Jedro

S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo, da toženca nista solidarno zavezana za izpolnitev obveznosti, temveč odgovarjata vsak za svoj del obveznosti, ni prekoračilo tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka vtoževala solidarno plačilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko M. K. spremeni tako, da se tožbeni zahtevek glede slednjega v celoti zavrne, sicer pa se pritožba glede odločitve o obveznosti druge tožene stranke (2. točka izreka) zavrne in v tem obsegu izpodbijana sodba potrdi.

Druga tožena stranka J. G. je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.494,38 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvemu tožencu M. K. stroške pravdnega postopka v znesku 1.477,68 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku tega roka in sicer do višine 807,73 EUR na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-6370421586 na sklic. Bpp 906/2009, v preostalem delu v znesku 669,95 EUR pa prvi toženi stranki osebno.

Obrazložitev

Tožeča stranka v obravnavani zadevi zahteva povračilo zneskov, ki jih je po odrečnih izjavah izplačala tožencema za poškodbe, ki naj bi jih utrpela v prometni nezgodi 26.11.2003. Sodišče je tožbenemu zahtevku glede prve tožene stranke delno ugodilo in ji naložilo povračilo zneska 869,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.3.2004 do plačila, glede druge tožene stranke pa je zahtevku v celoti ugodilo in ji naložilo plačilo zneska 1.624,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.625,77 EUR od 8.3.2004 dalje do plačila. Odločilo je tudi o stroških pravdnega postopka.

Zoper sodbo se v skupni pritožbi pritožujeta oba toženca ter uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarjata, da je sodišče odločilo mimo tožbenega zahtevka, saj je bil slednji postavljen na solidarno plačilo obeh tožencev, sodišče pa ga je s sodbo samo spremenilo ter odločilo o zahtevku zoper vsakega posamičnega toženca. O stroških postopka je sodišče zopet odločalo po načelu solidarnosti. Prvi toženec je uspel s polovico ugovorov, zato solidarno plačilo stroškov ni pravilno. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer je glede druge toženke v celoti verjelo pričam, ki so par let po dogodku izpovedale, da druga toženka ni bila udeležena v nesreči. Sodišče je verjelo priči B. G. in S. S. V., ki se je na svojo poštenost spomnila dolga leta po dogodku, kar je skrajno neobičajno in neživljenjsko. Sodišče je tudi navedlo, da je poravnava nična in je druga tožena stranka dolžna vrniti vse nazaj, takega zahtevka pa tožnica ni postavila oziroma ničnosti ni zatrjevala. Glede druge tožene stranke pritožba opozarja še, da je bila izdana kazenska sodba Okrajnega sodišča v Celju, ki pa še ni pravnomočna in po kateri mora druga tožena stranka tožeči plačati 1.460,52 EUR, sicer se ji pogojna obsodba prekliče. Glede prvega toženca je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo v zmanjšanem znesku, torej se je postavilo na stališče, da prvemu tožencu pripada odškodnina. Te zato ne bi smelo znižati, saj sta stranki poravnave poravnalno vrednost sporazumno določili in se z njo obe strinjali. Sodišče sedaj ugotavlja, da prvi toženec večjih bolečin, težav in strahu ni imel, s tem pa se je postavilo nad stranki in njun sporazum. Obenem iz sklenjene poravnave in listin ni razvidno, kaj in koliko česa je tožnica sploh plačala, saj je plačala v paketu za vso škodo, zato je dejansko stanje v tem delu napačno ugotovljeno, nepravilno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. Prvi toženec ne more biti neopravičeno obogaten, saj poravnava ni bila izpodbijana. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških, saj sodišče ni naredilo pravilnega matematičnega poračuna utemeljenih stroškov, stroške pa je pobotalo tako, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati znesek 1.776,74 EUR in ne 1.684,21 EUR, kot je izračunano v pritožbi. Prav tako toženca ne razumeta poračuna v višini 375,17 EUR.

Tožeča stranka na vloženo pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Toženi stranki v obravnavani zadevi sta navadni sospornici, zato je mogoča za vsako od njiju drugačna odločitev ter sta vsaka zase v pravdi samostojni stranki (195. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da toženca nista solidarno odgovorna za izpolnitev obveznosti do tožeče stranke, saj solidarnost ni bila dogovorjena in tudi ni z zakonom predpisana. Vendar pa s tem, ko je glede vsakega dolžnika sodišče posebej odločilo o obsegu njegove obveznosti, ni odločalo mimo postavljenega tožbenega zahtevka niti ni slednjega prekoračilo, zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. člena v zvezi s 1. odstavkom 339. člena ZPP ni podana.

