Jedro

Trditev vložnika zahteve, da je veljavni KZ za obdolženca milejši, ker je nehal veljati predpis, ki je določal očitano kaznivo dejanje - 2.odst. 133.čl. KZ-77, saj ni naštet v 392. čl. KZ, ni utemeljena. Bistveni elementi kaznivega dejanja po 2.odst. 133.čl. KZ-77 so povzeti v določbo 1.odst. 244.čl. veljavnega KZ, kolikor se tičejo opredelitve storilca, področja njegovega delovanja - gospodarske dejavnosti, načina storitve - z zlorabo položaja ali prestopitvijo meje svojih pravic ali opustitvijo svoje dolžnosti, vse z namenom pridobiti premoženjsko korist sebi ali drugemu ali povzročiti premoženjsko škodo. Opustitev izraza "protipravna" premoženjska korist ni dekriminalizacija prejšnje določbe, ampak opustitev pleonazma, ko je v ostalih elementih protipravnost ravnanja in posledice pojmovno zadostno razvidna.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega H.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožna državna tožilka je dne 11.9.1995 vložila pri Okrožnem sodišču v Ljubljani obtožnico zoper obd. S.P. in H.V. zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena v zvezi s 25. členom KZ. Izvenobravnavni senat navedenega sodišča je z uvodoma navedenim sklepom ugovor zagovornika obdolženega H.V. zoper obtožnico zavrnil kot neutemeljen.

Zagovornik obdolženega H.V. je dne 7.2.1997 vložil na Okrožno sodišče v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh možnih razlogov v smislu določb zakona in predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in napadeni sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani spremeni tako, da se kazenski postopek ustavi ali navedeni sklep razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko 1. odstavka 277. člena, češ, da dejanje, ki je predmet vložene pravnomočne obtožnice, ni več kaznivo dejanje.

Vrhovni državni tožilec, svetnik B.Š., v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da obtoženčev zagovornik utemeljeno uveljavlja kršitev načela zakonitosti iz 28. člena Ustave, ko je bila obtožnica vložena za dejanje, ki je bilo določeno za kaznivo šele potem, ko je bilo storjeno. Toda kršitev človekovih pravic in svoboščin se da odpraviti v nadaljevanju rednega postopka, obtoženčev zagovornik pa ne izkazuje nastopa nepopravljivih posledic in zato niso podani pogoji za odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti pred koncem rednega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo obtoženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na vložnikov očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti o kršitvi kazenskega zakona je Vrhovno sodišče presojalo o utemeljenosti zahteve v naslednjem zakonitem okviru.

Zaradi spremembe kazenske zakonodaje glede v obtožbi očitanega kaznivega dejanja je bilo potrebno presojati utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti po načelu obvezne uporabe milejšega kazenskega zakona, določenega v 3. členu KZ. Ta določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. Če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni enkrat ali večkrat, se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Kazenski postopek v obravnavani zadevi je tekel v času kazenske preiskave zaradi kaznivega dejanja po 2. odstavku 133. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77), ki je določal, da se odgovorna oseba organizacije združenega dela ali družbene pravne osebe, ki z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobila protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, kaznuje z zaporom od 3 mesecev do 5 let. Dejanje, ki je predmet obtožbe, pa je v vloženi obtožnici glede na čas vložitve obtožnice opredeljeno po 244. členu KZ, ki kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic opredeljuje v 1. odstavku z naslednjim: "Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premožensko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, se kaznuje z zaporom do petih let".

Očitek vložnika zahteve napadenemu sklepu je, da v ugovornem postopku ni upošteval določbe 1. točke 1. odstavka 277. člena ZKP, ki določa, da ko senat sklepa o ugovoru zoper obtožnico, odloči, da se obtožba ne dopusti in da se kazenski postopek ustavi, če ugotovi, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje.

