke z dne 17. 8. 2016 in glede ugotovitve, da ta oporoka nima učinka v obsegu, ki je potreben za dopolnitev nujnega deleža prve tožnice, to je v deležu do 1/6 na nepremičninah parc. št. 753/3, 753/5, 753/6, 753/7 ter stavbi 33, del 2, vse k. o. X, in se to premoženje v tem obsegu vrne v zapuščino (3. alineja tč. I izreka odločbe).

3.S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek:

-iz tč.1, to je zahtevek za ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 5. 6. 2019 nična (tč. II/1 izreka odločbe);

-iz tč. 2, to je zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe, ki je bila opravljena na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju ter za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (tč. II/2 izreka odločbe);

-del podrednega zahtevka iz tč. 1a, to je zahtevek za ugotovitev, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju nična in prikriva darilo dano toženki in zahtevek za ugotovitev, da v obračunsko vrednost zapuščine po zapustniku spada premoženje, ki je bilo predmet te pogodbe (tč. III izreka odločbe);

-iz tč. 3, to je zahtevek za razveljavitev zapustnikove oporoke (tč. IV izreka odločbe);

-iz tč. 4, to je zahtevek za ugotovitev, da toženki ne pripada zakonita dedna pravica po zapustniku (tč. V izreka odločbe) in

odločilo, da so tožnice dolžne toženki povrniti njene pravdne stroške (tč. VI izreka odločbe).

4.Zoper odločitev se pritožujejo tožnice. Izpodbijajo odločitev v 2. alineji tč. I ter odločitev v tč. II, III, IV, V in IV. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po 1. odst. 339. čl. ZPP.

Predlagajo spremembo izpodbijanega dela odločitve tako, da bo ugodeno njihovemu zahtevku v tč. 1 in 2 oziroma v tč. 1a, 3 in 4, podredno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovarjalo.

5.Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

6.Pritožba ni utemeljena.

7.Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev v 1. in 3. alineji tč. I izreka odločbe pravnomočna, saj s pritožbo ni izpodbijana. Predmet pritožbenega preizkusa je zato odločitev o zavrnitvi vseh primarno postavljenih zahtevkov ter odločitev o delu v tč. 1a postavljenih podrednih zahtevkih.

8.Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazložilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi, pri tem pa odgovorilo tudi na večji del navedb, ki jih pritožnice ponavljajo v pritožbi, v nadaljevanju pritožbeno sodišče razlogov, navedenih že v izpodbijani odločbi, ne bo ponavljalo, razen če bo to potrebno zaradi jasnosti. Večji del obrazložitve v nadaljevanju zato predstavlja le dopolnitev tega, kar je pritožnicam pojasnilo že sodišče prve stopnje. Se pa ob upoštevanju časovnega sosledja najprej opredeljuje do očitkov povezanih z ugotovitvijo obstoja zunajzakonske skupnosti, nato do očitkov povezanih z veljavnostjo oporoke in na koncu do tistih, ki se navezujejo na v juniju 2019 sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju.

Glede dedne pravice toženke (tč. V izreka odločbe)

9.Tožnice so zahtevek za ugotovitev, da toženki ne pripada zakonita dedna pravica po zapustniku, utemeljevale s trditvami, da z njim ni bila v zunajzakonski skupnosti.

10.Zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Ugotovilo je, da sta si bila toženka in zapustnik blizu že vrsto let pred smrtjo, pri čemer je med njima obstajala čustvena vez, primerljiva tisti, ki obstoji med zakoncema. Skupaj sta preživljala čas, toženka zapustniku nudila oporo že v času zdravljenja alkoholizma, nato pa zanj skrbela vse od postavitve diagnoze bolezni v letu 2016. Zapustnik je toženki zaupal in jo smatral za svojo zunajzakonsko partnerko, kot zunajzakonska partnerja pa ju je dojemala tudi okolica. Vsaj leto in pol pred zapustnikovo smrtjo sta tudi dejansko skupaj zaživela v skupnem gospodinjstvu kot mož in žena tako, da sta tvorila življenjsko skupnost.

11.Tožnice v pritožbi navajajo, da leto in pol skupnega življenja ne zadosti zakonski zahtevi "dalj časa trajajoče življenjske skupnosti". Toženka leta pred tem z zapustnikom ni vzpostavila skupnega bivališča in zunajzakonske skupnosti, ko pa je v letu 2016 zapustnik zbolel, se je pri njem začela pojavljati pogosteje zato, da bi pridobila premoženje. K njemu se je preselila, da bi se v sodnem postopku lahko sklicevala na zunajzakonsko skupnost. V samo treh letih je dosegla, da je zapustnik v njeno korist naredil oporoko, nato pa še pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Njeno ravnanje je bilo evidentno preračunljivo in nemoralno, vodili so jo zgolj premoženjski interesi.

