Jedro

Po zakonski določbi 1. točke 1. odstavka 42. člena ZDDV je mogoč popravek odbitka vstopnega DDV le v primeru, če davčni zavezanec naknadno ugotovi, da je bil odbitek v rednem obračunu DDV obračunan v višjem ali nižjem znesku, kot je to upravičeno, ker je npr. v obračunu napravil napako ali je uveljavljal nepravilni odbitni delež v smislu 41. člena ZDDV, ne pa tudi v primeru pomotnega neuveljavljanja odbitka vstopnega DDV v rednem obračunu DDV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada z dne 22. 2. 2000, s katerim je le-ta tožnici zavrgel obračune davka na dodano vrednost (DDV) za mesece oktober, november in december 1999, predložene davčnemu organu 11. 2. 2000. Tožena stranka v razlogih izpodbijane odločbe navaja, da tožnica ne more uveljaviti popravka odbitka vstopnega davka na podlagi določbe 42. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV), ki tako popravo omogoča med drugim davčnemu zavezancu, ki je napravil napako v obračunu DDV, kajti pri tožnici, ker vstopnega DDV za nabavljena osnovna sredstva v spornih obračunih sploh ni uveljavljala, za napako pri obračunih ni šlo. Tožena stranka zavrne kot neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da bi bilo možno pomoto v spornih obračunih popraviti s smiselno uporabo določbe 219. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki omogoča upravnim organom popravo pomot v odločbah, ker davčni obračun, ki ga izdela davčni zavezanec, ne predstavlja odločbe upravnega organa. Tožena stranka meni, da je neutemeljen tudi ugovor tožnice, da zakon omogoča odbitek vstopnega DDV ne le v tistem davčnem obdobju, v katerem je davčni zavezanec prejel račune, ampak tudi v naslednjih obračunskih obdobjih ter se pri tem sklicuje na sedmi odstavek 40. člena ZDDV ter tretji odstavek 78. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost. Tožnica v tožbi navaja, da je tudi po stališču davčnega organa z dne 20. 6. 2000, iz katerega izhaja, da se vstopni DDV lahko uveljavlja tudi v naslednjih davčnih obdobjih, ravnala pravilno, ko je po ugotovitvi, da zaradi napake ni uveljavljala vstopnega davka od nabav osnovnih sredstev in investicij v davčnem obdobju, v katerem je pravico odbijanja vstopnega DDV pridobila, naknadno predložila davčnemu organu popravljene obračune DDV. Tožnica dalje navaja, da tudi iz pisnega mnenja davčne svetovalke firme AAA z dne 10. 8. 2000 izhaja, da ZDDV ne omejuje uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV le na tisto davčno obdobje, v katerem zavezanec pravico uveljavljanja dobi. Tožnica meni, da je nerazumljivo tudi ravnanje tožene stranke, ki v postopku sploh ni presojala navedb in dokazil tožnice ter je odločila, ne da bi pred tem ugotovila resnično stanje stvari. Tožena stranka pa tudi ni upoštevala, da se je sistem DDV v spornem obdobju šele vpeljeval ter tudi v tem začetnem obdobju neupravičeno ni omogočila popravljanja napak. Tožnica sodišču zato predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 26. 9. 2001. Tožba ni utemeljena.

Odločba tožene stranke je po presoji sodišča pravilna. Sodišče se s toženo stranko strinja, da tožnica DDV, ki ga je plačala pri nabavah določenega blaga, pa ga v rednih obračunih po izteku posameznih davčnih obdobij, kot jih je bila v skladu z določbo 38. člena ZDDV (Uradni list RS, št. 89/98, 17/00 odl. US) dolžna predlagati davčnemu organu, kot odbitka vstopnega DDV ni uveljavljala, ne more uveljavljati kot popravka odbitka DDV naknadno, sklicujoč se pri tem na določbo 1. točke 1. odstavka 42. člena ZDDV. Tudi po presoji sodišča je po navedeni zakonski določbi mogoč popravek odbitka vstopnega DDV le v primeru, če davčni zavezanec naknadno ugotovi, da je bil odbitek v rednem obračunu DDV obračunan v višjem ali nižjem znesku, kot je to upravičeno, ker je npr. v obračunu napravil napako ali je uveljavljal nepravilni odbitni delež v smislu 41. člena ZDDV, ne pa tudi v primeru pomotnega neuveljavljanja odbitka vstopnega DDV v rednem obračunu DDV. Ker pa ima po določbi 7. odstavka 40. člena ZDDV tudi po presoji sodišča neuveljavljanje odbitka DDV v tistem davčnem obdobju, v katerem je davčni zavezanec prejel račun in v katerem je torej pridobil pravico uveljavljanja odbitka DDV, za posledico, da davčni zavezanec pravico do uveljavljanja odbitka DDV izgubi, je tožena stranka kot razlog za zavrnitev zahteve tožnice po naknadnem priznanju odbitka DDV pravilno navedla tudi prekluzijo tožnice, ob tem ko ni sporno ter tožnica celo sama navaja, da odbitka vstopnega DDV (pomotoma) ni uveljavljala v navedenem davčnem obdobju. Da je pravilna navedena restriktivna razlaga zakonske določbe ter ne razširjajoča, kot to meni tožnica, in po kateri naj bi davčni zavezanec po tem, ko je pravico do uveljavljanja odbitka DDV pridobil, lahko odbitek uveljavljal kadarkoli v prihodnosti, izhaja tudi iz dopolnitve navedene določbe z novelo ZDDV-B (Uradni list RS, št. 67/2002), ki je sicer za obravnavano zadevo ni mogoče uporabiti, saj bo v uporabi šele od 1. 10. 2002, in ki je strogost zakonske določbe delno omilila ter pravico uveljavljanja odbitka sicer ponovno časovno omejila, vendar pa čas možnega uveljavljanja podaljšala do zadnjega davčnega obdobja koledarskega leta po letu, v katerem je davčni zavezanec pravico do odbitka vstopnega DDV pridobil (27. člen ZDDV-B).

Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati ugovor tožnice, da je tožena stranka odločila v zadevi brez preveritve, da je resnično šlo za napako, kajti po povedanem in ob s strani tožnice neprerekani ugotovitvi, da je sporen odbitek DDV, do uveljavljanja katerega je tožnica pravico pridobila v predhodnih davčnih obdobjih, dejanskega stanja v tej smeri ni bilo potrebe razjasnjevati, ker za odločitev v zadevi te okoliščine pravno niso relevantne. Tožnica tudi ne more uspeti z ugovorom, da je sicer bilo v spornem obdobju, ki je bilo obdobje uveljavljanja sistema DDV, popravljanje napak dopustno, kajti ZDDV v prehodnih določbah take uporabe določbe 40. člena ZDDV ne predvideva. Pa tudi na priloženo mnenje-odgovor Ministrstva za finance in mnenje davčne svetovalne družbe se tožnica ne more z uspehom sklicevati, saj je sodišče po ustavi neodvisno ter pri odločanju vezano le na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS).

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna ter na zakonu utemeljena, je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijane odločbe, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka sama (tretji odstavek 23. člena ZUS).