Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka tožniku dne 27. 12. 2012 odpovedala pogodbo o zaposlitvi s 6. 1. 2013, ne pomeni, da ni bil izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, da je bilo torej nadaljevanje delovnega razmerja med strankama možno. Tožnik je trdil, da je bil 27. 12. 2012 ustno napoten na izrabo letnega dopusta do 4. 1. 2013. Tako po 27. 12. 2012 pri toženi stranki ni več delal, ampak mu je ta omogočila izrabo letnega dopusta. O tem se sodišče prve stopnje ni opredelilo in je zavzelo stališče, da je tožena stranka tožniku sama dodelila deset dnevni odpovedni rok, zaradi česar naj ne bi bil izpolnjen pogoj iz 1. odst. 110. člena ZDR. Takšno stališče pa je najmanj preuranjeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved z dne 6. 1. 2013 nezakonita (točka I izreka) in se pogodba, sklenjena dne 6. 8. 2012, razveže s 13. 2. 2014 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni priznati obstoj delovnega razmerja in vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje od 7. 1. 2013 do vključno 13. 2. 2014 in jo za to obdobje prijaviti v vsa socialna zavarovanja (točka III/1 izreka), za obdobje od 7. 1. 2013 do 13. 2. 2014 obračunati mesečno plačo v bruto znesku 1.169,08 EUR, odvesti davke in prispevke, ter mu izplačati ustrezen neto znesek, zmanjšan za prejeto nadomestilo za čas brezposelnosti, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto zneskov od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka III/2 izreka) ter obračunati in izplačati odškodnino zaradi odpovedi reintegraciji v višini 4.676,32 EUR bruto v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska do izteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III/3 izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 4.676,32 EUR s pp (točka III/4 izreka), odločilo pa je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 838,75 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (točka IV izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zgolj iz razloga, ker delovno razmerje tožniku ni prenehalo na dan zaključka poskusnega dela, napačen, in ne more biti v škodo toženi stranki, saj delavcu delovno razmerje preneha z dnem vročitve izredne odpovedi ne pa prej. Pomembno je, da je izredna odpoved na dan izteka poskusne dobe izdana, datum vročitve pa predstavlja okoliščino, na katero tožena stranka nima vpliva. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da iz zapisnika o zaključku poskusnega dela z dne 27. 12. 2012 izhaja, da je bila ocena sprejeta šele tega dne. Tožnikovo poskusno delo je bilo ocenjeno že 19. 12. 2012, v zapisniku pa je bila le povzeta oziroma jo je sprejela tožena stranka kot delodajalec. Prav tako ne drži, da izredna odpoved ni bila obrazložena, saj je njen sestavni del tudi pisna ocena z dne 19. 12. 2012, ki vsebuje vse potrebne elemente ocenjevanja poskusnega dela in je v njej tudi jasno obrazloženo, kateri so razlogi za to, da je bilo tožnikovo delo ocenjeno kot neuspešno. Zato to ne more biti razlog za njeno nezakonitost. Tožena stranka je tožniku omogočila izrabo letnega dopusta iz razloga, ker delovnega razmerja z njim ni mogla nadaljevati, zato koriščenja letnega dopusta ni mogoče šteti kot dejstvo, da je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje najmanj preuranjena, ker to ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Sodbo je oprlo na nesprejemljivo vrednostno oceno, ki temelji zgolj na njegovem predvidevanju, ni pa dokazano z najmanjšo verjetnostjo. Tožena stranka z listinskimi dokazi z veliko verjetnostjo dokazuje nasprotno, kar bi sodišče prve stopnje lahko ugotovilo, če bi zaslišalo priče. Posledično je nezakonita tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na priznanje pravic do razveze pogodbe o zaposlitvi. Ob tem tožena stranka še poudarja, da je tudi prisojeni znesek odškodnine po 118. členu ZDR občutno previsok, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da bi si tožnik glede na svoje sposobnosti in izobrazbo zaposlitev lahko našel, opozarja pa tudi na to, da ta odškodnina ni namenjena odškodnini zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ampak gre za odmeno namesto vrnitve delavca nazaj na delo. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas s štirimesečnim poskusnim delom. Tožena stranka je njegovo poskusno delo ocenila kot neuspešno in mu 27. 12. 2012 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s 6. 1. 2013. Tožena stranka odpovednega razloga ni izrecno utemeljila, kar je v nasprotju s 2. odstavkom 86. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), hkrati pa je s tem tožniku onemogočila, da bi v sodnem sporu izredno odpoved izpodbijal po vsebini. Ker je tožena stranka tožniku sama dodelila 10 - dnevni odpovedi rok, v katerem mu je omogočila izrabo letnega dopusta, je sama negirala obstoj pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi določen v 1. odstavku 110. člena ZDR. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita iz teh dveh razlogov, se sodišče s presojo utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po vsebini ni ukvarjalo, ampak je ugotovilo njeno nezakonitost. Pogodbo o zaposlitvi je razvezalo na predlog obeh strank ob upoštevanju 118. člena ZDR, mu priznalo delovno razmerje do dneva sodne razveze, mesečno plačo v višini 1.169,08 EUR bruto in odškodnino zaradi odpovedi reintegracije v višini 4 mesečnih plač v znesku 4.676,32 EUR.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ugotovilo nepopolno in o zadevi preuranjeno odločilo.

ZDR v 1. odstavku 110. člena dejansko določa, da lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Ravno iz teh razlogov prenehanje delovnega razmerja zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastopni naslednji dan po vročitvi. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku dne 27. 12. 2012 odpovedala pogodbo o zaposlitvi s 6. 1. 2013, ne pomeni, da ni bil izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, da je bilo torej nadaljevanje delovnega razmerja med strankama možno. Kot je navedeno v tožnikovi pripravljalni vlogi na l. št. 14-15, je bil tožnik 27. 12. 2012 ustno napoten na izrabo letnega dopusta do 4. 1. 2013. Tako po 27. 12. 2012 pri toženi stranki ni več delal, ampak mu je ta omogočila izrabo letnega dopusta. O tem se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ampak je zavzelo stališče, da je tožena stranka tožniku sama dodelila deset dnevni odpovedni rok.

Ker je sodišče prve stopnje zavzelo materialno pravno preuranjeno stališče, da je izredna odpoved nezakonita, ker ni bil izpolnjen tudi pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče, ni izvedlo drugih predlaganih dokazov, zato je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, na kar utemeljeno opozarja pritožba tožene stranke.

Glede na navedeno je pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu razveljavilo, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh dejstev, ki sta jih stranki zatrjevali (da je bila ocena z dne 19. 12. 2012 sestavni del izredne odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi, razlog tožnikovega koriščenja letnega dopusta itd.), prav tako pa tudi ni izvedlo predlaganih dokazov in zaslišalo prič, da bi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka. Sodišče prve stopnje razen zaslišanja tožnika in vpogleda v listine v prilogah A od 1 do 5 ter obeh listin v prilogah pod B, ni izvedlo nobenih drugih dokazov. Tako bo moralo v novem sojenju izvesti vse potrebne dokaze in jih oceniti ter o zadevi ponovno odločiti. Pri tem pa se bo moralo opredeliti tudi do navedb obeh strank.

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih tožena stranka ni priglasila.