Jedro

Za priznanje statusa civilnega invalida vojne so pomembne okoliščine, v katerih je prišlo do okvare zdravja ter izkazana vzročna zveza med vojnim dogodkom in nastalo okvaro zdravja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1236/95-9 z dne 31.1.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16.6.1995. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi določb 29. in 30. člena Zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list SRS, št. 8/78, 12/85, 11/88 in 5/90 ter Uradni list RS, št. 47/90) odpravila odločbo Upravne enote L., Izpostave B. z dne 27.3.1995, s katero mu je bil zaradi 40% invalidnosti kot civilni žrtvi vojne priznan status civilnega invalida vojne VIII. skupine in odločila, da se tožniku ne prizna statusa in pravic civilnega invalida vojne. Po njeni presoji tožniku ni uspelo dokazati neposredne zveze med poškodbo, ki mu povzroča okvaro organizma in konkretnimi vojnimi dogodki.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da iz dopisov Pokrajinskega arhiva v M. izhaja, to pa potrjujejo tudi podatki upravnih spisov, da je bil tožnik dne 29.10.1944 sprejet na kirurški oddelek M. bolnišnice, kjer je zaradi eksplozijskih poškodb ostal na zdravljenju do 1.12.1944. Hkrati z njim sta bila v bolnišnico na zdravljenje sprejeta tudi E. in K.M., zaradi poškodb, ki sta jih dobila v istem dogodku. Iz izvida in mnenja z dne 14.12.1993 izhaja, da je zdravniška komisija prve stopnje pri tožniku ugotovila eksplozijsko poškodbo z amputacijo sredinca desne roke, eksplozijsko rano na desni goleni ter brazgotine po nogah z omejeno gibljivostjo desnega kolena in desnega gležnja, kar vse predstavlja 40% okvaro njegovega organizma. Vendar pa, tudi po presoji sodišča prve stopnje, tožniku ni uspelo dokazati neposredne vzročne zveze med konkretnim vojnim dogodkom - bombnim napadom dne 29.10.1944 in navedeno funkcionalno okvaro njegovega organizma. Nemški okupator je namreč, po podatkih upravnih spisov, vodil natančno evidenco bombnih napadov in zračnih alarmov v mestu M. Dopis Muzeja narodne osvoboditve v M. z dne 23.1.1995 iz katerega izhaja, da so bila večja bombardiranja navedenega mesta 17.10, 21.10, 6.11 in 7.11.1944, manjša pa 1.11 in 5.11.1944, bombnega napada dne 29.10.1944 ne potrjuje. Tožnik je bil navedenega dne sprejet na zdravljenje v M. bolnišnico, podatki navedenega dopisa Muzeja narodne osvoboditve M. pa bombnega napada navedenega dne ne potrjujejo. Zato je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da se nastanek tožnikovih poškodb časovno ne ujema z datumom bombnih napadov. To pa v obravnavani zadevi pomeni, da tožniku ni uspelo dokazati časovne povezave in s tem tudi ne neposredne zveze med konkretnim vojnim dogodkom in njegovimi poškodbami. Zato je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje uveljavljanega statusa civilnega invalida vojne.

Tožnik v pritožbi navaja, da se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Ponavlja tožbene navedbe, da je dne 29.10.1944 v bombnem napadu, torej v vojnem dogodku dobil telesne poškodbe, ki mu povzročajo okvaro zdravja, zaradi katere je upravičen do statusa civilnega invalida vojne. Glede na dopis Muzeja narodne osvoboditve M. meni, da verjetno res tega dne ni šlo za bombni napad na mesto M., temveč je moralo zavezniško letalo odvreči le zažigalno bombo. Navaja še, da je za K.M., s katerim sta bila hkrati poškodovana, v izpisu matične knjige, navedena diagnoza v nemščini: "granatsplitter verletzung-gebessert". Navaja, da je v postopku potrebno zaslišati kot pričo še E.F., ki doslej še ni bil zaslišan. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

O tožnikovi zahtevi za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne, vloženi pred uveljavitvijo Zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92, v nadaljevanju ZCI), do uveljavitve navedenega zakona ni bilo pravnomočno odločeno. Tožena stranka je zato o tožnikovi zahtevi odločila pravilno na podlagi prej veljavnega zakona, saj jo je k temu zavezovala določba 17. člena ZCI.

Po določbi 1. člena Zakona o civilnih invalidih vojne so civilni invalidi vojne civilne žrtve vojne, ki so državljani Republike Slovenije in izpolnjujejo pogoje po določbah tega zakona. Civilna žrtev vojne je po določbi 2. odstavka 2. člena nevojaška oseba, ki je med vojno zaradi vojnih dogodkov utrpela trajno anatomsko ali funkcionalno okvaro organizma zaradi telesne ali psihične poškodbe ali bolezni ali njenega poslabšanja. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da so za priznanje statusa civilnega invalida vojne pomembne okoliščine, v katerih je prišlo do okvare zdravja, kot tudi izkazana vzročna zveza med vojnim dogodkom in nastalo okvaro zdravja. Za vojni dogodek je šteti le konkretno, krajevno in časovno opredeljeno dogajanje, ki je značilno za delovanje vojskujočih se strani v vojni. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik zadobil poškodbe, ki mu povzročajo okvaro organizma dne 29.10.1944, ko je bil odpeljan v m. bolnišnico, ter da navedenega dne mesto M. ni bilo bombardirano. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno uporabljeno materialno pravo. Za tožnikovo okvaro organizma kot posledico poškodb bombnega napada, namreč ni izkazane vzročne zveze z zatrjevanim vojnim dogodkom - bombardiranjem mesta M. Glede na navedene zakonske določbe, zato tudi ni podlage za priznanje statusa civilnega invalida vojne.

Z ugovorom, da je verjetno zavezniško letalo odvrglo zažigalno bombo in da naj se zasliši še priča E.F., ki še ni bila zaslišana, tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Vendar pa glede na določbo 5. odstavka 72. člena ZUS, ta pritožbeni razlog v tem primeru ni dopusten, zato ga pritožbeno sodišče ni preizkušalo.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.