Jedro

V obravnavanem primeru ni spora o tem, da je tožnikov sin ob prijavi na javni razpis dopolnil 26 let in da je zaposlen in da torej po predpisih, na katere se pravilno sklicujeta oba pristojna organa, tožnikova dolžnost, da sina preživlja, ni podana. Poleg tega je v obrazcu vloge za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem v zadostni meri pojasnjeno, kdo se po pogojih razpisa šteje, poleg zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja, med druge ožje družinske člane prosilca. Po točki I.3. so to družinski člani, za katere velja medsebojna dolžnost preživljanja, v opombi k tej točki pa je navedeno, kdo sodi med njih, in ko gre za otroke, so to "otroci prosilca, dokler jih je ta dolžan preživljati - v primeru študija najdlje do zaključka dodiplomskega študija oziroma dopolnjenega 26. leta starosti, v primeru šolanja na visoki stopnji, ki traja pet ali šest let, ali če zaradi daljše bolezni ali poškodbe ali služenja vojaškega roka med šolanjem otrok šolanja ni končal v predpisanem roku, pa še toliko časa, kolikor se je šolanje zaradi iz teh razlogov podaljšalo".

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Javni stanovanjski sklad tožene stranke (v nadaljevanju JSS) je z izpodbijano odločbo v postopku 17. javnega razpisa za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem ugotovil, da je tožnik na podlagi ocenitve stanovanjskih, socialnih in drugih razmer dosegel 580 točk ter da se z doseženim številom točk uvršča na 223. mesto prednostne liste A1 (1. točka izreka). V 2. točki izreka pa je navedel, da bodo na podlagi razpisanega števila stanovanj in njihove razdelitve po sklepu nadzornega sveta, stanovanja zagotovljena vsem tistim upravičencem, uvrščenim na prednostno listo A1 v skupini družin, ki so dosegli nad vključno 625 točk ter da vsem tistim, ki so dosegli manjše število točk, stanovanje ne bo dodeljeno.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe JSS povzema določbe oziroma pogoje zadevnega javnega razpisa ter opisuje način točkovanja posameznih vlog, ki so jih dali prosilci. V zvezi s tožnikovo vlogo navede število točk, ki jih je dosegel po posameznih merilih ter pri tem ugotavlja, da je bil ocenjen s 580 točkami, kar ga uvršča na 223. mesto prednostne liste. Ugotavlja se še, da bodo glede na število razpisanih stanovanj stanovanja zagotovljena upravičencem z liste A1, ki so dosegli 625 točk, upravičencem, ki so dosegli manjše število točk, pa bodo točke, dosežene v določeni višini, upoštevane pri prijavi na prihodnjem razpisu.

3. Župan Mestne občine je kot pritožbeni organ pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnil. V svojih razlogih pritrdi odločitvi prve stopnje. V zvezi s pritožbenim ugovorom, po katerem organ prve stopnje tožnikovega sina ni upošteval kot člana gospodinjstva, pa najprej ugotavlja, da je JSS tožniku dodelil točke po vseh postavkah, ki jih je uveljavljal, razen pri postavki "2.1. Bivanje v neprimernem stanovanju" ter na ta način tožniku dodelil 580 točk. Medtem ko tožnik navaja, da bi zaradi upoštevanja sina moral prejeti dodatnih 100 točk, ne pove pa, pri kateri postavki. Pri tem se sklicuje na bivanje v skupnem gospodinjstvu in na dolžnost preživljanja, ki jo ima do sina.

4. V zvezi z navedenim drugostopni organ pojasnjuje, da se pojem "ožji družinski člani" iz 11. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), na katerega se sklicuje tožnik, in pojem "udeleženci razpisa oziroma prosilčevo gospodinjstvo" iz javnega razpisa razlikujeta, ter da je slednji opredeljen v obrazcu vloge v opombi na 1. strani in podobno še v Navodilu za izpolnjevanje vloge in je ožji od pojma, ki ga vsebuje SZ-1. Razlika je v zakonski dolžnosti preživljanja, ki se zahteva po opredelitvi udeleženca iz razpisa, ta pa je opredeljena v 123. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po katerem so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, če se otrok šola, pa tudi še po polnoletnosti, vendar največ do šestindvajsetega leta starosti. V konkretnem primeru ni dvoma, da je tožnikov sin polnoleten in se ne šola, zato ni podana tožnikova dolžnost, da ga preživlja. Zato je JSS pri ugotavljanju oseb, ki se upoštevajo poleg prosilca, upošteval samo tožnikovo ženo, ne pa tudi polnoletnega sina. Dejansko skupno življenje ne vpliva na odločitev niti ne vpliva na obravnavanje njihovega življenja kot skupnega s strani drugih upravnih organov, saj se materialni predpisi, ki so podlaga za odločanje, razlikujejo. Ko gre za oddajanje neprofitnih stanovanj v najem, je jasno določeno, da lahko otroci in starši kandidirajo skupaj le pod pogojem, da med njimi obstaja zakonska dolžnost preživljanja. Organ prve stopnje je torej stanovanjske in socialne razmere tožnika ocenil pravilno in skladno s predpisi ter tožniku dodelil ustrezno število točk, kot sledi iz izreka.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je razloge, iz katerih je napadena odločba napačna, navedel že v pritožbi. Dodatno navaja, da je bil razpis za dodelitev neprofitnih stanovanj netransparenten. Nikjer iz razpisa ni izhajalo, koliko točk je treba doseči, da pridobiš pravico do stanovanja. Ker tožnik tega ni vedel že ob razpisu, je odločba, izdana na takšni podlagi, nezakonita. Poleg tega je tožnik prepričan, da mu tožena stranka neupravičeno ni upoštevala oziroma točkovala sina, ki živi skupaj z njim in njegovo ženo v garsonjeri. Navaja, da je njegova situacija specifična. Živi v bivalni enoti, pravico do bivanja pa je pridobil potem, ko se je moral izseliti iz barake v B. Ob izselitvi mu je bilo rečeno, naj vzame samo eno bivalno enoto, kjer naj živi skupaj s sinom, ker bo na ta način lažje prišel do večjega stanovanja. Tožnik je temu naivno verjel, čeprav bi ob izselitvi bil tudi njegov sin upravičen do samostojne bivalne enote. Danes pa mu tožena stranka zavrača ocenitev sina, ki po sili razmer živi skupaj z njim in ženo, in to ravno za točke, ki bi jih tožnik na ta način pridobil. 6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožbenim ugovorom netransparentnosti pojasni, da potrebnega števila točk za uspeh na razpisu ni mogoče določiti vnaprej, ker razpisnik ne more vedeti vnaprej, koliko prosilcev se bo prijavilo na razpis in kakšne bodo njihove socialne in zdravstvene razmere in s tem, koliko točk bodo zbrali. Tega se je zavedal tudi zakonodajalec, ki števila točk, potrebnega za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem ni navedel ne v SZ-1 ne v Pravilniku. Transparentnost razpisa je zagotovljena s tem, da so prosilcem znani pogoji za sodelovanje na razpisu ter kako se točke uveljavljajo in pod kakšnimi pogoji, pa tudi da so seznanjeni s postopkom, kar vse pa je v konkretnem primeru podano.

