Jedro

Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA) je specialen zakon, ki je uporabljiv le v primerih sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (prvi odstavek 1. člena v zvezi s petim odstavkom 10. člena ZOPDA). Tožnica pa je z obravnavano tožbo sprožila pravdni postopek, v katerem je za materialnopravno presojo spora ključen OZ z vsemi pravili, ki jih vsebuje. Gre torej za dokazovanje vseh elementov odškodninske odgovornosti vključno s pravilom o prispevku oškodovanca k nastanku škode.

Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Ker je bil tožnici že izplačan višji znesek odškodnine, kot bi iz naslova obravnavanega škodnega dogodka pripadal pokojniku ob upoštevanju njegovega 60 % soprispevka, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici 19.479,11 EUR, v primeru zamude z obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka, dalje do plačila. Odločilo je, da tožnica krije sama svoje stroške postopka, toženki pa jih je dolžna plačati v odmerjeni višini.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče v nasprotju z ugotovitvijo o obstoju vzročne zveze med izpostavljenostjo azbestu in nastankom pljučnega raka arbitrarno določilo 60 % soprispevek pokojnika k nastanku bolezni. Prezrlo je strokovno mnenje komisije o verifikaciji poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti pokojnika azbestu. ZOPDA deluje komplementarno z določbami OZ. Odškodnina po ZOPDA ima socialni in javnopravni značaj. Njen namen je blažitev posledic izpostavljenosti azbestu, ne pa izključitev civilnopravne odgovornosti delodajalca po 149. členu OZ. V zadevi VIII DoR 98/2011 je Vrhovno sodišče RS potrdilo, da je postopek po ZOPDA namenjen izvensodni poravnavi oziroma hitrejšemu doseganju osnovnega zadoščenja, medtem ko se za sodno uveljavljanje polne odškodnine uporablja OZ. Pri tem je nedopustno ignorirati verifikacijo poklicne bolezni. Oškodovancem, ki so najprej sprožili postopek po ZOPDA, je s stališči, ki jih je sodišče sprejelo v izpodbijani sodbi, kršeno načelo enakosti iz 14. člena URS. Sodišče je kršilo 5. in 8. člen ZPP, ker ni vpogledalo v spis opr. št. P 76/2021 in v mnenje prof. dr. A. A. Z določitvijo 60 % soprispevka pokojnika je brez strokovne podlage v izvedenskem mnenju opravilo lastno medicinsko kvantifikacijo, preseglo načelo proste presoje dokazov, napačno uporabilo 153. člen OZ in postopalo v nasprotju z ZOPDA in Pravilnikom o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in nastankom bolezni. Ni upoštevalo, da je bil pri pokojniku ugotovljen adenokarcinomski tip raka, ki ni značilen za kadilce, ter da je že 10 let pred postavitvijo diagnoze prenehal kaditi. To zmanjšuje vpliv kajenja in potrjuje pretežno vzročno zvezo z izpostavljenostjo azbestu. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pokojni mož tožnice sprožil postopek za plačilo odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu po določbah Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA). Ker je tekom postopka umrl, je vanj na podlagi drugega odstavka 5. člena ZOPDA vstopila tožnica kot dedinja. Republika Slovenija ji je na podlagi sporazuma iz drugega odstavka 10. člena ZOPDA izplačala odškodnino v znesku 29.218,66 EUR, medtem ko je toženka podpis sporazuma iz tretjega odstavka 10. člena ZOPDA zavrnila. Tožnica je zato zoper toženko vložila obravnavano tožbo. Z njo zahteva plačilo odškodnine v znesku, ki ustreza višini predlagane odškodnine, glede katere toženka v postopku po ZOPDA ni hotela skleniti sporazuma. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev tožbenega zahtevka. Teh razlogov ne ponavlja.

