Jedro

Pritožbeno sodišče lahko preizkuša pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa samo v obsegu izpolnjenih predpostavk iz 10. odstavka 221.k člena ZFPPIPP. To pa pomeni, da s pritožbo zoper sklep iz 10. odstavka 221.k člena ni mogoče izpodbijati predpostavk za samo vodenje postopka prisilne poravnave. Za uveljavljanje teh razlogov imajo upniki na razpolago drugo pravno sredstvo in sicer ugovor zoper vodenje postopka prisilne poravnave (172. člen ZFPPIPP). Eden izmed razlogov za ugovor je tudi ta, da dolžnik ni insolventen, ter da lahko v celoti in pravočasno izpolni vse svoje obveznosti (1. točka 172. člena ZFPPIPP). Pritožnica, ki ima položaj upnika zoper dolžnika, nad katerim je pravnomočno začet postopek prisilne poravnave, bi zato lahko le v okviru ugovora zoper vodenje postopka prisilne poravnave uveljavljala okoliščine, da dolžnik ni insolventen.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnica A., d.o.o. sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (red. št. 170) ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za glasovanje o naknadnem predlogu prisilne poravnave nad dolžnikom, ki ga je 18.11.2014 vložil predlagatelj X. V predlogu prisilne poravnave je predlagatelj predvidel: a) prestrukturiranje navadnih terjatev : - z zmanjšanjem navadnih terjatev za 93% in odlogom plačila preostanka terjatev ali - s prenosom navadnih terjatev na dolžnika kot stvarni vložek na podlagi povečanja osnovnega kapitala; b) prenos zavarovanih terjatev na dolžnika kot stvarni vložek na podlagi povečanega osnovnega kapitala dolžnika; c) hkratno poenostavljeno zmanjšanje dosedanjega osnovnega kapitala na 0 EUR z razveljavitvijo dosedanjih osnovnih vložkov.

2. V pritožbenem roku sta pritožbi vložili dve upnici in sicer Republika Slovenija (red. št. 173) in A., d.o.o. (red. št. 174).

3. Republika Slovenija je v svoji pritožbi zatrjevala, da je predlagatelj X pripravil naknadni predlog prisilne poravnave, ki ne vsebuje upnikove pravočasne prijavljene prednostne terjatve v višini 120.400,54 EUR. Zato predlaga, da sodišče predlagatelja pozove, da naknadni predlog prisilne poravnave popravi, podrejeno temu pa vlaga pritožbo na sklep z dne 24.11.2014. 4. Upnica A., d.o.o. je v pritožbi uveljavljala več pritožbenih razlogov, do katerih se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju obrazložitve. Pritožbenemu sodišču je predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa.

5. Odgovor na obe pritožbi sta vložila upravitelj prisilne poravnave in predlagatelj prisilne poravnave Xa. V obeh odgovorih predlagata pritožbenemu sodišču, naj obe pritožbi zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe upnice Republika Slovenija

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču upravitelja v odgovoru na pritožbo upnice, da razlogi, na katere se sklicuje upnica, niso relevantni v smislu preizkusa zakonitosti izpodbijanega sklepa prvostopenjskega sodišča. Republika Slovenija se v pritožbi namreč sklicuje na nepravilno evidentiranje prednostnih terjatev pritožnice v naknadnem predlogu prisilne poravnave. V skladu s prvim odstavkom 213. člena Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), potrjena prisilna poravnava ne učinkuje na prednostne terjatve. Iz morebitne napačne navedbe višine prednostne terjatve pritožnice v naknadnem predlogu prisilne poravnave zato ni mogoče sklepati na nezakonitost izpodbijanega sklepa o tem, da so izpolnjeni pogoji za glasovanje upnikov o predlagani prisilni poravnavi.

Glede pritožbe upnice A., d.o.o. 8. Pritožnica se v pritožbi sklicuje na svoj položaj upnika, kot je razviden iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev pod zap. št. 26. Iz navedenega seznama (red. št. 150), je razvidno, da je A. prijavila denarno terjatev v postopku prisilne poravnave v skupni višini 249.366,05 EUR, od katerih je upravitelj priznal terjatev v višini 33.175,11 EUR. Že s tem je izkazana procesna legitimacija pritožnice za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep.