12.Pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti v smislu 4. čl. DZ

gre za pravni standard, ki ga je potrebno napolniti v vsakem posameznem primeru. Po ustaljeni sodni praksi morajo biti za obstoj zunajzakonske skupnosti med partnerjema načeloma kumulativno izpolnjeni sledeči pogoji: 1.) obstoj dalj časa trajajoče življenjske skupnosti, ki je po vsebini enaka zakonski skupnosti (nanjo kažejo zunanje okoliščine - skupno bivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomska skupnost), 2.) partnerja morata v očeh okolice veljati za zunajzakonska partnerja (t. i. notornost skupnosti) in 3.) notranje čustveno razmerje med partnerjema - zunajzakonska skupnost mora temeljiti na svobodni odločitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Pri tem gre pri obstoju življenjske skupnosti in njene notornosti zgolj za zunanje indikatorje, ki nakazujejo na obstoj morebitne zunajzakonske skupnosti med dvema osebama, odločilna za zaključek o njenem obstoju pa je notranja komponenta, torej kako vsak od "partnerjev" dojema svoj odnos do drugega "partnerja".

13.V konkretnem primeru pritožnice z navedbami o razlogih, ki naj bi vodili toženko k odločitvi za skupno življenje z zapustnikom, dejansko oporekajo obstoju zgoraj navedene notranje komponente, a jim pritožbeno sodišče ne more slediti. Drži, da sta toženka in zapustnik začela stalno bivati skupaj šele v času, ko je zapustnik zbolel, a to ter dejstvo, da je zapustnik toženko določil za svojo oporočno dedinjo in z njo pred smrtjo sklenil tudi pogodbo o dosmrtnem preživljanju, samo po sebi ne dokazuje, da toženka zapustnika ni dojemala kot zunajzakonskega partnerja in da so jo pri vzpostavitvi skupnega bivanja vodili zgolj premoženjski interesi. Tako sklepanje nedvomno negirajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta bila toženka in zapustnik že v času pred zapustnikovo boleznijo dolgo vrsto let več kot prijatelja in da je med njima obstajala čustvena vez, primerljiva tisti, ki obstoji med zakoncema. Toženka je tako zapustniku nudila oporo že v času zdravljenja alkoholizma ter zanj skrbela ves čas njegove bolezni (rak mu je bil diagnosticiran že v letu 2016). Je pa tudi zapustnik pomagal njej, ko je pomoč rabila. To sta poleg toženke same, potrdila tudi njena sinova B. B. in C. B.

Dokazni postopek je nadalje potrdil, da je zapustnik toženki zaupal in jo smatral za svojo zunajzakonsko partnerico. Tako jo je okolici predstavljal kot svojo partnerico, ob sestavi oporoke je notarki izjavil, da je toženka njegova zunajzakonska partnerica, ob sklepanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju dne 5. 6. 2019 pa sta notarki to izjavila oba. Zapustnik je nadalje posredovanje informacij o svojem zdravstvenem stanju dovolil le toženki in slednjo v maju 2016 pooblastil tudi na svojih bančnih računih. Da je svojo zvezo z zapustnikom na enak način dojemala tudi toženka, pa nedvomno potrjuje njena čustvena izpovedba ter celotno njeno ravnanje v času pred in po začetku skupnega življenja.

14.Pritožnice se neutemeljeno sklicujejo tudi na to, da obdobje skupnega življenja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne ustreza pojmu "dalj časa trajajoče življenjske skupnost". Zahteve, da bi zunajzakonska skupnost nastala šele po določenem obdobju (koliko naj bi to bilo, pritožnice ne povedo) in bi trajala od tedaj dalje, sodna praksa namreč ni nikoli postavila. Kdaj je neko življenjsko skupnost mogoče opredeliti kot dalj časa trajajočo, je tako odvisno od okoliščin primera. V konkretnem primeru pritožbeno sodišče glede na dolgoletno predhodno zvezo, ki sta jo toženka in zapustnik le še nadgradila z odločitvijo, da konec leta 2017 tudi skupaj zaživita in se je ta zveza končala zaradi zapustnikove smrti, nima nobenih pomislekov v presojo, da je njuna življenjska skupnost bila dalj časa trajajoča.

