Jedro

Vrhovo sodišče meni, da sta v obravnavni zadevi tako tožena stranka kot prvostopno sodišče v izpodbijanih aktih po nepotrebnem in v nasprotju z vsebino izreka izpodbijane odločbe tožene stranke presojala pravilnost in zakonitost vrednosti podržavljenega premoženja po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju, saj je o tem odločeno z odločbo tožene stranke z dne 30. 10. 2006, ki pa ni predmet tega upravnega spora.

Vrhovno sodišče pa se pridružuje stališču tožene stranke in prvostopnega sodišča, da je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito odločeno, da se odškodnina za povečano vrednost podržavljenega premoženja v višini 187.063,05 DEM (to je razlika med vrednostjo podržavljenega premoženja ob podržavljenju v višini 57. 543,80 DEM in vrednostjo ob vračanju v višini 244.606,85 DEM, ki sta ugotovljeni z odločbo tožene stranke z dne 30. 10. 2006) plačuje v dveh obrokih na leto v obdobju 10 let, da se obračunavajo obresti po 6 % obrestni meri, da se obresti obračunavajo dekurzivno na konformni način, ter da prvi obrok zapade v plačilo zadnjega dne naslednjega meseca po preteku šestih mesecev po pravnomočnosti odločbe tožene stranke z dne 6. 11. 2006. Kot že navedeno, je v tretjem odstavku 25. člena ZDen določeno, da se z odločbo o denacionalizacij določi rok za plačilo odškodnine zaradi povečanja vrednosti podržavljenega premoženja, ki ne sme biti krajši kot 10 let, začetek odplačevanja in drugi pogoji plačila, med drugim način plačila in obresti. Tako stališče izhaja tudi iz več odločitev Vrhovnega sodišča (med drugim X Ips 727/2007 z dne 27. 8. 2009 in U 774/95 z dne 30. 4. 1999) in iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-129/95 z dne 4. 7. 1996.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidentov) zoper odločbo tožene stranke z dne 6. 11. 2006 in zavrnilo zahtevek revidentov za povrnitev stroškov postopka. Tožena stranka je odločila, da je M. D. kot skrbnica za poseben primer za nepremičnine, ki so bile vrnjene F. D., dolžna Mestni občini Ljubljana plačati razliko v vrednosti nepremičnin, vrnjenih z odločbo tožene stranke z dne 30. 10. 2006 v znesku 187.063,05 DEM, v desetih letih po pravnomočnosti te odločbe v polletnih enakih anuitetah s 6 % obrestmi, obračunanimi dekurzivno na konformni način, začenši zadnjega dne naslednjega meseca po preteku šestih mesecev po pravnomočnosti odločbe (2. točka izreka); ter da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, organ pa posebnih stroškov ni zaznamoval (3. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Določbe Zakona o denacionalizaciji - ZDen, ki se nanašajo na ugotovljeno večjo vrednost vrnjene nepremičnine v deležu 7/10, in določbe o plačevanju odškodnine zaradi povečanja vrednosti vrnjenega premoženja s strani upravičenca oziroma tretje revidentke, so bile pravilno uporabljene. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi tožbene navedbe glede stroškov upravnega postopka.

3. Revidenti utemeljujejo dovoljenost revizije s sklicevanjem na 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revizijo vlagajo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev. Sodbe se ne da preizkusiti. Odškodnina zaradi bistveno povečane vrednosti nepremičnin je bila napačno ugotovljena. Ni bila ovrednotena celotna podržavljena nepremičnina. Rok za plačilo odškodnine je bil napačno določen. Obrestovanje odškodnine v zakonu ni predvideno. Metoda obračunavanja obresti in višina obresti sta napačni. Zaznamuje stroške revizije.