9. Iz samih pritožbenih navedb pa je razvidno, da je položaj pritožnice A., d.o.o. dvojen, saj je poleg imetnice navadne poslovne terjatve tudi družbenica dolžnice. Na položaju pritožnice v postopku prisilne poravnave to sicer vpliva v toliko, da kot povezana družba po 527. členu ZGD-1 nima pravice glasovati o prisilni poravnavi (četrti odstavek 200. člena ZFPPIPP). Vendar zgolj iz tega razloga ni mogoče pritožnici odvzeti pritožbeno upravičenje za vložitev pritožbe zoper izpodbijani sklep.

10. A., d.o.o. se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na nezakonitost postopka prisilne poravnave nad dolžnikom v povezavi z zatrjevano kršitvijo pri imenovanju upravitelja prisilne poravnave v nasprotju z določili 115. člena in četrtega odstavka 116. člena ZFPPIPP. Kršitev te določbe pritožnica utemeljuje na okoliščini, da naj bi bil isti upravitelj imenovan za upravitelja v še treh z dolžnikom povezanih družbah, za kar bi upravitelj moral vedeti in v skladu z določilom tretjega odstavka 115. člena ZFPPIPP odkloniti svoje imenovanje za upravitelja.

11. Prvostopenjsko sodišče je upravitelja postopka prisilne poravnave imenovalo s sklepom o začetku postopka prisilne poravnave z dne 18.6.2014 (red. št. 5). Res je, da zakon predpisuje dolžnost upravitelja, da odkloni svoje imenovanje v primeru obstoja okoliščin iz drugega odstavka 115. člena ZFPPIPP (tretji odstavek 115. člena ZFPPIPP). Te okoliščine bi lahko uveljavljala tudi vsaka stranka postopka prisilne poravnave. Potem, ko nihče ni uveljavljal izključitvenih razlogov za upravitelja ob imenovanju, je zmotno pritožbeno sklicevanje, da naj bi bil celoten postopek prisilne poravnave nezakonit kljub pravnomočnemu sklepu o začetku postopka prisilne poravnave in imenovanju upravitelja.(1) Pritožbeno sodišče pri tem še pojasnjuje, da ZFPPIPP sodišču ne nalaga, da bi moralo po uradni dolžnosti preverjati obstoj izključitvenih razlogov iz drugega odstavka 115. člena ZFPPIPP za imenovanje upravitelja. Okoliščine, ki predstavljajo oviro za imenovanje upravitelja, bi sodišče tekom postopka moralo preizkušati le ob izrecni zahtevi strank postopka ali samega upravitelja (smiselna uporaba prvega odstavka 72. člena ZPP). Pritožnica niti ne zatrjuje, da bi tekom postopka takšno zahtevo za izločitev upravitelja sploh uveljavljala. V posledici navedenega je zato neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da naj bi bil celoten postopek prisilne poravnave nad dolžnikom A. P., d.o.o., nezakonit. Iz istega razloga tudi ni mogoče pritrditi pritožnici, da naj bi na ta način bila podana bistvena kršitev določb postopka pri izdaji izpodbijanega sklepa.

12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na nezdružljivost vloge rednega revizorja dolžnika za poslovno leto 2013 in neodvisnega revizorja za preverjanje poročila na podlagi ZFPPIPP. Iz določb ZFPPIPP, Zakona o revidiranju ali slovenskih računovodskih standardov ni mogoče sklepati na takšno nezdružljivost položaja obeh vrst revizorjev. Konflikta interesov revizorke N.K. pa pritožnica v pritožbi tudi ni z ničemer utemeljila.