7. V zvezi z uveljavljanjem tožnikovega sina kot člana gospodinjstva tožena stranka poudari, da tožnik tudi v tožbi ni navedel, pri katerih postavkah bi se to dejstvo lahko upoštevalo in v čem bi spremenilo njegov položaj, oziroma kje bi moral prejeti dodatnih 45 točk, da bi uspel na razpisu. Pa tudi sicer ugotavlja, da je bilo ravnanje organa prve in druge stopnje v tej zvezi pravilno ter pravilno pojasnjeno v obrazložitvi odločbe. Tožnikov otrok A.A. je bil v času razpisa star 26 let in zaposlen, zato je očitno, da ne gre za otroka, za katerega obstaja dolžnost preživljanja in se zato glede na pogoje razpisa ne more šteti za člana tožnikovega gospodinjstva. A.A. bi lahko samostojno kandidiral na javnem razpisu. O tem je bil tožnik obveščen že v teku razpisa, zato izpodbijana odločitev, po kateri se sina ne upošteva, ne more predstavljati presenečenja, dovolj jasno pa je to razvidno tudi iz razpisnih pogojev in iz relevantnih predpisov.

8. Tožba se zavrne.

9. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravilni in zakoniti so tudi njeni razlogi, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na obrazložitev izpodbijane in drugostopne odločbe.

10. V obravnavanem primeru namreč ni spora o tem, da je tožnikov sin ob prijavi na javni razpis dopolnil 26 let in da je zaposlen in da torej po predpisih, na katere se pravilno sklicujeta oba pristojna organa, tožnikova dolžnost, da sina preživlja, ni podana. Poleg tega je v obrazcu vloge za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem po presoji sodišča v zadostni meri pojasnjeno, kdo se po pogojih razpisa šteje, poleg zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja, med druge ožje družinske člane prosilca. Po točki I.3. so to družinski člani, za katere velja medsebojna dolžnost preživljanja, v opombi k tej točki pa je navedeno, kdo sodi med njih, in ko gre za otroke, so to "otroci prosilca, dokler jih je ta dolžan preživljati - v primeru študija najdlje do zaključka dodiplomskega študija oziroma dopolnjenega 26. leta starosti, v primeru šolanja na visoki stopnji, ki traja pet ali šest let, ali če zaradi daljše bolezni ali poškodbe ali služenja vojaškega roka med šolanjem otrok šolanja ni končal v predpisanem roku, pa še toliko časa, kolikor se je šolanje zaradi iz teh razlogov podaljšalo". Teh drugih okoliščin pa v konkretnem primeru ni oziroma jih tožnik niti ne zatrjuje, zato je pravilno odločeno, da se tožnikov sin kot član gospodinjstva in s tem kot udeleženec razpisa ne upošteva. Medtem ko okoliščine, ki jih tožnik v tej zvezi navaja v tožbi, za odločitev niso pomembne. Pridobitev oziroma uporaba zgolj ene bivalne enote skupaj s sinom, čeprav bi bil le-ta upravičen do samostojne bivalne enote, namreč sloni, kot sam pravi, zgolj na naivnem prepričanju, da bo na ta način prišel do večjega stanovanja, in ne na dejanski, pravno priznani podlagi.

11. O ugovoru netransparentnosti javnega razpisa, ki ga tožnik prvič uveljavlja v tožbi, pa zavzame pravilno stališče in ga utemeljeno zavrne že tožena stranka v odgovoru na tožbo. Zato se sodišče tudi v tem delu samo sklicuje na razloge tožene stranke.

12. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

14. Ker so ključne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.