6.Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja ključna dejstva. Tožničin mož je v času zaposlitve pri toženkinem pravnem predniku prihajal v stik z azbestom. Delo z azbestom spada med nevarne dejavnosti, zato za škodo, ki izvira iz tega, odgovarja toženka po načelu objektivne odgovornosti (149. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pokojnikova bolezen - pljučni rak v vzročni zvezi (med drugim tudi) z njegovo izpostavljenostjo azbestu na delovnem mestu. Za utrpelo nepremoženjsko škodo je odmerilo enotno odškodnino v višini 61.519,38 EUR. Ocenilo je, da pokojnikov soprispevek k nastali škodi znaša 60 %, zato bi bil upravičen le do 24.607,75 EUR. Ker je bil tožnici že izplačan višji znesek odškodnine (29.218,66 EUR), je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7.Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z ugotovitvijo o obstoju vzročne zveze med izpostavljenostjo azbestu in nastankom pljučnega raka arbitrarno določilo 60 % soprispevek pokojnika. Pravilno se je oprlo na stališče izvedenskega organa (Komisija za fakultetna izvedenska mnenja, B. fakulteta, Univerza v C. , v sestavi specialista internista-pnevmologa ter specialista radioterapije in onkologije), da je treba pri tem, kateri dejavnik tveganja je vplival na razvoj pljučnega raka, izhajati iz ocene verjetnosti. Ovrednotilo je vse ključne dejavnike tveganja, ki jih je izvedenski organ ugotovil pri pokojniku, ter na tej podlagi sprejelo zaključek o 60 % soprispevku pokojnika k nastali bolezni (171. in 185. člen OZ).

8.Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje pri oceni soprispevka prezrlo strokovno mnenje o verifikaciji poklicne bolezni pri tožniku zaradi izpostavljenosti azbestu, katerega je izdelala skupina strokovnjakov, ki so v Sloveniji najbolj usposobljeni za podajo tovrstnih mnenj. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je Interdisciplinarna skupina strokovnjakov za verifikacijo bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu dne 11. 7. 2019 res podala mnenje o verifikaciji poklicne bolezni pri pokojniku (pljučni rak) zaradi njegove izpostavljenosti azbestu pri pravnem predniku toženke. Navedeno pa v obravnavanem sporu ne izključuje ugotavljanja soprispevka pokojnika k nastali škodi. Navedena komisija postopa po določbah ZOPDA in za potrebe priznanja pravic, ki se lahko uveljavljajo po ZOPDA. ZOPDA je torej specialen zakon, ki je uporabljiv le v primerih sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (prvi odstavek 1. člena v zvezi s petim odstavkom 10. člena ZOPDA).1 Tožnica pa je z obravnavano tožbo sprožila pravdni postopek, v katerem je za materialnopravno presojo spora ključen OZ z vsemi pravili, ki jih vsebuje. Gre torej za dokazovanje vseh elementov odškodninske odgovornosti vključno s pravilom o prispevku oškodovanca k nastanku škode, kar vse je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Stališče o ZOPDA kot specialnem zakonu v zgoraj navedenem smislu, je bilo sprejeto tudi v zadevi VIII DoR 98/2011, zato pritožbeno sklicevanje na ta judikat ne narekuje drugačne presoje spora.

9.Pritožba navaja, da ZOPDA deluje komplementarno z OZ in utemeljuje, da oškodovanec lahko najprej uveljavlja pavšalno odškodnino po ZOPDA, s čimer si zagotovi hitrejše izplačilo osnovnega zneska, če pa meni, da ta ne pokriva celotne škode, lahko vloži še tožbo po OZ za plačilo razlike do polne odškodnine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta navedba ne more vplivati na drugačno odločitev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da polni znesek odškodnine, ki bi pripadal pokojniku, znaša 61.519,38 EUR. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Ker je bil tožnici že izplačan višji znesek odškodnine, kot bi iz naslova obravnavanega škodnega dogodka pripadal pokojniku ob upoštevanju njegovega 60 % soprispevka, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Glede na navedeno pritožba neutemeljeno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da je tožnica z že izplačano ji odškodnino prejela več, kot bi ji pripadalo po civilnem pravu. S svojo odločitvijo sodišče prve stopnje ni nedopustno ignoriralo verifikacije pokojnikove poklicne bolezni, kot to napačno navaja pritožba, temveč je pravilno uporabilo pravila OZ, ki veljajo za odmero pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo.

10.Po pritožbeni navedbi ima odškodnina po ZOPDA socialni in javnopravni značaj; njen namen je blažitev posledic izpostavljenosti azbestu, ne pa izključitev civilnopravne odgovornosti delodajalca po 149. členu OZ. Navedba ne vpliva na drugačno odločitev o sporu in ne utemeljuje zaključka, da je sodišče prve stopnje tožnici odreklo pravico do pravične denarne odškodnine, kot to zmotno zatrjuje pritožba. Sodišče prve stopnje pri izpodbijani odločitvi ni izhajalo iz izključitve toženkine civilnopravne odgovornosti. Ravno nasprotno. Presojo spora je oprlo na pravila OZ, ki urejajo odškodninsko odgovornost in ugotovilo, da je po pravilih civilne odškodninske odgovornosti tožnica že popolno odškodovana. Namen odškodnine je namreč povrnitev škode, ne pa obogatitev oškodovanca (oziroma tožnice kot njegove dedinje).