15.Zahtevek, da toženka po zapustniku nima dedne pravice, je bil zato pravilno zavrnjen.

Glede veljavnosti oporoke (tč. IV izreka sodbe)

16.Zapustnik je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, 17. 8. 2016 naredil oporoko v obliki notarskega zapisa. Z njo je za dedinjo vsega svojega premoženja določil toženko. Tožnice so s tožbo zahtevale njeno razveljavitev.

17.Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bil zapustnik na dan sestave oporoke sposoben za razsojanje in oporočno sposoben; zatrjevani vpliv toženke na zapustnika pa že na ravni trditev ni ustrezal grožnji, sili ali zvijači, niti te trditve ne omogočajo sklepa, da je bil zapustnik v zmoti. Tudi dokazni postopek je potrdil, da je bila volja zapustnika, da svoje premoženje zapusti toženki in je oporoko sestavil brez nedopustnega in nemoralnega vpliva slednje.

18.Tožnice v pritožbi zaključku o sposobnosti razsojanja in s tem oporočni sposobnosti zapustnika ne nasprotujejo, vztrajajo pa, da je bil zaradi slabega fizičnega in psihičnega stanja zelo sugestibilen in se je podredil predlogom toženke, ki ga je prepričala v sestavo oporoke. Sodišču prve stopnje nadalje očitajo, da se do teh dejanskih trditev ni opredelilo in storilo kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

19.Ker se je sodišče prve stopnje do izpostavljenih navedb opredelilo v tč. 58 do vključno 60 izpodbijane odločbe, je očitek o storjeni postopkovni kršitvi neutemeljen.

20.Oporoka je izjava volje; zapustnik mora hoteti narediti oporoko, njegova volja mora biti usmerjena v nastanek oporoke. Volja, izjavljena v oporoki, mora ustrezati njegovi pravi in resnični volji. V nasprotnem primeru ima volja napake.

Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, gre po ZD

za napake volje, če je bil oporočitelj z grožnjo ali silo prisiljen, da je napravil oporoko, ali če jo je napravil zaradi zvijače ali ker je bil v zmoti (60. čl. ZD). Ker morebitno prigovarjanje, nagovarjanje ali siljenje, če ne gre za izvajanje sile kot jo opredeljuje zakon, ne prizadenejo svobodne volje oporočitelja, pritožbeno sodišče soglaša, da že trditve tožnic (ki jih ponavljajo v pritožbi) ne omogočajo zaključka o neveljavnosti oporoke. Soglaša pa tudi s tem, da so izvedeni dokazi nedvomno potrdili, da je zapustnik oporoko želel narediti in da je bila njegova volja, da njegovo premoženje deduje prav toženka. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje v zvezi s tem navedlo v tč. 60, so prepričljivi in jih navedba pritožnic, da so bile zaradi osebnostne motnje zapustnika prizadete one same in ne obratno, ne omaje. Pomembno je namreč to, kako je zapustnik dojemal pretekle dogodke povezane s svojo primarno družino, ne pa, ali je bilo to dojemanje pravilno.

Glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju (2. alineja tč. I, tč. II in tč. III izreka)

a) glede zavrženja dela tožbe

21.Tožbo glede dela podrednega zahtevka iz tč. 1 a, povzetega v 2. alineji tč. I izreka odločbe, je sodišče prve stopnje zavrglo. Z njim je prva tožnica zahtevala ugotovitev, da pogodba o dosmrtnem preživljanju v določenem obsegu, ki je potreben za dopolnitev njenega nujnega deleža, nima učinka in se to premoženje, dano kot darilo, v določenem obsegu (1/6) vrne v zapuščino. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je zahtevek preuranjen in zanj tožnice nimajo pravnega interesa.

22.Pritožnice menijo, da je bil ta del tožbe nepravilno zavržen. Ker je zapustnik razpolagal z vsem svojim premoženjem, je jasno, da je nujni delež prve tožnice prikrajšan in da je podan pravni interes za zahtevek.

