Jedro

Stroški oskrbe zapuščenega psa ne predstavljajo stroškov upravnega postopka. Za presojo zakonitosti inšpekcijskega ukrepa, s katerim je naloženo plačilo stroškov oskrbe psa, je pomembno, ali je v področnih zakonih, ki urejajo materijo varstva živali, mogoče najti pooblastilo za izrečeni ukrep.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS), odločbo tožene stranke z dne 24.7.2002, odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo veterinarskega inšpektorja Veterinarske uprave RS, Veterinarske inšpekcije, Izpostave L. z dne 9.4.2002, s katero je prvostopni organ odredil tožeči stranki plačilo stroškov oskrbe najdenega psa, ki jih je utrpela veterinarska organizacija V. MS d.o.o., v znesku 33.740,69 SIT.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da v obravnavani zadevi veterinarski inšpektor v določbah Zakona o zaščiti živali (Uradni list RS, št. 98/99, ZZZiv) in Zakona o veterinarstvu (Uradni list RS, št. 33/2001, ZVet-1) ni imel ustrezne pravne podlage za izrek spornega inšpekcijskega ukrepa. V skladu z načelom zakonitosti nalagajo pristojni organi z upravnimi odločbami strankam le takšne obveznosti, ki jih določa materialni zakon ali na podlagi zakona izdan predpis. Zato lahko inšpekcijski organ z odločbo odredi le takšne ukrepe, za katere ima v materialnem zakonu pooblastilo. Z določbami 27. in 33. člena ZZZiv, na katerih temelji odločitev tožene stranke, je urejena skrb za zapuščene živali in obveznost lokalne skupnosti v zvezi z zagotavljanjem zavetišč za živali. V 31. členu navedenega zakona pa je določeno, kdo je dolžan plačati stroške v zvezi z zapuščeno hišno živaljo in sicer sta to skrbnik živali, kolikor je ta znan, sicer pa imetnik zavetišča. Pooblastila za odrejanje plačevanja stroškov za zdravljenje ali oskrbo zapuščenih živali tudi ni v določbi 43. člena ZZZiv, ki se nanaša na inšpekcijski nadzor, niti v drugih določbah ZZZiv, ki se nanašajo na nadzorstvo nad izvajanjem tega zakona. Presodilo je tudi, da tožeči stranki ni bila dana možnost sodelovanja v postopku pred prvostopnim upravnim organom, njeno sodelovanje pa bi lahko vplivalo na odločitev, sprejeto v zadevi. Po presoji sodišča prve stopnje pa v obravnavani zadevi, ko gre za plačilo stroškov, niso podani pogoji za odločanje v skrajšanem postopku po določbi 144. člena ZUP. Glede na navedeno je tožena stranka zmotno uporabila materialno pravo, zato je tožbi tožeče stranke ugodilo.

Tožena stranka vlaga pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je že v 2. členu ZZZiv določeno, da je zaščita živali dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, tako tudi lokalnih skupnosti. Pooblastilo za odreditev ukrepa je tudi v 32. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 56/02, ZIN), na podlagi katerega veterinarji za inšpekcijski nadzor opravljajo inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakonov in drugih predpisov, pri čemer imajo pooblastila in dolžnosti, ki jih določa zakon. Poleg pravic in dolžnosti, ki jih ima po drugih predpisih, ima veterinar pri inšpekcijskem nadzorstvu na podlagi 87. člena Zvet-1 tudi pravico in dolžnost, da odredi ukrepe za zaščito živali pred mučenjem. Dolžnost veterinarja je skrb za izpolnjevanje vseh določb ZZZiv, tako tudi 31. člena, po katerem vse stroške v zvezi z zapuščeno hišno živaljo plača skrbnik živali, oziroma imetnik zavetišča, če skrbnik ni znan. Sredstva za delovanje zavetišča pridobi imetnik zavetišča po 2. odstavku 33. člena ZZZiv iz proračuna lokalne skupnosti, kar pomeni, da mora v primeru, ko gre za zapuščeno žival, zanjo poskrbeti občina. Po določbi 90a. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 6/94 in naslednji, ZLS) ministrstvo občino opozori, če ne izvaja nalog iz izvirne pristojnosti v skladu z zakonom in ji predlaga izpolnitev naloge. Če občina v določenem roku naloge ne izvrši, mora ministrstvo nalogo iz pristojnosti občine na stroške občine neposredno opraviti, če bi zaradi opustitve utegnile nastati škodljive posledice za življenje ali zdravje ljudi, za naravo oziroma življenjsko okolje in premoženje. Pristojno ministrstvo oziroma Veterinarska uprava Republike Slovenije, kot njegov organ v sestavi, je tožečo stranko večkrat opozorilo naj uredi problematiko zapuščenih psov, kakor jo zavezuje ZZZiv. Ker tega ni storila je veterinar za inšpekcijski nadzor na stroške tožeče stranke odredil oskrbo psov. Opustitev lovljenja zapuščenih psov bi namreč povzročila nastanek škodljivih posledic za življenje in zdravje ljudi. Konkretno se lahko izpostavi problem stekline. Po Navodilu o ukrepih za ugotavljanje, preprečevanje in zatiranje stekline - Rabies (Lyssa) (Navodilo) se šteje za območje, okuženo s steklino, celotno območje Republike Slovenije. V določbi 6. člena Navodila pa je določeno, da se morajo vsi potepuški psi poloviti. Meni, da je glede na navedeno odreditev ukrepa zakonita. Odločitev o stroških pa temelji na določbi 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno presodilo, da v obravnavani zadevi niso podani pogoji za odločanje po skrajšanem postopku. Meni, da so izpolnjeni pogoji po 4. točki 144. člena ZUP, saj gre za ukrep v javnem interesu.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo povzema navedbe, ki jih je podala v tožbi in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Pritožbeno sodišče ne more pritrditi stališču tožene stranke v pritožbi, da bi lahko stroški oskrbe zapuščene živali predstavljali stroške upravnega postopka. Med te stroške se štejejo le stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka (118. člen ZUP).

V obravnavani zadevi pa ne gre za odločitev o stroških upravnega postopka, ampak za presojo pravilnosti in zakonitosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa, s katerim je veterinarski inšpektor tožeči stranki naložil plačilo stroškov oskrbe psa, ki jih je utrpela V. d.o.o. MS. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v določbi 87. člena ZVet-1, ki je navedena kot materialnopravna podlaga za izdajo odločbe, ni mogoče najti pooblastila za izrečeni ukrep, niti ni takšnega pooblastila v nobeni drugi določbi ZVet-1 ali ZZZiv, ki sta področna zakona, ki urejata materijo varstva živali. Pravilno pa je v izpodbijani sodbi pojasnilo že sodišče prve stopnje, da morajo biti inšpekcijski ukrepi zaradi svoje narave vedno določeni v zakonu, zato njihovo izrekanje izven zakonsko določenih meja ni dovoljeno.

Glede na navedene razloge tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.