Jedro

Tožeča stranka, pri kateri je bil zavarovan kredit, je kreditodajalki izplačala odškodnino zaradi nevrnjenega kredita. S tem je nanjo prešla terjatev kreditodajalca do kreditojemalca (zakonska subrogacija, 939. čl. ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka sklep o izvršbi istega sodišča pod opr. št. I ..., z dne 11.6.2008, vzdržalo v veljavi, v kolikor se nanaša na drugodolžnico – toženo stranko, v 1. in 3. točki izreka v celoti, torej tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 3.548,01 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.5.2001 dalje, ter ji plačati stroške izvršilnega postopka v znesku 61,55 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.6.2001 dalje, pod 2. točko izreka pa je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške v višini 204,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljenega zavrne, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ponovno ugovarja aktivno legitimacijo tožeče stranke, ker ta ni predložila nobenega dokaza, da je vtoževana terjatev prešla nanjo na podlagi legalne cesije ob izplačilu odškodnine banki. Ni predložila nobene pogodbe, iz katere bi izhajalo, da je šlo za izplačilo iz zavarovanja, niti ne kakšne druge pravne podlage. Tudi iz pogodbe o kreditu ne izhaja, da bi bil kredit zavarovan ravno pri njej. Sodišče prve stopnje je v tem delu zmotno ovrednotilo dokaze. V zvezi z zdravstvenim stanjem pravnega prednika tožene stranke je bilo zaslišanih več prič, med njimi tudi njegova zdravnica, ki so vse potrdile njegovo slabo psihofizično sposobnost, katera je dosegla dno v času prejetja pokojnine, ko se nekaj dni ni zavedal sveta okoli sebe zaradi pijančevanja, ob hkratnem učinku drugih bolezenskih stanj (živčne in degenerativne spremembe, nesposobnost za delo). Torej pravni prednik tožene stranke ni imel volje za sklenitev kakršnekoli pogodbe, vsled česar je bila obravnavana kreditna pogodba nična. Zaslišanju najemnikov pravnega prednika tožene stranke bi sodišče moralo dati manjšo dokazno moč, ker so ti imeli zaradi zatrjevanega konflikta interes, da o pravnem predniku tožene stranke govorijo slabo in ga prikazujejo v luči človeka v slabem psihofizičnem stanju, vendar ne v takšnem, ki bi izključeval kakršnokoli sposobnost za razsojanje. Tožeča stranka ni dokazala, da je kredit odplačeval prav pravni prednik tožene stranke in sta to verjetno počeli zaslišani priči K.B. in D.Z., ki sta ga lahko vrtela okrog prsta. Da pravni prednik tožene stranke ni podpisal kreditne pogodbe, potrjuje tudi neobstoj osebnega vozila Toledo, ki naj bi bilo predmet kreditiranja. Tožena stranka za dolg ni vedela in je tožečo stranko klicala šele v izvršilnem postopku. Zmotno je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo v zvezi z ugovorom, da vtoževana terjatev še ni zapadla v plačilo oziroma da banka ni zakonito odstopila od pogodbe, s čimer bi prišlo do veljavne razveze le-te. Tožeča stranka ni dokazala, da je bil toženi stranki dan zadosten rok za plačilo oziroma da ji je bila vročena odstopna izjava. Zaznamki na listinah lahko dokazujejo tudi to, da so bili narejeni naknadno za potrebe pravdnega postopka. Ni dokazano, da je tožena stranka dejansko prejela kakršnokoli odstopno izjavo oziroma da ji je bil dan dodaten rok za plačilo.

Pritožba ni utemeljena.

Glede aktivne legitimacije pritožbeno sodišče za pravilne sprejema razloge sodišča prve stopnje (glej drugi odstavek na 4. strani izpodbijane sodbe). Obširno in prepričljivo je namreč utemeljeno, da je bil kredit pravnega prednika tožene stranke zavarovan pri tožeči stranki, katera je ob nastanku zavarovalnega primera kreditodajalki plačala odškodnino zaradi nevrnjenega kredita s strani kreditojemalca, kar je imelo že na podlagi 939. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) za posledico, da je terjatev kreditodajalca do kreditojemalca prešla na tožečo stranko (zakonska subrogacija).

Enako pritožbeno sodišče sprejema za pravilne razloge in zaključke sodišča prve stopnje, da obravnavana kreditna pogodba (priloga A4) ni nična in da jo je pravni prednik tožene stranke sklenil pravno veljavno (glej zadnji odstavek na 4. strani, 5. stran in prvi odstavek na 6. strani izpodbijane sodbe). Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na prepričljivih in logičnih razlogih ter je skladna določbi 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ne omajajo je niti pritožbeni pomisleki, katerim je še pojasniti, da je imel pravni prednik resne težave z alkoholom nekaj dni po prejemu pokojnine, medtem ko je bila kreditna pogodba sklenjena 18. dne v mesecu (izplačilni dan pokojnin je zadnje dni v mesecu za naslednji mesec ali izjemoma prve dni v mesecu za tekoči mesec). Da je pravni prednik toženke dejansko sam za časa svojega življenja odplačeval kredit, je nadalje ugotoviti tudi iz dopisa ZPIZ z dne 20.1.2000 (priloga A16), iz katerega izhaja, da se je anuitete za vračilo kredita mesečno odtegovalo od pokojnine pravnega prednika toženke. Kredit pa ni bil namenjen za nakup avtomobila Toledo, ampak za nakup avta znamke Ford Escord pri firmi Toledo d.o.o., kar je ugotoviti iz predračuna z dne 15.2.1999 (priloga A22), v povezavi s potrdilom o plačilu – sporočilu o obremenitvi (priloga A23). Da bi toženka za obravnavani dolg zvedela šele v izvršilnem postopku, je protispisna pritožbena trditev, saj je toženka, zaslišana kot pravdna stranka, sama izpovedala, da je pogodbo našla po zapuščinski obravnavi doma pri očetu, nakar je za pojasnilo klicalo na zavarovalnico in šele pozneje je dobila poziv za plačilo (glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 1.4.2008). Zapuščinska obravnava s pravnim prednikom toženke je bila 12.1.2000 (glej sklep o dedovanju priloga A5), medtem ko je bil predlog za izvršbo vložen 1.6.2001. Nenazadnje pritožbeno sodišče sledi tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dokazala, da je posojilodajalka zaradi nerednega vračanja kredita odstopila od pogodbe, vsled česar je nastopila obveznost takojšnjega vračila še preostalega neodplačanega kredita. Tudi v tem delu so razlogi v izpodbijani sodbi dovolj prepričljivi (glej drugi odstavek na 6. in prvi odstavek na 7. strani) in jih pritožbeni pomisleki ne omajajo. Res sodišče ni imelo direktnega dokaza, ki bi potrjeval odstop od pogodbe. Vendar je sodišče prve stopnje z dovolj visoko stopnjo gotovosti to dejstvo ugotovilo s posrednimi dokazi in logičnim sklepanjem, tako, da je njegova dokazna ocena skladna 8. členu ZPP.

Višje sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).