23.Po 34. čl. ZD se prikrajšan nujni delež dopolni z zmanjšanjem oporočnih razpolaganj in vrnitvijo daril, pri čemer se po 35. čl. istega zakona najprej zmanjšajo oporočna razpolaganja, če je to še potrebno, pa vračajo tudi darila. Kršena pravica do nujnega deleža se torej uveljavlja v zapuščinskem postopku z zahtevkom za zmanjšanje oporočnih razpolaganj in z zahtevkom za vrnitev daril, o tem zahtevku, če ni sporna dejanska podlaga, pa odloči zapuščinsko sodišče. V konkretnem primeru pa zapuščinsko sodišče o tem zahtevku (če ga je prva tožnica postavila) še ni moglo odločati, saj je med dediči prišlo do spora o veljavnosti zapustnikove oporoke in pogodbe o dosmrtnem preživljanju, nadalje do spora o pravni naravi pogodbe (darilo) in do spora o dedni pravici toženke. Zapuščinsko sodišče bo obračunsko vrednost zapuščine, od katere se izračuna nujni dedni delež, lahko izračunalo šele po zaključku te pravde in šele takrat tudi ugotovilo, ali je nujni dedni delež prve tožnice prikrajšan in je zato potrebna njegova dopolnitev in na kakšen način. Zahtevek tožnic je zato v tem delu, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, res preuranjen in zanj nimajo pravnega interesa.

b) glede zavrnjenih zahtevkov

24.Zapustnik in toženka sta 5. 6. 2019 v obliki notarskega zapisa sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju (v nadaljevanju pogodba). Zapustnik je kmalu po sklenitvi pogodbe (to je 31. 7. 2019) umrl.

25.Tožnice so v zvezi s tem postavile primarni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe ter zahtevek za ugotovitev neveljavnosti izvedene vknjižbe ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Za primer njune zavrnitve pa so podredno zahtevale: - ugotovitev, da je sklenjena pogodba nična in prikriva darilo dano toženki; - ugotovitev, da v obračunsko vrednost zapuščine po zapustniku spada premoženje, ki je bilo predmet pogodbe.

26.Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi obeh primarnih zahtevkov oprlo na ugotovitev 1. da je bil zapustnik 5. 6. 2019 sposoben oblikovati in izraziti svojo pravo in resnično voljo ter razumeti vsebino, pomen in posledice sklenitve pogodbe; 2. da ni dokazano, da pogodba ni imela elementa tveganja glede toženkine obveznosti; tudi, če bi štelo, da je bil obseg toženkine obveznosti določljiv, pa ni dokazano očitno nesorazmerje med koristjo toženke in njeno obveznostjo; 3. da pogodba ne nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Ker tožnice niso dokazale izostanka aleatornosti in tega, da je zapustnik premoženje subjektivno vrednotil bistveno nižje od njegove vrednosti in je prevladoval darilni namen, je zavrnilo tudi prva dva v prejšnji točki povzeta podredna zahtevka.

27.Tožnice v pritožbi vztrajajo, da je aleatornost del pogodbene podlage. Če te na eni ali drugi strani ni, je pogodba nična. Taka je tudi konkretna pogodba. Zapustnik je bil neozdravljivo bolan, zavedanje neizbežne, skorajšnje smrti je bilo glede ne diagnozo in zaključeno zdravljenje evidentno. Smrt je bilo mogoče z gotovostjo pričakovati v nekaj tednih. Že v sredini maja 2019 je bil zapustnik seznanjen s tem, da mu je ostalo le še nekaj tednov življenja, v času sestave pogodbe pa je bil na paliativnem zdravljenju, ki že po naravi stvari pomeni oskrbo v zadnjem obdobju življenja oziroma med umiranjem. Do tega dejstva se sodišče ni opredelilo in je s tem storilo kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ter dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo. Da bo smrt nastopila v nekaj tednih, je bilo jasno razvidno iz zdravstvene dokumentacije, opisane v mnenju izvedenke D. D., in diagnoze zapustnika, s katero sta bila oba s toženko seznanjena. Med dajatvama je bilo zato očitno nesorazmerje; tveganosti ni bilo. Ne drži, da je bila pogodba odraz predhodne pomoči; tak zapis je v pogodbo vnesen zaradi prikrivanja odsotnosti aleatornosti in odplačnosti. Opozarjajo na odločbo II Ips 92/2020, v kateri gre po presoji pritožnic za identično dejansko stanje. Sklepanje pogodbe v takih okoliščinah nasprotuje tudi načelu vestnosti in poštenja, priznanje veljavnosti taki pogodbi pa v nasprotju z moralo.

28.Pritožbeno sodišče iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, vse povzete očitke zavrača.

