Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Uporabnina je denarna terjatev, za katero praviloma velja, da je deljiva obveznost. Če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti.
1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. odstavku izreka spremeni tako, da se beseda „solidarno“ črta.
2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, tako da sta toženca dolžna tožnikom solidarno plačati uporabnino za hišniško stanovanje na naslovu P., in sicer za čas od 1. 3. 2009 do 31. 11. 2013, zmanjšano za že plačani del. 2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožujeta toženca. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno da tožbeni zahtevek delno zavrne (za čas od 26. 4. do 31. 11. 2013), v preostalem delu pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V bistvenem navajata, da bi se sodišče na podlagi dopisa UE L. z dne 10. 2. 2016 lahko prepričalo, da sta toženca v stanovanju prebivala skupaj z drugimi polnoletnimi osebami, stanovanje pa sta uporabljala le do 26. 4. 2013, ko sta se izselila. Ker sodišče na predlog tožencev ni razpisalo glavne obravnave, temveč je izdalo vmesno sodbo, pri čemer ni izvajalo vseh predlaganih dokazov, uveljavljata kršitev pravice do izjave v postopku. Menita, da je napačno stališče sodišča, da sta toženca stanovanje uporabljala tudi po odjavi stalnega prebivališča. Izročitev stanovanja je namreč izvedla mati prvega toženca, kar izhaja iz pooblastila z dne 11. 6. 2016. Poudarjata, da sta skupaj s petimi odraslimi osebami stanovanje uporabljala po volji matere kot najemnice stanovanja. Poudarjata, da polnoletne odrasle osebe niso družina v smislu določb ZZZDR, zato bi tožniki s tožbenim zahtevkom morali zajeti vse uporabnike stanovanja v vtoževanem obdobju. Menita, da je navedeno upoštevalo tudi sodišče v drugem postopku, kjer je dolžnost izselitve iz stanovanja naložilo zgolj tožencema, ne pa tudi drugim osebam, saj slednje niso bile tožene. Nasprotujeta zavrnitvi pobotnega ugovora za plačilo obnovitvenih del in popravil v stanovanju. Poudarjata, da se iz predloženih računov in fotografij vidi, kakšna obnovitvena dela so bila opravljena, kar bi sodišče moralo upoštevati. Sodišče bi zato moralo izvesti vse predlagane dokaze. Protispisna je ugotovitev, da je obnovitvena dela izvedla mati prvega toženca, saj sta toženca zatrjevala, da sta veliko nujnih del opravila sama, poravnala sta tudi račun št. 417/2001. Nasprotujeta ugotovitvi, da je v pobot uveljavljena terjatev že zastarana. Sodišče bi se v sodbi moralo opredeliti do pravic A. A., ki jih je imela na spornem stanovanju, ter dejstva, da je pravico do odkupa na prvega toženca prenesla šele septembra 2009, zato zahtevek za plačilo uporabnine od marca 2009 ni utemeljen. Vztrajata, da za plačilo najemnine nista pasivno legitimirana, saj je bila imetnica stanovanjske pravice mati prvega toženca. Njej je prejšnji upravnik izstavljal račune za stroške in plačilo najemnine, novi upravnik pa je račune samovoljno naslovil na toženca in postavko najemnina spremenil v uporabnino. Menita, da bi sodišče moralo opraviti dokazno oceno dopisa odvetniku B. B. in dopisa odvetnika C. C., iz katerih izhaja, da so lastniki stanovanja mamo oziroma taščo priznavali kot najemnico stanovanja. Poudarja, da sta toženca vsa plačila izvedla v imenu in za račun A. A. Od slednje tožniki nikoli niso zahtevali izpraznitve stanovanja, saj bi ji morali omogočiti nakup drugega primernega stanovanja, do česar se sodišče ni opredelilo. Napačen je zaključek sodišča, da je gospa A. A. stanovanje prenehala uporabljati. Imetništva stanovanjske pravice na sina ni prenesla, temveč je soglašala zgolj, da slednji stanovanje odkupi. Sodišče je spregledalo, da je mati prvega toženca upravniku prijavila prebivanje v spornem stanovanju, in sicer 30. 9. 2009, kar je v obdobju, ki ga zajema tožbeni zahtevek. Poudarjata še, da je odločitev v zadevi P 2876/2006 posledica neaktivnosti nekdanjega pooblaščenca tožencev, zato je bila sodba izdana na podlagi stanja spisa. Sodišče se v navedeni zadevi ni spuščalo v okoliščine primera, temveč je odločalo zgolj o višini uporabnine. Menita, da tožbeni zahtevek, s katerim so tožniki sprva uveljavljali plačilo najemnine, ni sklepčen in ga sodišče kot takega ne bi smelo upoštevati.