13. Pritožbeno sodišče lahko preizkuša pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa samo v obsegu izpolnjenih predpostavk iz desetega odstavka 221. k člena ZFPPIPP. To pa pomeni, da s pritožbo zoper sklep iz desetega odstavka 221. k člena ni mogoče izpodbijati predpostavk za samo vodenje postopka prisilne poravnave. Za uveljavljanje teh razlogov imajo upniki na razpolago drugo pravno sredstvo in sicer ugovor zoper vodenje postopka prisilne poravnave (172. člen ZFPPIPP). Eden izmed razlogov za ugovor je tudi ta, da dolžnik ni insolventen, ter da lahko v celoti in pravočasno izpolni vse svoje obveznosti (1. točka 172. člena ZFPPIPP). Pritožnica, ki ima položaj upnika zoper dolžnika, nad katerim je pravnomočno začet postopek prisilne poravnave, bi zato lahko le v okviru ugovora zoper vodenje postopka prisilne poravnave uveljavljala okoliščine, da dolžnik ni insolventen. V povezavi s tem je neutemeljeno sklicevanje pritožnice, da je bila celotna dokumentacija, ki se nanaša na postopek prisilne poravnave, objavljena šele 24.11.2014 in da ni mogla vlagati ugovorov pred objavo te dokumentacije.

14. Namen vodenja postopka prosilne poravnave je v zagotovitvi finančnega prestrukturiranja dolžnikovega podjema, pri čemer pa se upnikom zagotovijo ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek. Začet postopek prisilne poravnave obstoječim družbenikom ne zagotavlja ohranitev enakega položaja družbenika v osnovnem kapitalu dolžnika. Prevladujoč interes lastnikov je namreč v podjetju zagotovljen le dokler je kratkoročno in dolgoročno plačilno sposobno, s čimer so zavarovani interesi upnikov. Ob nastopu insolventnosti pa stopijo v ospredje interesi upnikov, ki postanejo nadrejeni interesom lastnikov. Različne oblike finančnega prestrukturiranja, ki jih omogoča ZFPPIPP skozi vse oblike prisilne poravnave, dejansko pomenijo poseg v položaj družbenika v razmerju do dolžnika. Ta poseg dejansko pomeni poseg v lastninsko pravico. Vendar je ta poseg v razumnem okviru varovanja interesa upnikov, katerih enaka pravica je ogrožena v posledici insolventnosti dolžnika.

15. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da pritožnica po začetku postopka prisilne poravnave ni izpodbijala predpostavke insolventnosti dolžnika z ugovorom zoper vodenje postopka prisilne poravnave. Tega ugovora ni vložil niti dolžnik niti kateri od drugih upnikov dolžnika. Kot rečeno se je pritožnica v tem postopku 17.7.2014 s prijavo terjatve vključila v postopek, iz česar je samo po sebi razvidno, da je bila s postopkom seznanjena, zato ni bilo nobenih ovir za morebitno izpodbijanje predpostavke insolventnosti dolžnika v zakonskem roku iz prvega odstavka 173. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče se zato ni več dolžno opredeljevati do tistih pritožbenih navedb, s katerimi pritožnica skuša prikazati položaj dolžnika drugačen, to je, da ni insolventen, saj bi morala to uveljavljati z drugim pravnim sredstvom.

16. V zvezi z načrtom finančnega prestrukturiranja dolžnika, ki je predpostavka izpodbijanega sklepa, se pritožnica neutemeljeno sklicuje na neskladje med letnim poročilom za leto 2013, na katerem naj bi temeljil načrt letnega poročila za leto 2013 iz meseca aprila 2014, ki naj bi bil predložen pritožnici kot lastniku dolžnika. Poleg tega, da se te trditve nanašajo na neupoštevno zatrjevanje solventnosti dolžnika, pa je pritožnica pritožbi s tem v zvezi priložila zgolj s strani poslovodstva dolžnika nepodpisano poročilo za poslovno leto 2013. Zato že zaradi tega ne more imeti nobene dokazne vrednosti. V nasprotju s tem pa je predlagatelj prisilne poravnave načrtu finančnega prestrukturiranja priložil letno poročilo za dolžnika za leto 2013, datirano z dnem 17.10.2014 in podpisano s strani direktorja dolžnika. Predlagatelj prisilne poravnave pa je v odgovoru na pritožbo prepričljivo ovrgel trditve pritožnice, da z osnutkom letnega poročila za leto 2013 ni bila seznanjena, saj je le-to razvidno iz elektronskega sporočila z dne 22.8.2014, poslanega direktorju pritožnice. Sodelovanje poslovodstva dolžnika pri pripravi potrebne dokumentacije za izdelavo načrta finančnega prestrukturiranja je skladno s predpisano obveznostjo iz 221.l člena ZFPPIPP. Potem, ko niso bile izpodbijane predpostavke vodenja prisilne poravnave, pritožnica kot dosedanja družbenica ne more preprečevati predlagatelju izvedbe prisilne poravnave zgolj s sklicevanjem, da poslovno poročilo za leto 2013 ni bilo sprejeto z njene strani kot ustanovitelja dolžnika.