29.Stališče, da je tveganost (aleatornost) za pogodbo o dosmrtnem preživljanju tako bistvena in pomembna, da brez tveganja takšna pogodba nima kavze in je zato nična, je materialnopravno pravilno. Tveganje se izraža v tem, da stranki pogodbe ob sklenitvi še ne vesta, kakšne in kolikšne bodo njune medsebojne obveznosti. Pri tem pa je, kot je zapisalo Vrhovno sodišče RS v odločbi II Ips 249/2017, treba poudariti, da je smrt le časovna razmejitev obveznosti, ocena tveganosti pogodbe pa se vedno nanaša na oceno koristi in obveznosti, ki jih imata pogodbeni stranki z njeno sklenitvijo. Tveganje torej ni odvisno samo od predvidljivosti nastopa smrti (ki je tudi sicer v primerih ocenjenega preostanka življenjske dobe še vedno relativno negotovo dejstvo), temveč tudi od vsebine in narave prevzetih obveznosti. V konkretnem primeru se je toženka s pogodbo zavezala sama, po potrebi pa tudi s tujo pomočjo za to usposobljene tretje osebe, nuditi in zagotavljati zapustniku vso potrebno nego, oskrbo in prehrano; preskrbo z zdravili, zdravniško pomoč in bolniško hrano ter skrb za tople, svetle in čiste bivalne in spalne prostore na njegovem domu, kakor tudi čisto obleko, obutev in perilo. Svoje obveznosti se je zavezala izpolnjevati v celoti in vestno, glede varstva in nege pa skrbeti za zapustnika tako, da bo primerno glede na civilizirane medčloveške odnose ter sodobni pristop k negi in varstvu. Glede na tako vsebino in naravo povzetih obveznosti po presoji pritožbenega sodišča pogodbeni stranki ob sklenitvi zagotovo nista mogli vedeti, kaj vse bo vsestranska skrb za zapustnika, glede na njegovo ugotovljeno slabo zdravstveno stanje, v času pred njegovo smrtjo obsegala.

30.Ne glede na to pa pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnice tega, da bi zapustnik in toženka ob sklenitvi pogodbe vedela, da bo zapustnikova smrt nastopila v nekaj tednih, niso dokazale. Tožnice dokazno oceno sicer izpodbijajo, a s tem, kar navajajo v pritožbi, dvoma v pravilnost te ugotovitve, niso vzbudile. Tako zgolj z opozarjanjem na diagnozo, ki je bila postavljena zapustniku, naštevanjem posegov, ki jih je prestal ter njegovega slabega fizičnega stanja, ne morejo uspeti že zato, ker je vse navedeno sodišče prve stopnje upoštevalo, saj je ugotovilo, da je bilo zapustnikovo zdravstveno stanje ob sklepanju pogodbe nedvomno slabo, a je pri tem bistveno, da ni dokazano, da je to sočasno pomenilo, da je pred njim le še nekaj tednov življenja in da sta zapustnik in toženka to vedela. Predlagani in izvedeni dokazi (zaslišanje prič in listinski dokazi) tega niso potrdili, izvedenca medicinske stroke, ki bi o tem podal strokovno mnenje, pa niso predlagale. Tožnice skušajo zaključek, da je bilo datum smrti mogoče predvideti in da je "smrt zapustniku že gledala v obraz" utemeljiti tudi s tem, da opozarjajo na dejstvo, da je bil zapustnik v času podpisa pogodbe že na paliativnem zdravljenju, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, niti se do te trditve ni opredelilo. Slednje sicer drži, a je lahko to pomanjkljivost odpravilo pritožbeno sodišče, saj to dejstvo med strankama ni bilo sporno. V zvezi s tem tako v prvi vrsti ugotavlja, da pritožnice pojem paliativnega zdravljenja nepravilno enačijo z oskrbo v terminalni fazi bolezni. Paliativna oskrba pa je veliko več. Gre za aktivno celostno pomoč pacientom vseh starosti z napredovalo kronično neozdravljivo boleznijo ter njihovim bližnjim. Paliativna oskrba temelji na oceni stanja pacienta s katerokoli neozdravljivo boleznijo, oceni prognoze njegove bolezni ter oceni specifičnih potreb pacienta in njegovih bližnjih. Ta oskrba se lahko začenja že zgodaj po diagnozi neozdravljive bolezni in se nadaljuje v procesu umiranja, smrti in žalovanja. To pomeni, da je terminalna paliativna oskrba zgolj del celostne paliativne oskrbe. Povedano drugače: dejstvo, da je bil zapustnik v času, ko je bila sklenjena sporna pogodba, deležen paliativne oskrbe, omogoča zgolj sklep, da je bil neozdravljivo bolan, ni pa mogoče samo na tej podlagi zaključiti, da mu je ostalo le nekaj tednov življenja in da je bilo to zato znano tako njemu kot toženki. Izvedenca medicinske stroke, ki bi fazo paliativne oskrbe v konkretnem primeru natančneje opredelil, pa tožnice, kot je bilo opozorjeno že zgoraj, niso predlagale, tega pa ni mogoče ugotoviti niti iz sodišču predložene oziroma v mnenju izvedenke psihiatrične stroke povzete medicinske dokumentacije. Da bo sicer neozdravljiva bolezen zapustnika zelo hitro napredovala in da bo smrt nastopila v nekaj tednih, tožnice tako niso dokazale. Kdaj bo zapustnik umrl, zato ob sklepanju pogodbe ni bilo znano. To obravnavani primer tudi v bistvenem loči od primera II Ips 92/2020, na katerega se pritožnice sklicujejo v pritožbi. Čeprav tveganje glede na neozdravljivo bolezen zapustnika ni bilo intenzivno, je za razliko od omenjene zadeve določena mera tveganja obstajala. Tega, koliko časa bo morala toženka izpolnjevati svoje pogodbene obveznosti, stranki nista mogli vedeti. Tudi v tem primeru je zato prvino aleatornosti ter vpliv na pogodbo o dosmrtnem preživljanju mogoče vrednotiti tako, kot je to storilo VS RS v zadevi II Ips 381/2006 in II Ips 36/2023 in zaključiti, da konkreten primer ne sodi med v teh odločbah omenjene izjemne primere.