4. Odgovori na revizijo niso bili vloženi.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, v kateri je določeno, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V tem primeru je tretji revidentki za račun upravičenca naloženo plačilo v znesku 187.063,05 DEM (to je 95.645,84 EUR), zatrjuje pa, da bi moral biti znesek le 99.164,02 DEM (to je 45.582 EUR). Sporni znesek je torej 40.063,84 EUR, torej več kot 20.000 EUR.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je pravilno ugotovljena višina odškodnine zaradi povečane vrednosti podržavljenega premoženja ob vračanju, ali je pravilno določen način plačevanja te odškodnine, ali se ob obročnem načinu plačevanju te odškodnine lahko obračunajo obresti, po kateri obrestni meri in na kakšen način. Pri tem ni sporno, da je bilo podržavljeno premoženje v delu, ki ga je bilo mogoče vrniti v naravi, vrnjeno upravičencu F. D. z odločbo tožene stranke z dne 30. 10. 2006, s katero je bila tudi ugotovljena vrednost v naravi vrnjenih nepremičnin ob podržavljenju 57.543,80 DEM in vrednost istih nepremičnin ob vračanju 244.606,85 DEM, da je z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo odločeno le o odškodnini (višina, način plačila, obresti) zaradi povečane vrednosti podržavljenega premoženja ob vračanju. Ni niti sporno, da je vračanje nepremičnin, katerih vrednost se je po podržavljenju bistveno povečala, urejeno v 25. členu ZDen, ki ne določa podrobneje načina plačevanja odškodnine zaradi povečanja vrednosti podržavljenega premoženja ob vračanju, temveč to v tretjem odstavku 25. člena prepušča odločbi o denacionalizaciji. V tretjem odstavku 25. člena ZDen je namreč določeno, da se rok plačila odškodnine, ki ne sme biti krajši kot 10 let, in drugi pogoji plačila določijo z odločbo o denacionalizaciji.

8. Čeprav je višina odškodnine za povečano vrednost podržavljenega premoženja ob vračanju, to je v tem primeru 187.063,05 DEM, odvisna od razlike v vrednosti podržavljenega premoženja po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju, ta višina v tem primeru ni predmet tega upravnega spora. Ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju namreč ni bilo predmet odločanja v odločbi tožene stranke, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, to je odločba z dne 6. 11. 2006, pač pa v odločbi tožene stranke z dne 30. 10. 2006. Višina odškodnine pa je le računska razlika med obema vrednostima. Glede na to se Vrhovno sodišče do revizijskih navedb, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost določanja vrednosti podržavljenega premoženja po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju, v tej sodbi ne opredeljuje. Odločba tožene stranke z dne 30. 10. 2006 je namreč samostojen upravni akt, zoper katerega je bilo strankam zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, Upravno sodišče RS v Ljubljani je o tožbi zoper navedeno odločbo odločilo s sodbo U 2764/2006-22 z dne 28. 8. 2007, Vrhovno sodišče je o reviziji v navedeni zadevi odločilo s sklepom X Ips 686/2007 z dne 5. 3. 2009. Vrhovno sodišče pa nima podatka o tem, ali je v navedeni zadevi v ponovljenem postopku že pravnomočno odločeno.

9. Preizkus pravilnosti in zakonitosti vrednosti podržavljenega premoženja po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju, v tem primeru je bilo o tem odločeno z odločbo tožene stranke z dne 30. 10. 2006, ki je v času odločanja o obravnavani odškodnini veljala, ni pa še bila pravnomočna, zato tudi ni odprto predhodno vprašanje v obravnavanem postopku. Če bo namreč v pravnomočni odločbi glede vrednosti podržavljenega premoženja po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju ugotovljena drugačna vrednost, bo to lahko razlog za obnovo postopka, končanega z odločbo tožene stranke z dne 6. 11. 2006, ki je sicer predmet tega upravnega spora. Vrhovo sodišče zato meni, da sta v obravnavni zadevi tako tožena stranka kot prvostopno sodišče v izpodbijanih aktih po nepotrebnem in v nasprotju z vsebino izreka izpodbijane odločbe tožene stranke presojala pravilnost in zakonitost vrednosti podržavljenega premoženja po stanju ob podržavljenju in po stanju ob vračanju, saj je o tem odločeno z odločbo tožene stranke z dne 30. 10. 2006, ki pa ni predmet tega upravnega spora.