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je ob reševanju ugovora zoper obtožnico, ki ga je zavrnil, svojo odločitev obrazložil, da iz opisa kaznivega dejanja sledi, da je bil obdolženi H.V. pomočnik generalnega direktorja podjetja I. Iz tega je mogoče povzeti zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Iz opisa sledi tudi to, da naj bi obdolženec soobdolžencu in njegovi ženi pridobil premoženjsko korist, pri čemer je naveden znesek premoženjske koristi, pa tudi način pridobitve. Iz opisa kaznivega dejanja pa se nakazuje tudi to, da naj bi ta korist bila protipravna, kot je bilo določeno v 2. odstavku 133. člena KZ-77 . Opisan je tudi način, kako naj bi obdolženca izrabila svoj položaj. Sodišče je vezano na dejanski opis kaznivega dejanja, kot ga podaja obtožba. Senat ugotavlja, da iz opisa kaznivega dejanja v obtožnici izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ. Primerjava zakonskih opisov obeh kaznivih dejanj (2. odstavek 133. člena KZ-77 in 1. odstavek 244. člena KZ) pa pokaže, da so znaki obeh opisov identični ali vsaj zelo podobni, čeprav je res, da je 2. odstavek 133. člena KZ-77 zahteval, da je pridobljena premoženjska korist protipravna. Tega elementa novi zakon ne vsebuje, vendar senat ugotavlja, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja tudi ta element kaznivega dejanja iz 2. odstavka 133. člena KZ-77. Senat ugotavlja, da je opis tega kaznivega dejanja po novi ureditvi res spremenjen, vendar te spremembe niso takšne narave, da bi bilo mogoče govoriti o tem, da gre za povsem drugo kaznivo dejanje, ki v času storitve očitanega kaznivega dejanja še ni obstajalo.

Trditev vložnika zahteve, da je KZ za obdolženca milejši, ker je nehal veljati predpis, ki je očitano dejanje določal kot kaznivo dejanje, KZ pa ne vsebuje več takšnega kaznivega dejanja, razen dejanj, ki so zajeta v prehodnih določbah 392. člena, ni utemeljena. 2. odstavek 133. člena KZ-77 je kot storilca navajal odgovorno osebo organizacije združenega dela ali družbene pravne osebe, ki z namenom, da sebi ali komu drugemu pridobi protipravno premoženjsko korist, izrabi svoj položaj ali prekorači meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti. Opredelitve premoženjske koristi kot protipravne KZ v 1. odstavku 244. člena res ne vsebuje več, ker je z vidika zakonodajne tehnike pridevnik "protipraven" v bistvu odveč (pleonazem). Zato izostanek opredelitve premoženjske koristi kot protipravne v zakonu ne predstavlja podlage za zaključek, da gre za vsebinsko spremembo elementov kaznivega dejanja. Zakonska izraza "izraba položaja" ali "prestopitev" meje pravic, zaradi pridobitve premoženjske koristi pomenita namreč nedovoljeno protipravno delovanje. Zato je posledica - premoženjska korist ali škoda, ki nastane s takšnim delovanjem, vedno protipravna, ne glede na to, ali je ta posledica opredeljena kot protipravna ali ne. Tudi v pogledu opredelitve subjekta - storilca kaznivega dejanja po 133. členu KZ-77, v primerjavi s 1. odstavkom 244. člena KZ ni nobenih vsebinskih razlik. Vsekakor je bilo podjetje I. v času, ko naj bi bilo kaznivo dejanje pod obtožbo storjeno, družbena pravna oseba in sicer organizacija združenega dela, ki je v skladu z registracijo opravljala gospodarsko dejavnost, na kar 244. člen KZ zožuje ta element kaznivega dejanja. Tudi odgovorna oseba po 133. členu KZ-77 je storilec iz 244. člena KZ. Obdolženec V.H., pomočnik generalnega direktorja s posebnimi pooblastili, ko je sklepal posel s soobdolženim P., naj bi bil odgovorna oseba; iz posla naj bi izhajala premoženjska korist za soobdolženca in njegovo ženo. Sklicevanje na 392. člen KZ, češ da 133. člen KZ-77 sploh ni naveden v prej navedeni določbi, ni mogoče upoštevati, ko je 1. odstavek 244. člena v vseh svojih elementih v celoti o objektivnih in subjektivnih znakih pokril določbo 2. odstavka 133. člena KZ-77. Pritrditi je sicer vložniku, da je novo dejanje precej širše, vendar zgolj glede subjekta, ne pa glede področja delovanja, ki ga omejuje zgolj na gospodarsko dejavnost. Do očitanega ravnanja naj bi prišlo pri izvajanju gospodarske dejavnosti, tudi pri najemanju delovne sile, kot se v obtožbi očita obdolženemu V. Glede na to zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, zato vložnik s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v skladu s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno, ker je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.