31.Pritožnice v pritožbi vztrajajo, da je sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju nična tudi zato, ker ob upoštevanju okoliščin, v katerih je bila sklenjena, nasprotuje načelu vestnosti in poštenja in moralnim načelom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na navedbe v tem delu pritožbe odgovorilo že sodišče prve stopnje v tč. 40 do 43 izpodbijane sodbe. Ker s temi razlogi v celoti soglaša, pritožnice napotuje le na njihovo ponovno branje. Dodaja zgolj to, da na tako presojo ne more vplivati sklicevanje na kasneje preseženo sodno prakso. Kot je VS RS pojasnilo v odločbi II Ips 381/2006, okoliščina, da je preživljanec hudo bolan in se bliža konec njegovega življenja, za kar preživljalec ve, samo po sebi ne pomeni moralno zavržnega ravnanja in na veljavnost pogodbe ne vpliva. Nasprotno stališče bi pomenilo, da bi bile nične vse pogodbe, ki jih sklepajo bolni ljudje. Drugih okoliščin, ki bi v konkretnem primeru narekovale drugačen sklep, pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

32.Zaključek sodišča prve stopnje, da sklenjena pogodba o dosmrtnem preživljanju ni nična, je zato pravilen, posledično pa je pravilna tako odločitev o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev njene ničnosti kot zahtevka za ugotovitev neveljavnosti na njeni podlagi izvedene vknjižbe lastninske pravice in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

33.Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi dela podredno postavljenega zahtevka iz tč. 1 a, s katerim so tožnice zahtevale ugotovitev prikritega darila, posledično pa tudi zahtevka, da premoženje, ki je bilo predmet pogodbe sodi v obračunsko vrednost zapuščine.

34.O prikriti darilni pogodbi bi namreč lahko govorili le, če bi tožnice izkazale, da sta imela zapustnik in toženka ob njenem sklepanju darilni namen. V nasprotju s kavzo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je v zagotovitvi dosmrtnega nudenja določenih obveznosti, tipični prvini, ki jo dopolnjujeta, pa sta tudi zaupnost razmerja in aleatornost, je kavza darilne pogodbe (533. čl. OZ) namreč v tem, da se darovalec zaveže na drugo osebo (obdarjenca) neodplačno prenesti lastninsko ali drugo pravico ali ga na drugačen način v breme svojega premoženja obogatiti, ta pa se s tem strinja. Fiktivnosti pogodbe in darilnega namena pa tožnicam tudi po presoji pritožbenega sodišča iz v nadaljevanju navedenih razlogov ni uspelo dokazati.

35.Ni sporno, da se je toženka s pogodbo o dosmrtnem preživljanju zavezala k določenim dosmrtnim obveznostim in da ji je zapustnik v zameno za njihovo izpolnjevanje in za že preteklo pomoč in oskrbo, po svoji smrti prepustil v last svoje nepremičnine, kar se ujema s kavzo te pogodbe in ne darilne pogodbe.