Sodišče prve stopnje je glede prvega toženca na podlagi vseh izvedenih dokazov prišlo do zaključka, da je v prometni nezgodi kot voznik utrpel lažji zvin vratu brez zapletov in trajnih posledic, te poškodbe pa so bile takšnega obsega, da opravičujejo dosojo odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem (stran 10. sodbe). Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju pa sodišče ne bi smelo več posegati v višino odškodnine, ki sta jo pravdni stranki dogovorili z odrečno izjavo dne 18.3.2004. Tožeča stranka je namreč tožbeni zahtevek glede prvega toženca gradila na dejstvu, da slednji poškodb v prometni nesreči ni utrpel, teh dejstev pa dokazni postopek ni potrdil. Ker tožeča stranka torej ni uspela izkazati, da temelj izplačila odškodnine zoper prvega toženca ni bil podan, s tožbenim zahtevkom na vračilo že izplačane odškodnine ne more uspeti. Pa tudi sicer pritožbeno sodišče še dodaja, da glede na ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem (2 dni zmernih bolečin, 14 dni lažjih bolečin, rentgensko slikanje, jemanje zdravil proti bolečinam en mesec, fizioterapija, en mesec bolniškega staleža) izplačana odškodnina v višini 1.669,17 EUR ne presega dosoje odškodnin v podobnih primerih, da bi bilo upravičeno njeno znižanje. Zato je glede na navedeno pritožbi, kolikor se nanaša na prvo toženo stranko, ugodilo in tožbeni zahtevek zoper njo v celoti zavrnilo.

Glede druge tožene stranke pritožba graja predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje. V njo pritožbeno sodišče nima pomislekov, saj je logična, prepričljiva, sodišče pa je navedlo tudi jasne razloge, zakaj je verjelo pričama B.G. in S.S.V., katerim verodostojnost pritožba oporeka. Ker je dokazni postopek pokazal, da druga toženka v prometni nesreči ni bila udeležena, je v celoti tudi pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da mora slednja tožeči stranki povrniti izplačan znesek odškodnine že na podlagi same odrečne izjave kot pogodbe med strankami, podpisane 3.3.2004. Navedbe v pritožbi, da je Okrajno sodišče v Celju z nepravnomočno kazensko sodbo I K 7614/2009 z dne 7.1.2010 zavezalo drugo toženo stranko, da je iz istega naslova dolžna plačati znesek 1.460,52 EUR, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, saj teh trditev kljub že obstoječi sodbi v času zadnjega naroka za glavno obravnavo pravočasno ni podala. Pa tudi sicer tožena stranka sama navaja, da sodba kazenskega sodišča še ni pravnomočna, zato na izid tega postopka ne more vplivati.

Ker je sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je posledično ponovno odločilo o stroških pravdnega postopka na podlagi določila 2. odstavka 165. člena ZPP. Ob tem je upoštevalo priznane stroške postopka s strani sodišča prve stopnje, ki jih pritožba izrecno ne graja, pa tudi dejstvo, da je tožeča stranka v celoti uspela v postopku zoper drugo toženo stranko, zoper prvo toženo stranko pa je v celoti propadla. Ker sta obe stranki skupno priglasili stroške glede obeh tožencev, jih je sodišče razdelilo po enakih delih. Skupne stroške tožeče stranke je sodišče prve stopnje odmerilo na 2.988,77 EUR, torej odpade na vsakega od tožencev polovični znesek 1.494,38 EUR. Ker je druga tožena stranka v postopku v celoti propadla, sama krije svoje stroške pravdnega postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti polovico njenih celotnih stroškov v višini 1.494,38 EUR. Toženima strankama so v postopku nastali skupni stroški v višini 1.670,37 EUR in še stroški izvedeniškega mnenja v višini 1.284,99 EUR, skupaj torej 2.955,36 EUR. Polovica teh stroškov je odpadla na prvega toženca, ki je v postopku v celoti uspel, zato mu je tožeča stranka te stroške dolžna povrniti v višini 1.477,68 EUR. Ker pa je bila prvemu tožencu na podlagi odločbe Bpp 906/2009 dodeljena brezplačna pravna pomoč in so bili stroški v višini 807,73 EUR že izplačani iz proračuna (polovica od vseh stroškov, izplačanih po pravni pomoči v s strani sodišča prve stopnje ugotovljeni višini 1.615,47 EUR), je tožeča stranka ta znesek dolžna povrniti na račun Okrožnega sodišča v Celju št. 01100-6370421586, sklic. Bpp 906/2009, v preostalem znesku v višini 669,95 EUR pa je stroške dolžna plačati prvi toženi stranki osebno.

Stroškov pritožbenega postopka toženi stranki nista priglasili.