3. Tožniki na pravilno vročeno pritožbo niso odgovorili.
4. Pritožba je delno utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je glede odločitve o temelju izdalo vmesno sodbo. Takšno odločitev sta v vlogi s 14. 3. 2016 (list. št. 191 do 192) predlagala toženca, zato se v pritožbi neutemeljeno sklicujeta na kršitev pravice do izjave v postopku. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje odločitev o izvedbi oziroma zavrnitvi določenih dokazov (zlasti pod točko 7 in 8 sodbe), zato očitki pritožnikov v zvezi z dokaznim sklepom niso utemeljeni.
6. V konkretnem primeru tožniki od tožencev zahtevajo plačilo uporabnine za kletno stanovanje na naslovu P. V pritožbenem postopku ni (več) sporno, da so tožniki lastniki stanovanj in poslovnih prostorov v stanovanjsko-poslovni hiši M. in P. ter da toženca nista lastnika stanovanja, ki sta ga v vtoževanem obdobju uporabljala. Toženca v pritožbi sicer vztrajata na stališču, da sta sporno stanovanje uporabljala po volji A. A., ki je bila imetnica stanovanjske pravice. V tem delu pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, saj so te izčrpne, prepričljive ter hkrati skladne z dejanskimi ugotovitvami v drugih, pravnomočno zaključenih zadevah(1). Sodišče prve stopnje si je subjektivno prepričanje o navedenih dejstvih ustvarilo na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje določba 8. člena ZPP. Ob nespornih ugotovitvah, da je toženčeva mati za stanovanje sklenila stanovanjsko pogodbo z 10. 5. 1974, pri čemer je bilo stanovanje službeno in kot tako vezano na opravljanje hišniških opravil, je sodišče pravilno zaključilo, da pogodba začasne veljavnosti ni izgubila niti s sklenitvijo stanovanjske pogodbe iz leta 1978. Zakon o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982 je namreč vpeljal ureditev, po kateri so osebe, upravičene bivati v hišniških stanovanjih, pridobile zgolj pravico do začasne uporabe stanovanja. Z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona so se stanovanjska razmerja uredila na novo, pri čemer ni prišlo do avtomatične spremembe stanovanjskih pravic v najemna razmerja. Odpoved stanovanjskih pogodb tako ni bila potrebna, da pa je imetnik stanovanjske pravice na stanovanju pridobil status najemnika, je moral z lastniki skleniti najemno pogodbo. Ker tožencema ni uspelo dokazati, da bi bila takšna pogodba sklenjena, je pravilen zaključek sodišča, da toženca podlage za uporabo stanovanja nimata. Navedeno nenazadnje izhaja tudi iz pravnomočnih sodnih odločb(2), na katere se je sklicevalo sodišče prve stopnje. Pravilno je tudi stališče sodišča, da za presojo obstoja najemne pogodbe ni relevantno, da je upravnik oziroma pravdne stranke v raznih dokumentih (razdelilnikih, obrazcih za prijavo prebivališča, itd.) uporabil izraz najemnina in ne uporabnina. Dejstvo je, da ustrezna najemna pogodba ni bila sklenjena niti s A. A. niti s tožencema, zato tožniki od njiju lahko zahtevajo plačilo koristi, ki sta jo imela z uporabo stanovanja.
7. V zvezi s časovnim obdobjem uporabe stanovanja se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pravočasnih ugovorov tožencev. Ker sta toženca trditev, da stanovanja nista uporabljala po 26. 4. 2013, podala po prvem naroku, sodišče prve stopnje njunih navedb utemeljeno ni upoštevalo. V skladu s 286. členom ZPP so bile namreč prepozne, toženca pa tudi nista navedla opravičljivega razloga, da tovrstnih navedb nista mogla podati prej. Iz istega razloga so zato prepozne tudi pritožbene navedbe o tem, da je bil čas prebivanja v spornem stanovanju bistveno krajši od zatrjevanega. Uveljavljana kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana, odločitev sodišča, da sta toženca stanovanje uporabljala od marca 2009 do vključno novembra 2013, pa pravilna.