36.Kot je bilo predhodno že pojasnjeno, tožnice tudi niso izkazale, da sklenjeni pogodbi manjka prvina aleatornosti, ki je značilna za pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Je pa bilo ugotovljeno, da je bil zapustnik v času sklepanja pogodbe neozdravljivo bolan. To pa pomeni, da je vedel, da bo (ravno zato) še naprej potreboval znatno pomoč. Samo na podlagi postavljene diagnoze zato ni mogoče zaključiti, da je bila sklenjena le navidezna pogodba in da je bil namen obeh pogodbenikov skleniti darilno pogodbo.

37.Na tak namen ne kažejo niti druga s strani sodišča prve stopnje ugotovljena dejstva. Tako ni dokazano, da bi zapustnik toženkino preteklo in prihodnjo pomoč vrednotil bistveno nižje od vrednosti spornega premoženja. Ne more biti namreč dvoma, da subjektivna vrednost premoženja, ob dejstvu, da je bil neozdravljivo bolan, zanj ni mogla biti visoka, saj je bila možnost, da bo to premoženje v prihodnosti lahko užival, bistveno zmanjšana, po drugi strani pa je bila vrednost tega, da bo toženka, s katero si je ustvaril skupno življenje in mu je bila blizu, zanj tudi skrbela, verjetno neprecenljiva.

38.Da sklenjena pogodba ni bila le navidezna in ni prikrivala darilne pogodbe, nakazuje tudi ugotovitev, da se zapustnik tudi v zadnjih letih pred smrtjo ni sprijaznil s preteklim dogajanjem v svoji primarni družini oziroma preteklimi konflikti in je do družine gojil določene zamere. Razumljivo je zato, da se je ob dejstvu, da je hudo zbolel, tudi iz tega razloga želel zaščititi in si zagotoviti pomoč osebe, ki ji je zaupal. Da je toženki zaupal, saj je bila njegova zunajzakonska partnerica, pa je že bilo ugotovljeno. Zaupnost razmerja pa je ena od prvin pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ugotovljeno je tudi to, da je prav ona zanj že skrbela vse od kar je zapustnik v letu 2016 zbolel. To jasno izhaja iz same pogodbe, pritožbeno sodišče pa ne dvomi, da je pomoč tudi res nudila. Da je zanj v vseh pogledih skrbela tudi po sklenitvi sporne pogodbe, pa v pritožbenem postopku niti ni izpodbijano in kaže na odplačno naravo pogodbe.

39.Kot sklepno lahko pritožbeno sodišče ugotovi, da je vrednost premoženja, ki je predmet sporne pogodbe, verjetno precejšnja. Vendar pa sta zapustnik in toženka pogodbo sklepala tako v luči pretekle skrbi za zapustnika, kot tudi bodoče skrbi, ki je bila neizbežna in za katero nista vedela, da bo trajala le slaba dva meseca. Toženka se je dejansko zavezala k paliativni oskrbi v domačem okolju, ki je izjemno zahtevna in presega pomoč, ki so si jo dolžni nuditi zakonci. Kot je nazorno pojasnjeno v odklonilnem ločenem mnenju sodnice Betetto k odločbi II Ips 92/2020, gre za posebno, najintenzivnejše in najskrbnejše varstvo osebe, ki je odvisna od tuje pomoči. Take skrbi ne zmore vsak zakonski partner in je od njega niti ni mogoče zahtevati. Zato tudi dotedanja pomoč in oskrba, ki jo je zapustniku nudila toženka, temu ni dajala zagotovila, da bo to opravljala tudi v bodoče. Ker se je zapustnik nedvomno zavedal, da bo pomoč in oskrbo potreboval, s svojo primarno družino pa se ni najbolje razumel, je razumljivo, da je s pogodbo želel zavezati toženko, ki je bila edina, s katero je vzpostavil zaupen in ljubeč odnos, k nadaljnji skrbi zanj. V luči tega, presoja kavze kot darila, le zato, ker je bil zapustnik neozdravljivo bolan in je bilo predmet nasprotne dajatve premoženje večje vrednosti, prekomerno posega v avtonomijo in pogodbeno svobodo. Odreka bolnemu človeku, da skrb, ki je zanj neprecenljiva, v najbolj ranljivih trenutkih zaupa osebi, ki mu je blizu. Prav tako pa zaradi ob sklepanju pogodbe pričakovane dalj časa trajajoče in obsežnejše pomoči, ki zahteva podreditev vseh lastnih interesov in skrajni altruizem, tudi obveznosti toženke ni mogoče zgolj ekonomsko obračunati, čeprav je sedaj, ko je znano, koliko časa je zapustnik živel, tak izračun mogoč. Kavza obravnavane pogodbe je bila zato odplačna. Podani sta tudi prvini aleatornosti in zaupnosti; sklenjena pogodba ni fiktivna in ne prikriva darilne pogodbe.

