Jedro

Revizijsko sodišče sme v revizijskem postopku presojati pravilnost odločitve sodišč prve in druge stopnje na podlagi tiste dejanske podlage, ki jo je lahko obravnavalo sodišče prve stopnje in nato preizkusilo sodišče druge stopnje. To pa so vsa tista dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave na prvi stopnji in so bila sodišču znana. Vsa dejstva, ki so nastala pozneje, niso predmet tega tožbenega zahtevka in so zato tudi v revizijskem postopku neupoštevna.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki sta dolžni trpeti vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletnega otroka D. dodelilo v varstvo in vzgojo materi tožnici ter tožencu naložilo, da mora za otroka plačevati preživnino v mesečnem znesku 12.000,00 SIT od 1.1.1994 dalje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in prvostopno sodbo potrdilo. Proti sodbi sodišča druge stopnje je iz vseh revizijskih razlogov vložil toženec revizijo. Izpodbija odločitev o dodelitvi sina D. materi in odločitev o preživnini za čas od 1.1.1994 do 24.5.1994. Navaja, da je že v pritožbi ugovarjal proti zmotnim in enostranskim ugotovitvam v poročilu Centra za socialno delo. Sodišče prve stopnje mu ni dalo možnosti, da bi ustrezno pojasnil svoje stališče. Sin D.je obupan zaradi takšne odločitve. Tožnica je zapustila družino zaradi drugega moškega, kar pa sin ne more sprejeti. Odločitev tako pomeni nasilje nad otrokom. Preživnino pa toženec izpodbija zato, ker sta v spornem času za otroka oba skrbela. Tožnica mora dokazati, da ni tako. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da otroka dodeli tožencu, preživninski zahtevek pa za čas od 1.1.1994 do 24.5.1994 zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno. Toženec se s tem stališčem v svoji repliki na odgovor ne strinja.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da sme v revizijskem postopku presojati pravilnost odločitve sodišč prve in druge stopnje na podlagi tiste dejanske podlage, ki jo je lahko obravnavalo sodišče prve stopnje in nato preizkusilo sodišče druge stopnje. To pa so vsa tista dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave na prvi stopnji in so bila sodišču znana. Vsa dejstva, ki so nastala pozneje, niso predmet tega tožbenega zahtevka in so zato tudi v revizijskem postopku neupoštevna.

Toženec smiselno uveljavlja kršitev po 7. točki 2. odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Revizijsko sodišče ugotavlja, da je imel toženec vso možnost obravnavanja pred sodiščem, vendar je bil sam med postopkom na prvi stopnji pasiven. Tako ni vložil odgovora na tožbo in tudi pozneje nobene vloge, s katero bi pojasnil svoje videnje problema. Na glavni obravnavi je bil zaslišan in tudi tedaj imel možnost povedati vse, kar je štel za pomembno. Sodišče je tudi ugodilo njegovemu predlogu za zaslišanje izvedenca psihologa, vendar je toženec potem ta dokazni predlog sam umaknil. Toženec je imel torej vse možnosti za udeležbo v postopku in obravnavo pred sodiščem prve stopnje. Zato tudi njegov pavšalni ugovor, da je kršitev postopka razvidna iz nenavadno kratkega zapisnika o njegovem zaslišanju, ne more imeti nobene teže. Toženčev ugovor, da je mnenje Centra za socialno delo zmotno in enostransko, pa je v pretežnem delu ugovor dejanske narave, ki v reviziji ni več dopusten (3. odstavek 385. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je to mnenje preizkusilo in svojo odločitev oprlo na lastne trditve toženca v razgovoru, ki ga je ta služba opravila s pravdnima strankama in otrokom. Ugotovilo je, da je toženec sam povedal, da za dom in otroka skrbi predvsem tožnica in da tožnica posveča sinu svoj čas in ljubezen. Sodišči prve in druge stopnje sta nadalje ugotovili, da se otrok očeta boji ter da se tudi za šolski uspeh v šoli zanima le mati. Ocenili sta tudi otrokovo negotovost v zvezi z odločitvijo, komu naj bo dodeljen. Bili sta mnenja, da bi ga zasliševanje pred sodiščem spravilo v še večjo stisko. Vse to so dejstva, ki jih mora revizijsko sodišče šteti za točna. Predmet revizijskega preizkusa je le, ali sta sodišči na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je odločitev ob upoštevanju otrokove starosti (rojen je 28.12.1980), povsem v skladu s 1. in 2. odstavkom 78. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89, preč.b.).

Revizijsko sodišče pa tudi nima pomislekov zoper odločitev o preživnini za sporni čas. Odločitev temelji na ugotovitvah o tem, kdo je skrbel za otroka. Tudi te ugotovitve so del dejanskega stanja. Izpodbijana sodba ima o tem zadostne razloge (3. stran sodbe druge stopnje). Drugačna dokazna ocena, ki jo ponuja toženec, ni predmet revizijskega preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP).

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).