8. Pritožbeno sodišče nadalje v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je mati prvega toženca v stanovanju prebivala zgolj občasno, zato je ni mogoče šteti za uporabnico spornega stanovanja. Slednje je sodišče ugotovilo na podlagi skladnih izpovedb tožnikov, ki sta potrdila, da je imela mati prebivanje urejeno v tujini, pri čemer je v spornem stanovanju stanovala le nekaj mesecev na leto. Da je bilo to obdobje še bistveno krajše (zgolj nekaj tednov na leto), je sodišče ugotovilo na podlagi zaslišanja tožnic in priče Č. Č., ki so vsi potrdili, da toženčeve matere v stanovanju oziroma v skupnih prostorih nikoli niso videli (v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča pod točko 28 obrazložitve sodbe). Logični so nadalje tudi zaključki sodišča, da mati toženca ni bila tista, ki je odločala o tem, kdo bo prebival v stanovanju. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je mati pravico do odkupa stanovanja prenesla na toženca, tudi on sam pa je na zaslišanju izjavil, da je stanovanje štel za svoje.
9. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve pobotnega ugovora. Pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, iz katerih izhaja, da so bila obnovitvena dela izvedena brez dovoljenja in vednosti lastnikov, da so bile navedbe v zvezi z opravljenimi deli oziroma obogatitvijo tožnikov nekonkretizirane in kot take niso zadostile trditvenemu in dokaznemu bremenu ter da je zahtevek po računu št. 417/2001 že zastaral. Pritožbene navedbe, ki trdijo nasprotno, so zato neutemeljene.
10. Utemeljena pa je pritožba v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je obveznost tožencev za plačilo celotne uporabnine solidarna.(3) Uporabnina je namreč denarna terjatev, za katero praviloma velja, da je deljiva obveznost. Če je pri kakšni deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak izmed njih odgovoren za svoj del obveznosti. Ker tožniki niso navedli trditev v tej smeri in ponudili dokazov, sodišče ne bi smelo samo zaključiti, da toženca kot zakonca odgovarjata solidarno. Večosebne deljive obveznosti so namreč solidarne samo, kadar tako določa zakon ali če se o tem dogovorita stranki (oziroma je tako naloženo v oporoki)(4), pri čemer morajo stranke v skladu s 212. členom ZPP podati zadostno trditveno podlago ter dokaze, s katerimi te trditve dokazujejo. V nadaljevanju postopka (pri odločanju o višini tožbenega zahtevka) bo sodišče prve stopnje moralo izhajati iz določbe 198. člena OZ, ki tistemu, ki je na račun drugega obogaten, določa obveznost plačila tako dosežene koristi. Ob tem bo sodišče moralo upoštevati, da so v vtoževanem obdobju v stanovanju prebivale tudi druge polnoletne osebe, kar med strankami ni sporno, izhaja pa tudi iz predloženih dokazov (evidenca registra stalnega prebivalstva – B 47), na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev. Ker toženca lahko odgovarjata le do višine dosežene koristi, se bo sodišče prve stopnje moralo ukvarjati tudi z vprašanjem, ali je ta korist enaka vtoževani ali je ustrezno manjša in se kot taka deli med ostale uporabnike stanovanja.(5) Sodišče prve stopnje je zato v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je besedo »solidarno« črtalo (peti odstavek 358. člena ZPP). V preostalem delu je sodišče pritožbo tožencev zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče namreč ni storilo drugih, s pritožbo očitanih kršitev ter kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).
11. Odločitev o pritožbenih stroških se v skladu z drugim odstavkom 165. člena in 164. člena ZPP pridrži za končno odločbo.
Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 45/2001 s 13. 9. 2001, s katero je sodišče potrdilo odločitvi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, da sporno stanovanje pravnega statusa hišniškega stanovanja ni izgubilo.
Op. št. (2): Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 3051/2010 z 21. 9. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 373/2011 s 13. 6. 2012, s katero je odločeno, da sta se toženca dolžna iz stanovanja izseliti.
Op. št. (3): Solidarnost je podana le glede dela obveznosti, ki odpade nanju in to na podlagi drugega odstavka 56. člena ZZZDR.
Op. št. (4): Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Mariboru I cp 1317/2016 s 24. 1. 2017 in odločbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 121/2008 z 29. 3. 2011. Op. št. (5): Za del obveznosti, ki bo odpadel na enega ali na drugega toženca, bo sodišče lahko oba tožena solidarno zavezalo.