Jedro

Pri nogometu nevarnost poškodb izhaja iz boja za žogo. Zato je pri ravnanju, ki meji med dovoljenim bojem za žogo in nedovoljeno kršitvijo, ključna presoja, ali je igralec štartal na žogo in ali je imel realno možnost pridobiti jo v posest. Ko je gotovo, da bo s svojo potezo igralec zadel nasprotnega igralca, morda pa tudi žogo, je zaradi zavedanja, da bo zadel tudi igralca, šteti, da gre za premalo skrbno in zato protipravno ravnanje, ki ima za posledico odškodninsko odgovornost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se 1. in 4. točka izreka glasita: "1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 14.825,46 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: od zneska 9.200,00 EUR od 30.6.2004 dalje, od zneska 15,81 EUR od 25.12.2003 dalje, od zneska 3,33 EUR od 18.6.2003 dalje, od zneska 3,33 EUR od 20.6.2003 dalje, od zneska 3,33 EUR od 21.6.2003 dalje, od zneska 3,75 EUR od 29.6.2003 dalje od zneska 5.424,80 EUR od 30.6.2004 dalje, od zneska 171,08 EUR od 30.6.2004 dalje.,

4. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.647,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila." V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti pritožbene stroške v znesku 59,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 17.625,46 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 12.000,00 EUR od 30.6.2004 dalje, od zneska 15,81 EUR od 25.12.2003 dalje, od zneska 3,33 EUR od 18.6.2003 dalje, od zneska 3,33 EUR od 20.6.2003 dalje, od zneska 3,33 EUR od 21.6.2003 dalje, od zneska 3,75 EUR od 29.6.2003 dalje, od zneska 5.424,80 EUR od 30.6.2004 dalje in od zneska 171,08 EUR od 30.6.2004 dalje (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku plačati 3.660,03 EUR, je zaradi odpovedi tožbenemu zahtevku zavrnilo (2. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je še, da je dolžna toženka v 15 dneh tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 3.074,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne od vročitve sodbe dalje (4. točka izreka).

Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje je vložila pritožbo toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja na napačen zapis v obrazložitvi sodbe, da se je tožnik odpovedal delu tožbenega zahtevka zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 3.660,03 EUR, saj mu toženka na račun nepremoženjske škode ni ničesar plačala. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje o protipravnem ravnanju igralca nasprotnega moštva S. M., ki je po oceni sodišča prve stopnje z napadom tožnika tik pred zaključkom nogometne tekme od zadaj grobo kršil pravila igre in n izkazal skrbnosti povprečnega rekreativnega športnika. Ni namreč upoštevalo izpovedbe S. M., da je kljub dolgi žogi vseeno mislil, da bi jo lahko dobil, zato je šel na polno, zaradi velike hitrosti se ni mogel pravočasno ustaviti in je zato trčil v tožnika. Njegov namen je bil doseči žogo pred tožnikom oziroma mu jo odvzeti in dati gol. Izpovedal je še, da je bil podobnih prekrškov med profesionalnim igranjem nogometa tudi sam deležen in da so bili sankcionirani s kartonom ali izključitvijo. Kljub temu, da je prišlo do kršitve pravil, je treba upoštevati, da so kršitve pravil sestavni in pričakovani del nogometne igre in je neživljenjsko pričakovati, da do večjih in manjših prekrškov ne bo prišlo. Normalno in splošno znano je, da do telesnih kontaktov, trkov in prekrškov med igro nogometa prihaja, saj je žoga objekt, za katerega se vsi borijo. Ker je tožnik padel med igro, ko mu je nasprotni igralec S. M. poskušal odvzeti žogo, je šteti, da je padel v situaciji, kakršna je pri igranju nogometa tipična glede na običajen potek igre, četudi je pri tem zagrešil običajni prekršek. Tudi če bi moral zanj prejeti rumen ali rdeč karton oziroma bi moral biti izključen iz igre, še ni mogoče zaključiti, da je šlo za posebno predrzno potezo. Ker se S. M. ni namerno zaletel v tožnika in ga podrl na tla oziroma tožnika ni poškodoval na posebno predrzen in nešporten način, tožnikova škoda ni posledica protipravnega ravnanja S. M.. Čeprav je bilo njegovo ravnanje s strani soigralcev ocenjeno kot hud prekršek, ni preseglo okvirov običajne in pričakovane skrbnosti udeležencev nogometne igre. Do poškodbe je prišlo tik pred koncem tekme, ko je ekipa S. M. izgubljala in so bili zato vsi živčni, zato je bilo pričakovano in logično, da bodo storili vse, da popravijo rezultat. Sodišče prve stopnje je previsoko odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo po vseh postavkah glede na sodno prakso v podobnih primerih. Ni upoštevalo, da si je tožnik po predmetni poškodbi ponovno poškodoval desno koleno in da po mnenju izvedenca 50% vtoževanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in zmanjšanja življenjske aktivnosti odpade na drugo poškodbo. Celotna nepremoženjska in premoženjska škoda (stroški za fitnes center, bazen, prevozni stroški) torej ni v vzročni zvezi s konkretnim škodnim dogodkom. Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje odmerilo v neobstoječi valuti, (4.300.000,00 SIT), poleg tega je trikratno prekoračilo vtoževani znesek in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. člena ZPP. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova bi bilo treba upoštevati, da se tožnik lahko še vedno ukvarja z vsemi športi, le da v manjšem obsegu, na amaterskem nivoju in z večjimi napori, da se ukvarja s tekom po ravnih površinah in s kolesarjenjem in da še vedno opravlja policijsko delo z veliko treningi in vajami samoobrambe. Tožnik ni navajal, da bi bil v vsakdanjem življenju zaradi poškodbe kakorkoli omejen. Odločitev o stroških je treba spremeniti glede na uspeh v pravdi.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je treba. Toženka za škodo v konkretnem primeru ne bi odgovarjala, če bi dokazala, da je njen delavec (igralec nasprotnega moštva, ki je tožnika poškodoval), ravnal s potrebno skrbnostjo (skrbnostjo povprečnega nogometaša).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval 29.5.2003 pri igranju nogometa v okviru policijskih iger v T.. V situaciji, ko je tožnik kot obrambni igralec pred nasprotnikovim golom prestregel žogo in jo želel izbiti iz igrišča, se je vanj tik pred zaključkom tekme, ki jo je nasprotno moštvo izgubljalo z rezultatom 2:0, od zadaj s celim telesom zaletel S. M. kot napadalec nasprotnega moštva (in delavec zavarovanca toženke). Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da toženka ni dokazala, da je S. M. ravnal tako, da za poškodbo ni kriv. Nedvomno je grobo kršil pravila nogometne igre in ni ravnal s skrbnostjo povprečnega nogometaša. Pri nogometu nevarnost poškodb izhaja iz boja za žogo. Zato je pri ravnanju, ki meji med dovoljenim bojem za žogo in nedovoljeno kršitvijo, ključna presoja, ali je igralec štartal na žogo in ali je imel realno možnost pridobiti jo v posest. V konkretnem primeru je bistveno, da je S. M.. na ugotovitve sodišča prve stopnje štartal na igralca z žogo, vendar izza hrbta. V takšni situaciji, ko je gotovo, da bo s svojo potezo igralec zadel nasprotnega igralca, morda pa tudi žogo, pa je zaradi zavedanja, da bo zadel tudi igralca, šteti, da gre za premalo skrbno in zato protipravno ravnanje, ki ima za posledico odškodninsko odgovornost. Glede na navedeno pritožba z izpostavljanjem dejstva, da je tožnik padel med igro, ko mu je nasprotni igralec S. M. poskušal odvzeti žogo, ne more uspeti. Enako velja glede pritožbeno izpostavljene izpovedi S. M., da je bil njegov namen odvzeti žogo tožniku. Nedopustnost ravnanja ni podana le pri namernem poškodovanju drugega igralca, temveč tudi v primeru grobe kršitve pravil igre oziroma posebej predrzne poteze, kar je v konkretnem primeru glede na obrazloženo nedvomno podano. Pritožbeno sodišče še dodaja, da so na področju športa glede standardov ravnanja posebej pomembna športna pravila kot indic, kako se obnaša skrben športnik. Športna pravila zagotavljajo, da je borbeni element, lasten posameznemu športu, v ravnovesju z varstvom življenja in zdravja igralcev in preprečujejo, da bi zaradi nevarne igre, grobosti in nešportnega obnašanja nastajale poškodbe. V konkretnem primeru ni šlo za običajen prekršek, ki ga je kot sestavni del igre treba tolerirati, kot to zatrjuje pritožba, temveč za grob prekršek, kar izhaja celo iz v pritožbi izpostavljene izpovedi S. M., da so bili podobni prekrški, ki so jih drugi storili nad njim, kaznovani s kartonom ali z izključitvijo.

Pravna podlaga za odločanje o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo je v 179. členu OZ. Sodišče na podlagi te določbe prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (prvi odstavek 179. člena OZ). Pri odločanju o zahtevku za povrnitev škode in pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen in namen odškodnine, pa tudi, da odškodnina ne gre na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zavrnitev tožbenega zahtevka v višini 3.660,03 EUR zavrnilo z neresnično obrazložitvijo, da se je tožnik tožbenemu zahtevku v navedenem znesku odpovedal, ker mu je toženka plačala odškodnino za nepremoženjsko škodo v tem znesku. Iz obrazložitve sodbe izhaja le, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 3.660,03 EUR zaradi odpovedi tožbenemu zahtevku.

Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev glede stopnje in trajanja telesnih bolečin, strahu ter zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnika, opozarja pa, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ni upoštevalo, da si je tožnik po poškodbi z dne 29.5.2003 ponovno poškodoval koleno pri igranju košarke dne 13.11.2004 in da po mnenju izvedenca medicinske stroke le 50% vtoževanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu ter zmanjšanja življenjske aktivnosti odpade na drugo poškodbo z dne 13.11.2004. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je naloga sodnega izvedenca pomoč sodišču pri ugotavljanju oziroma razčiščevanju dejstev, za katera je potrebno strokovno znanje, sodišče prve stopnje pa na podlagi ugotovljenih dejstev opravi oceno pravno relevantne vzročnosti. Ne glede na navedeno pa sodišče prve stopnje telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki so posledica poškodbe z dne 13.11.2004, kljub morebitnemu obstoju pravno relevantne vzročnosti med protipravnim ravnanjem delavca toženke in nastalo škodo iz kasnejše poškodbe, v konkretnem primeru ne bi smelo upoštevati, saj jih tožnik ni zatrjeval, sodišče pa je v skladu z 212. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vezano na trditveno podlago pravdnih strank. Tožnik pa škode iz ponovne poškodbe tudi ni zahteval. Sodišče prve stopnje je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tožniku prisodilo odškodnino v znesku 7.000,00 EUR. Glede na zgoraj pojasnjeno je pritožbeno sodišče ponovno odmerilo pravično denarno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevajoč le tiste telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je tožnik trpel zaradi poškodbe z dne 29.5.2003, ko si je raztrgal sprednjo križno vez desnega kolena in poškodoval zunanji meniskus desnega kolena. Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnik po operativnem posegu trpel stalne intenzivne bolečine nekaj dni, nato občasne intenzivne in stalne zmerne bolečine še dva do tri tedne, občasne zmerne bolečine pa še nekaj mesecev. Občasne blage telesne bolečine trpi še zdaj in jih bo trpel tudi v prihodnje ob nenadnih rotacijskih gibih, spremembah vremena ter napornejših fizičnih aktivnostih. Med zdravljenjem tožnik trpel številne nevšečnosti: 9 krat je bil na ambulantni kontroli pri specialistu travmatologu, 14 krat na ambulantni kontroli pri izbranem zdravniku, opravili so mu artroskopijo v lokalni anasteziji, dvakrat je bil izpostavljen manjšim dozam ionizirajočega sevanja ob rentgenskih diagnostikah, opravil je magnetno resonanco desnega kolena, devet dni je bil hospitaliziran na Travmatološki kliniki, kjer je prejemal terapijo v obliki infuzij in inekcij, štirinajst dni je bil na hospitalni rehabilitaciji, operiran je bil v splošni anasteziji, večkrat so mu izpunktirali desni kolenski sklep, previjali so mu rane in odstranjevali šive. Upoštevaje stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem po poškodbi z dne 29.5.2003 je pravična denarna odškodnina 4.500,00 EUR.

Iz naslova strahu je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v znesku 700,00 EUR, pri čemer je iz že pojasnjenih razlogov napačno upoštevalo tudi primarni in sekundarni strah zaradi druge poškodbe, ki ga tožnik ni zatrjeval. Pritožbeno sodišče je zato ponovno odmerilo odškodnino za strah in pri tem upoštevalo le primarni in sekundarni strah zaradi poškodbe z dne 29.5.2003. Glede na to, da je tožnik trpel intenziven primarni strah nekaj ur po poškodbi, nato pa še intenziven strah za izid zdravljenja kumulativno mesec dni ter zmeren sekundarni strah tri do štiri mesece, je pravična denarna odškodnina za strah 400,00 EUR.