17. Neupoštevni so tudi pritožbeni očitki o nepravilnem oblikovanju popravkov terjatev dolžnika, kratkoročnih obveznosti in vrednosti nepremičnin. Iz prilog, ki so priložene naknadnemu predlogu prisilne poravnave, je razvidno, da poročilo o finančnem položaju in poslovanju temelji na cenitvah vrednosti premoženja, opravljenih s strani pooblaščenih ocenjevalcev. Računovodski izkazi dolžnika pa so revidirani s strani revizorske družbe B., d.o.o. Revizor je potrdil, da so računovodski izkazi resničen in pošten prikaz finančnega stanja dolžnika na dan 31.3.2014, kar je razvidno iz poročila neodvisnega revizorja z dne 17.10.2014. Takšnih ugotovitev, ki izhajajo iz priložene dokumentacije k naknadnemu predlogu prisilne poravnave, pritožnica ne more uspešno izpodbiti zgolj z nestrinjanjem s posameznimi postavkami v finančnih podatkih in s sklicevanjem na drugače izkazane podatke v nerevidiranem in s strani dolžnika nepodpisanem poročilu za poslovno leto 2013, ki ga je priložila pritožbi. Drugega dokaza v prid svojim pritožbenim navedbam v pritožbi ni ponudila.

18. Tudi v okviru pritožbenih navedb pod točko VI. pritožbe, ki se nanašajo na obseg zavarovanih terjatev, pritožnica poskuša ovreči pravilnost vrednotenja nepremičnin in s tem nepravilno izkazano vrednost kapitala dolžnika. Tudi v tem delu je pritožbene navedbe mogoče razumeti zgolj kot izpodbijanje predpostavke insolventnosti za vodenje prisilne poravnave nad dolžnikom, kar pa bi pritožnica morala uveljavljati z ugovorom zoper postopek vodenja prisilne poravnave.

19. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o retroaktivnem popravljanju bilanc (točka VIII pritožbe). Predložitev bilančnih podatkov je skladna z obveznostjo poslovodstva dolžnika iz drugega odstavka 221. l člena ZFPPIPP k razkritju svojega finančnega položaja in poslovanja po stanju na zadnji dan koledarskega trimesečja pred začetkom postopka prisilne poravnave. Golo zatrjevanje pritožnice o skonstruiranih podatkih po uvedbi postopka prisilne poravnave, ne morejo biti uspešni zgolj ob sklicevanju na podatke iz nerevidiranih bilanc iz obdobja pred začetkom postopka prisilne poravnave.

20. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na nezakonitost poročila pooblaščenega ocenjevalca o načrtu finančnega prestrukturiranja, da povezane osebe ne morejo konvertirati terjatev v kapital, saj je takšna omejitev izrecno predpisana v četrtem odstavku 190. člena ZFPPIPP.

21. Materialnopravno zmotno je tudi izhodišče pritožnice, ko predlagatelju prisilne poravnave oporeka upravičenje prijave iste terjatve v postopku prisilne poravnave zoper različne solidarne dolžnike. Ker pritožnica ne zatrjuje, da je bila obveznost s strani kateregakoli od sodolžnikov v celoti ali delno že poplačana, je zmotno njeno sklepanje, da terjatev predlagatelja prisilne poravnave ne obstaja več. Takšen učinek ni dosežen z zatrjevanim dogovorom o poplačilu v višini 10 % terjatve v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom A.E., d.o.o. Zato je zmotno sklepanje pritožnice, da je že prišlo do subrogacije, po kateri naj bi terjatev prešla na družbo A.E., d.o.o. in da je terjatev predlagatelja prisilne poravnave prenehala.