11.Pritožba očita kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave RS (URS). Utemeljuje, da bi izključni prevzem odgovornosti Republike Slovenije za škodo nasprotoval načelu pravičnosti in načelu objektivne odgovornosti delodajalcev iz 149. člena OZ, po katerem nosi tveganje tisti, ki opravlja nevarno dejavnost; povzročil bi tudi neenako obravnavanje oškodovancev, saj bi bili tisti, ki so izkoristili možnost hitrejše in enostavnejše odškodnine po ZOPDA, v slabšem položaju kot tisti, ki je niso in lahko v okviru sodnega varstva zahtevajo polno odškodnino. Pritožbene navedbe niso utemeljene, očitana kršitev pa ni podana. Zavrnitev tožbenega zahtevka v tem sporu ne temelji na stališču, da je tožnica od Republike Slovenije že prejela odškodnino, zaradi česar v delovnem (odškodninskem) sporu v nobenem primeru ne more uspeti s sodnim varstvom. Kot je bilo že obrazloženo, za varstvo, ki ga je tožnica sprožila z obravnavano tožbo, lahko veljajo edino pravila OZ, katera je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno.

12.Zmotna je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje kršilo 5. in 8. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker ni vpogledalo v spis opr. št. P 76/2021 in v mnenje prof. dr. A. A., ki bi lahko potrdilo verifikacijo poklicne bolezni in izpostavljenost pokojnika azbestu. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnica ni konkretizirala, katero dejstvo želi dokazati s predlogom za vpogled v navedeno pravdno zadevo (v kateri ona in pokojnikov sin vtožujeta odškodnino za nepremoženjsko škodo na drugi pravni podlagi - pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti pokojnika). Prav tako pravilna je prvostopenjska obrazložitev, da je treba izvedensko mnenje, ki ga je prof. dr. A. A. izdelala v citirani pravdni zadevi, v obravnavanem sporu zaradi toženkinega nasprotovanja šteti le za del tožničine trditvene podlage (219.a člen ZPP). Sicer pa razlogi izpodbijane sodbe potrjujejo obstoj dejstev, ki ju s sklicevanjem na to izvedensko mnenje izpostavlja pritožba (izpostavljenost pokojnika azbestu; verifikacija poklicne bolezni).

13.Napačen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z določitvijo 60 % soprispevka brez strokovne podlage v izvedenskem mnenju opravilo lastno medicinsko kvantifikacijo, preseglo načelo proste presoje dokazov ter napačno uporabilo 153. člen OZ. Sodišče prve stopnje je pri ovrednotenju dejavnikov tveganja, ki so prispevali k razvoju pljučnega raka pri pokojniku, pravilno izhajalo iz predpostavk, ki ju je poudaril izvedenski organ, in sicer: o vplivu dejavnikov tveganja na razvoj pljučnega raka je mogoče sklepati le z verjetnostjo; pri kombiniranju več dejavnikov se njihova posamezna tveganja ne seštevajo, temveč se multiplicirajo. Pri oceni teže posameznega dejavnika tveganja je izhajalo iz dejstev, ki jih je o vsakem posameznem dejavniku podal izvedenski organ. Pravilno je zaključilo, da ocena vseh dejavnikov tveganja skupaj narekuje zaključek, da je bilo s strani pokojnika zakrivljeno tveganje prevladujoče in utemeljuje njegov 60 % soprispevek. Tako oblikovani dokazni oceni ni mogoče očitati kršitve metodologije, ki jo določa 8. člen ZPP, niti ji ni mogoče očitati nasprotja s 153. členom OZ.

14.Sodišče prve stopnje je v okviru individualizacije škode upoštevalo vse odločilne okoliščine, ki jih je izpostavil izvedenski organ, vključujoč tudi tiste, na katere opozarja pritožba. Pravilno je ugotovilo, da je pokojnik s svojim dolgoletnim, intenzivnim ravnanjem bistveno soprispeval k nastanku škode, saj bi bila v primeru, če ne bi kadil (vsaj 30 let eno škatlico cigaret na dan), bistveno manjša verjetnost za razvoj pljučnega raka. Glede na pojasnilo izvedenskega organa je namreč prispevek kajenja k tveganju za nastanek pljučnega raka daleč najpomembnejši (tudi od azbesta, saj je pri nekadilcih, ki so bili izpostavljeni azbestu, tveganje za razvoj pljučnega raka 1,7, medtem ko je pri kadilcih, ki so bili izpostavljeni azbestu, to tveganje že 8,7). Tudi nadaljnji dejavnik tveganja za pljučnega raka, tj. bolezen emfizem, se je pri pokojniku razvila v posledici kajenja. Emfizem je resda minimalen dejavnik, a je po pojasnilu izvedenskega organa prav tako statistično signifikanten za razvoj pljučnega raka (tveganje za razvoj pljučnega raka je pri nekadilcu z emfizemom višje kot pri nekadilcu, ki je bil izpostavljen azbestu). Ob upoštevanju tudi sinergijskega učinka več hkrati obstoječih dejavnikov tveganja (kajenje, emfizem), ki drug drugega okrepijo in povečajo možnost za pljučnega raka, je sodišče prve stopnje utemeljeno ključen dejavnik tveganja z njegovo posledico (pljučni rak) pripisalo pokojniku. Pritožba glede na obrazloženo zmotno navaja, da bi kajenju lahko pripisali kvečjemu sekundarni vpliv na razvoj pljučnega raka.