Kot pravično denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe res navedlo 4.300.00,00 SIT, vendar mu zaradi tega ni mogoče očitati kar trikratne prekoračitve tožbenega zahtevka. Iz izreka izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje za nepremoženjsko škodo po vseh vtoževanih postavkah tožniku prisodilo odškodnino v skupnem znesku 12.000 EUR. Iz obrazložitve sodbe tudi izhaja, da je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju tožniku prisodilo 7.000,00 EUR in za strah 700,00 EUR. Glede na navedeno gre pri navedbi v pritožbi izpostavljenega zneska 4.300.00,00 SIT za očitno napako (glede zneska in glede valute) in je sodišče prve stopnje iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožniku dejansko prisodilo 4.300,00 EUR. Pritožba se neutemeljeno zavzema za znižanje prisojenega zneska z navedbo, da ugotovljeno zmanjšanje življenjske aktivnosti ni v celoti posledica škodnega dogodka, temveč le 50%. Zatrjevano in ugotovljeno zmanjšanje življenjske aktivnosti je namreč nastopilo že po prvi poškodbi z dne 29.5.2003. Takšen zaključek omogoča tudi dejstvo, da se je tožnik, po zaključenem zdravljenju prve poškodbe pri igranju košarke ponovno poškodoval, in sicer pri navadnem doskoku. Glede na to, da tožnik po dejanskih ugotovitvah ni več sposoben za izvajanje resnih športnih aktivnosti, s katerimi se je ukvarjal pred poškodbo (treniral je košarko, veliko igral nogomet, smučal, planinaril in se resno ukvarjal z borilnimi športi), da večino teh športov sicer lahko izvaja, vendar v bistveno manjšem obsegu, da športne aktivnosti, kjer je potreben odriv z desne noge lahko izvaja le do amaterskega nivoja, pri čemer mora vložiti več psihofizičnih naporov, ter da je omejen tudi v službi pri treningih samoobrambe, prisojenega zneska iz tega naslova ni mogoče znižati. Znesek 4.300,00 EUR predstavlja pravično denarno odškodnino že zaradi naštetih omejitev tožnika pri športnih aktivnostih, saj je bil tožnik pred poškodbo aktivni športnik, ki je treniral košarko in bil tudi pogodbeni igralec K. P. B.. Okrnjena možnost tako intenzivne poklicne in prostočasne vpetosti v šport pri tožniku nedvomno pogojuje duševne bolečine, zato pritožba ne more doseči znižanja prisojene odškodnine z izpostavljanjem okoliščine, da tožnik pri vsakdanjih opravilih ni omejen ter da še vedno teče po ravnem terenu in kolesari.

Skupaj odmerjena denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša 9.200,00 EUR. Tak znesek predstavlja približno 10 povprečnih neto plač v času sojenja, s čimer se prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo uvršča ob bok primerljivim primerom iz sodne prakse.

Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi premoženjsko škodo, ki ni posledica obravnavanega škodnega dogodka oziroma poškodbe, in sicer stroške za fitnes center, bazen in prevozne stroške. Stroški za fitnes center v znesku 15,81 EUR in stroški za bazen v znesku 3 krat 3,33 EUR in 1 krat 3,75 EUR so tožniku nastali med zdravljenjem poškodbe z dne 29.5.2003 in ne med zdravljenjem poškodbe z dne 13.11.2004. Poleg tega je tožnik med zdravljenjem poškodbe z dne 29.5.2003 9 krat obiskal travmatologa v Kliničnem centru, ki je od stalnega bivališča tožnika oddaljen 5 km, 14 krat osebnega zdravnika, ki je oddaljen 2,5 km, magnetno resonanco je opravljal v Mariboru, zdravil se je v zdravilišču Šmarješke toplice, opravljal pa je tudi fizioterapijo v rehabilitacijskem centru Soča in na Polikliniki. Glede na navedeno je imel tožnik že zaradi zdravljenja poškodbe z dne 29.5.2003 za 171,08 EUR prevoznih stroškov.

Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je prisojeno denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo za 2.800,00 EUR (5. alineja 358. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Tožnik je zahteval 22.855,49 EUR, prisojeno mu je bilo 14.825,46 EUR, kar predstavlja 65 % uspeh tožnika v pravdi. Če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške tožnice odmerilo na 4.140,75 EUR, pravdne stroške tožene stranke pa v znesku 124,27 EUR. Glede na uspeh v pravdi je tožnik upravičen do povračila 65 % nastalih mu pravdnih stroškov, to je 2.691,49 EUR, toženka pa je upravičena do povrnitve 35 % nastalih ji pravdnih stroškov, to je 43,50 EUR. Po pobotanju je toženka dolžna tožniku povrniti 2.647,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila. Toženka je imela s pritožbo 16 % uspeh (v pritožbi je bila za toženko sporna še prisojena odškodnina v znesku 17.625,46 EUR, ki jo je pritožbeno sodišče znižalo za 2.800,00 EUR), zato ji mora tožeča stranka v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP povrniti 16 % odmerjenih pritožbenih stroškov v znesku 372,51 EUR (sodno takso za pritožbo v znesku 352,51 EUR in materialne stroške v znesku 20 EUR), to je 59,60 EUR. V primeru zamude mora tožnik navedeni znesek pritožbenih stroškov povrniti z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15 dnevnega paricijskega roka do plačila.