Jedro

Delavcu lahko preneha delovno razmerje le na eni podlagi, tako da tožniku delovno razmerje ni moglo hkrati prenehati zaradi upokojitve po splošnih predpisih in na podlagi ureditve v ZObr, ki vsebuje poseben način prenehanja delovnega razmerja, ki je posledica specifičnosti in organizacije dela ter drugih zahtev poklicnega dela v vojski – gre za prenehanje delovnega razmerja najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem delavec izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih. Delovno razmerje mu je prenehalo le na podlagi 11. odst. 92. čl. ZObr in je upravičen le do odpravnine na podlagi ZObr, ne pa tudi do odpravnine zaradi upokojitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odpravnino ob odhodu v pokoj v znesku 10.539,48 EUR, od tega zneska za tožnika plačati ustrezne davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2007 do plačila. Zavrnilo je tudi plačilo stroškov postopka. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 347,76 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožnik pa sam krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s pravico do odpravnine zaradi upokojitve. Tožnik se sklicuje na določbo 3. točke 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarstvo, ki določa, da delavcu pripada ob upokojitvi odpravnina v višini treh povprečnih plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji oziroma v višini treh zadnjih njegovih plač, če je to zanj ugodneje. Opozarja, da kumulacija odpravnin ni izključena niti v ZObr, niti v KPND, še manj v ZPSDP, ki ureja le višino. Zakon o delovnih razmerjih je v 132. členu ohranil izrecno prepoved kumuliranja odpravnin zaradi upokojitve in odpravnine po 109. členu ZDR. Prepričan je, da je zakonodajalec mnenja, da je odpravnina na dveh pravnih podlagah (upokojitev in odpoved pogodbe o zaposlitvi) mogoča, sicer navedene možnosti ne bi izrecno izključil. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da tožniku pripada le ena odpravnina. Namen zakonodajalca je očiten, ohraniti možnost kumulacije obeh navedenih odpravnin, če se delavec ob prenehanju delovnega razmerja na obrambnem področju hkrati odloči za upokojitev. Tako tolmačenje pravne ureditve pravic delavca pa je pravilno tudi zaradi načela razlage delovnopravnih pravil v korist delavca, kot to izhaja iz 2., 50. in 66. člena Ustave Republike Slovenije. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe le še dodaja: Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožniku na podlagi odločbe, vročene 11. 12. 2007, prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 31. 12. 2007 zaradi izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine na podlagi 11. odstavka 92. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS št. 82/94 in naslednji), izplačana pa mu je bila tudi odpravnina. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval še plačilo odpravnine zaradi starostne upokojitve, ker se je odločil, da ne bo nadaljeval delovnega razmerja drugje. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožniku ne pripada odpravnina po obeh temeljih, torej zaradi upokojitve po splošnih predpisih in hkrati odpravnina zaradi prenehanja delovnega razmerja na podlagi 11. odstavka 92. člena ZObr. Zato je zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da tožnik do dveh odpravnin ni upravičen. Bistveno je, da delovno razmerje delavcu lahko preneha le na eni podlagi. Tako tožniku ni moglo prenehati delovno razmerje zaradi upokojitve in po določbi 11. odstavka 92. člena ZObr. Kljub temu, da sta oba pogoja nastopila hkrati, to ne pomeni, da mu je delovno razmerje prenehalo po dveh podlagah. Zato tudi ni upravičen do dveh odpravnin. V konkretnem primeru je tožniku, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, prenehalo delovno razmerje na podlagi 11. odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih. Gre za poseben, z zakonom predviden način prenehanja delovnega razmerja, ki je posledica specifičnosti in organizacije dela ter drugih zahtev poklicnega dela v vojski. Po citirani zakonski določbi pa ima vojaška oseba pravico do odpravnine kot ob upokojitvi po splošnih predpisih. Tožena stranka pa mu je to pravico z odločbo z dne 28. 11. 2007 tudi priznala. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da zakonodajalec ni izrecno izključil predmetnih odpravnin, čeprav bi to lahko storil že z uvedbo ZObr. Bistveno je, da tožniku delovno razmerje ne more prenehati po dveh podlagah, zato tudi ni upravičen do dveh odpravnin, kot to zmotno navaja pritožba.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).