10. Vrhovno sodišče pa se pridružuje stališču tožene stranke in prvostopnega sodišča, da je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito odločeno, da se odškodnina za povečano vrednost podržavljenega premoženja v višini 187.063,05 DEM (to je razlika med vrednostjo podržavljenega premoženja ob podržavljenju v višini 57. 543,80 DEM in vrednostjo ob vračanju v višini 244.606,85 DEM, ki sta ugotovljeni z odločbo tožene stranke z dne 30. 10. 2006) plačuje v dveh obrokih na leto v obdobju 10 let, da se obračunavajo obresti po 6 % obrestni meri, da se obresti obračunavajo dekurzivno na konformni način, ter da prvi obrok zapade v plačilo zadnjega dne naslednjega meseca po preteku šestih mesecev po pravnomočnosti odločbe tožene stranke z dne 6. 11. 2006. 11. Kot že navedeno, je v tretjem odstavku 25. člena ZDen določeno, da se z odločbo o denacionalizacij določi rok za plačilo odškodnine zaradi povečanja vrednosti podržavljenega premoženja, ki ne sme biti krajši kot 10 let, začetek odplačevanja in drugi pogoji plačila, med drugim način plačila in obresti. Tako stališče izhaja tudi iz več odločitev Vrhovnega sodišča (med drugim X Ips 727/2007 z dne 27. 8. 2009 in U 774/95 z dne 30. 4. 1999) in iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-129/95 z dne 4. 7. 1996. 12. Določbe 25. člena ZDen, ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča in prej navedeno stališče Ustavnega sodišča so bili v izpodbijani odločbi pravilno uporabljeni. Obročni način odplačevanja odškodnine je po presoji Vrhovnega sodišča po ZDen dopusten in pomeni zavezancem za plačilo te odškodnine ugodnost. Tožena stranka je s tem, ko je določila plačilo odškodnine v 10 letih v polletnih anuitetah in plačilo prve anuitete po poteku šest mesecev od pravnomočnosti odločbe, ravnala v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZDen in pri tem določanju kot primerno za zapolnitev pravne praznine v 25. členu ZDen uporabila določbo drugega odstavka 7. člena Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu (Ur. l. RS, št. 7/93 in 48/94).

13. Tudi revizijski ugovor glede obresti je bil pravilno zavrnjen. ZDen ne določa, kakšne obresti naj se za primer odškodnine po 25. členu ZDen (in tudi ne za primer odškodnine po 26. členu ZDen) določijo, vendar se je v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ustalilo stališče (glej na primer sodbo X Ips 727/2007 z dne 27. 8. 2009), ki ga je tožena stranka v izpodbijani odločbi upoštevala, to je, da so obresti za odškodnino po 25. členu ZDen, ki jo morajo plačati denacionalizacijski upravičenci, enake kot za zavezanca SOD. Torej se določijo enako kot v 45. členu ZDen, kjer je določena 6 % obrestna mera, in da se obračunavajo na enak način kot pri obveznostih SOD, to je dekurzivno in na konformni način, kar pa je za obveznosti SOD določeno v drugem odstavku 7. člena Uredbe o izdaji obveznic in o izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad (Ur. l. RS, št. 61/96, 11/99 – odl. US in 16/99 – popr., v nadaljevanju Uredba). Glede na navedene določbe te Uredbe ni utemeljen revizijski ugovor, da niti SOD ne obračunava obresti dekurzivno in na konformni način. Ker pa je vračanje premoženja po ZDen posebna ureditev in ne gre za odškodnine v smislu Obligacijskega zakonika - OZ, po presoji Vrhovnega sodišča tudi ureditev iz OZ za take primere ne pride v poštev.

14. Revizijski ugovor o bistvenih kršitvah določb postopka ni utemeljen. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih. Res je sicer, da se niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje pri pojasnjevanju metode zaračunavanja obresti nista izrecno sklicevala na Uredbo, temveč le na 45. člen ZDen in na Zakon o Slovenskem odškodninskem skladu. Vendar gre v tem primeru za pomanjkljivo navajanje pravnih podlag, ki se v tem primeru uporabljajo na podlagi analogije in jih Vrhovno sodišče šteje za primerne za zapolnitev pravnih praznin, ki so v pomanjkljivi določbi tretjega odstavka 25. člena ZDen in jih je upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča na enak način že zapolnila (med drugim X Ips 727/2007 z dne 27. 8. 2009). Ne gre torej za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in s tem za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti. To pomanjkljivost v navajanju predpisov, na katerih odločitev v tem primeru temelji, pa je odpravilo Vrhovno sodišče z obrazložitvijo v tej sodbi.

15. Glede na navedeno je Vrhovno kot revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

16. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.