40.Ker pri sklenjeni pogodbi po povedanem ni šlo za darilo, premoženja, ki ga je na njeni podlagi prejela toženka, ni mogoče upoštevati pri izračunu obračunske vrednosti zapuščine.

41.Oba podredna zahtevka sta bila zato utemeljeno zavrnjena.

Sklepno

42.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. čl. ter 2. tč. 365. čl. ZPP izpodbijano sodbo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo.

43.Ker pritožnice s pritožbo niso uspele, do povračila pritožbenih stroškov niso upravičene (1. odst. 154. čl. v zvezi z 165. čl. ZPP). Do povračila stroškov za vložen odgovor na pritožbo pa ni upravičena niti toženka, saj v njem ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške.

-------------------------------

1Pritožbeno sodišče pri tem sledi oznakam v čistopisu zahtevkov na list. št. 141 in 142 spisa.

2Zakon o pravdnem postopku.

3Družinski zakonik.

4Glej odločbe VSRS II Ips 270/2013, VSRS II Ips 361/2017, VSL I Cp 2844/2016 in VSL I Cp 575/2019.

5Glej odločbi VSRS II Ips 361/2017, VSL I Cp 2844/2016, VSL I Cp 575/2019, VSL III Cp 725/2020 in druge.

6Tu pritožbeno sodišče posebej izpostavlja, da sta oba izpovedala, da sta zapustnika obravnavala kot očima. Tako je B. B. zaslišan izpovedal, da je zapustnika poznal od svojega desetega leta starosti. Ko je imela toženka v letu 1993 operacijo, je bil zapustnik tisti, ki je skrbel zanj in za brata. Smiselno enako je izpovedal tudi C. B.

7K. Zupančič in V. Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, 3. spremenjena in dopolnjena izdaja, UL 2009, str. 118.

8Zakon o dedovanju.

9Glej pravno mnenje VSS Pž 796/78 z dne 15. 11. 1978 (Poročilo VSS 1/79, str. 16) ter odločbo VS RS II Ips 113/2006, odločbo VSL II Cp 4623/2005 ter VSL I Cp 1021/2023.

1028. čl. ZD določa, da se vrednost zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež, ugotovi tako, da se vrednosti čiste zapuščine (izračunane tako, da se popiše in oceni vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, tudi tisto, s katerim je razpolagal z oporoko, in vse njegove terjatve, tudi tiste, ki jih ima proti kakšnemu dediču, izvzemši terjatve, ki so očitno neizterljive. Od ugotovljene vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, se nato odbijejo zapustnikovi dolgovi, stroški za popis in ocenitev zapuščine in stroški za zapustnikov pogreb) doda vrednost vseh daril, ki jih je zapustnik na kakršen koli način dal tistemu, ki bi po zakonitem dedovanju prišel v poštev kot dedič, pa tudi vrednost daril, danih dedičem, ki se odpovedujejo dediščini, in tistih daril, za katere je zapustnik odredil, da naj se ne vračunajo dediču v njegov dedni delež. Temu se doda tudi vrednost daril, ki jih je zapustnik v zadnjem letu svojega življenja dal drugim osebam, ki niso zakoniti dediči, razen običajnih manjših daril.

11Pritožbeno sodišče tu ne povzema podredno postavljenega zahtevka glede katerega je bila tožba pravnomočno zavržena.

12Povzeto iz Državnega programa paliativne oskrbe, dostopnega na spletni strani https://www.gov.si/assets/ministrstva/MZ/DOKUMENTI/1-TEME/Paliativna-oskrba/Drzavni-program-paliativne-oskrbe.pdf

13Glej pojasnilo sodišča prve stopnje v tč. 34 izpodbijane sodbe.

14Obligacijski zakonik.

15Dejstvo, da je bila v tem obdobju toženka zaposlena, namreč oskrbe in pomoči ni preprečevalo, enako pa velja tudi za dejstvo, da je z zapustnikom skupaj zaživela šele konec leta 2017. Njeno prejšnje bivališče (F.) je namreč od zapustnikovega bivališča oziroma njunega zadnjega skupnega bivališča na naslovu G., oddaljeno le približno 6 km (glej izračun razdalje na https://razdalje.si/).