15.Napačna je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila stopnja izpostavljenosti azbestu večja,2 da je imel pokojnik adenokarcinomski tip raka, ki ni značilen za kadilce3 in da je 10 let pred postavitvijo diagnoze nehal kaditi.4 Te okoliščine je upoštevalo v okviru znižanja soprispevka tožnika, ter tega tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno ustalilo na obseg 60 %.

16.Nepravilno je pritožbeno stališče, da je določitev 60 % soprispevka pokojnika v nasprotju z ZOPDA in Pravilnikom o pogojih za določitev bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu in merilih za določitev višine odškodnine. Po mnenju pritožbe se v primeru, ko je pljučni rak v postopku po ZOPDA potrjen kot poklicna bolezen, mora šteti (tudi v obravnavanem delovnem sporu), da je azbest primarni vzrok bolezni, kajenje pa bi bilo lahko upoštevano le, če bi bilo samostojen oziroma odločilen vzrok povečanja škode. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne obstaja pravna podlaga za takšno razlogovanje. Četudi je bil v postopku po ZOPDA pljučni rak pri pokojniku verificiran za poklicno bolezen, je treba upoštevati, da se elementi odškodninske odgovornosti v obravnavanem sporu ugotavljajo po drugih procesnih pravilih (ZPP) in po drugem materialnem pravu (OZ). V skladu s temi pravili ugotovljena dejstva pa niso nujno enaka dejstvom, na katera je oprta določitev pavšalne odškodnine po ZOPDA.

17.Tudi s sklicevanjem na judikate II Ips 496/2005, II Ips 932/2007, VSK I Cp 657/2005, VSK I Cp 565/2006, Pdp 398/2020 in VSK I Cp 509/2023 se pritožba neutemeljeno zavzema za ugoditev tožbenemu zahtevku ob stališču, da kajenje samo po sebi ne zmanjšuje odgovornosti povzročitelja azbestne bolezni, razen če je dokazano kot samostojen in odločilen vzrok za to. V citiranih judikatih je poudarjeno upoštevanje načela individualizacije nepremoženjske škode v vsakem konkretnem primeru posebej, kar obenem pomeni, da je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali in kolikšen je bil prispevek kajenja kot dejavnika tveganja pri nastanku pljučnega raka. Kot je bilo že obrazloženo, je sodišče prve stopnje ta dejavnik tveganja (in tudi ostale) v tem sporu pravilno ovrednotilo glede na ugotovljene okoliščine. Kar se tiče višine pravične odškodnine, je zadevo tudi ustrezno umestilo v okvir primerljive sodne prakse (VSK I Cp 509/2023).

18.Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine utemeljeno zavrnilo.

19.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženkin odgovor na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška, saj ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in je v pretežnem delu vseboval navedbe, ki za odločitev o pritožbi niso bile odločilnega pomena (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. II Ips 297/2007, II Ips 212/2008, II Ips 822/2008 idr.

2Kot izhaja iz ustne dopolnitve mnenja izvedenskega organa, je malo verjetno, da bi bil pri pokojniku azbest primarni dejavnik tveganja.

3Tveganje za razvoj pljučnega raka je, kot že navedeno, večje celo pri nekadilcu z emfizemom, kot pri nekadilcu, ki je izpostavljen azbestu.

4Kljub prenehanju kajenja po pojasnilu izvedenskega organa ni mogoče opredeliti, za koliko je bilo zaradi tega tveganje za razvoj pljučnega raka manjše. Tudi po daljših obdobjih popolne abstinence je namreč tveganje večje kot pri ljudeh, ki niso nikoli kadili. Verjetnost razvoja raka je odvisna od količine pokajenih cigaret v življenju.