22. Enako velja tudi glede sklicevanja pritožnice na prijavo terjatev v postopku prisilne poravnave nad družbo A.S., d.o.o., v katere je bila terjatev prav tako v celoti priznana. Iz javno dostopnih podatkov poteka insolvenčnega postopka nad družbo A.S. d.o.o., opr. št. St 2924/2014, je razvidno, da ta postopek niti v času odločanja pritožbenega sodišča, še manj pa v času izdaje izpodbijanega sklepa, ni bil pravnomočno zaključen. Zato je zmotno sklepanje pritožnice, da naj bi že v posledici sočasnega teka več insolvenčnih postopkov zoper solidarne zavezance za isto terjatev prenehalo upravičenje predlagatelja prisilne poravnave za uveljavljanje terjatve do solidarnega dolžnika A.P., d.o.o. 23. Kot je bilo že pojasnjeno, pritožnica v tej fazi postopka prisilne poravnave ne more več izpodbijati temeljne predpostavke za vodenje tega insolvenčnega postopka, to je insolventnosti samega dolžnika. Neutemeljeno je zato pritožbeno sklicevanje, da naj bi predlagana prisilna poravnava z odpisom 93 % terjatev navadnih poslovnih upnikov ogrozila sklenitev prisilne poravnave, kakor tudi poslovanje navedenih upnikov. Ali bodo ponujeni ukrepi iz naknadnega predloga prisilne poravnave sprejemljivi za upnike, bo to stvar njihove poslovne ocene ob glasovanju o predlogu predlagatelja. Od tega bo tudi odvisen uspeh predlagane prisilne poravnave. Ob tem ne gre prezreti, da bi v skladu s tretjim odstavkom 221. k člena ZFPPIPP v roku iz drugega odstavka istega člena predlog prisilne poravnave lahko vložil tudi dolžnik, ki pa očitno te možnosti ni izkoristil. Sama pritožnica pa bi kot edina družbenica dolžnika posledice učinkov predlagane prisilne poravnave lahko preprečila le z zagotovitvijo pogojev finančnega poslovanja dolžniku v smislu drugega oddelka drugega poglavja ZFPPIPP.

24. Upoštevaje navedeno se izkaže, da s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbeno sodišče je zato pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa preizkusilo še v okviru uradnega preizkusa, ali je bil izpodbijani sklep izdan v skladu z desetim odstavkom 221. k člena ZFPPIPP.

25. Postopek prisilne poravnave je bil začet 18.6.2014 (sklep red. št. 5). S sklepom z dne 26.9.2014 (red. št. 159) je sodišče v skladu s četrtim odstavkom 182. člena ZFPPIPP podaljšalo rok za vložitev naknadnega predloga prisilne poravnave do 18.11.2014 (red. št. 159). Zadnji dan navedenega roka je predlagatelj tudi vložil naknadni predlog za prisilno poravnavo (red. št. 169). Pritožnica v pritožbi ni konkretizirano zatrjevala, da bi naknadni predlog prisilne poravnave ne vseboval katere od obveznih prilog, ki jih mora vsebovati v smislu četrtega odstavka 221. k člena ZFPPIPP. Upoštevaje razloge, s katerimi je zavrnilo navedbe pritožnice, ki se nanašajo na vsebino predlaganih ukrepov finančnega prestrukturiranja, pritožbeno sodišče pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da je vsebina predloga glede na ukrepe finančnega prestrukturiranja skladna s 143. in 144. členom ZFPPIPP, kakor tudi, da je podana skladnost vsebine ostalih prilog v smislu 4. točke desetega odstavka 221. k člena ZFPPPIPP. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Posledično je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi pritožbo upnice A., d.o.o. (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

26. V postopku prisilne poravnave mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe (129. člena ZFPPIPP). Zaradi navedenega in v posledici neuspeha s pritožbo pritožbeno sodišče pritožnici A., d.o.o., priglašenih stroškov ni priznalo.

(1) Glej tudi 12. točko obrazložitve sklepa pritožbenega sodišča Cst 17/2015 z dne 15.1.2015, ki se nanaša na pritožbo istega pritožnika.