Jedro

Nikakor iz razlogov v izpodbijani sodbi ne izhaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zato, ker tožena stranka ni izkazala, da je izčrpala vse pravne možnosti pred Agencijo za pošto in poštne telekomunikacije RS. Sodišče je izvedlo dokazni postopek in je odločilo po pravilih pravdnega postopka. Sodno varstvo ji je torej nudilo. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče poseglo v ustavno pravico tožene stranke do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

III. Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 451,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 154876/2010 z dne 6. 11. 2010 ohranilo v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 907,00 EUR pravdnih stroškov v roku petnajstih dni od dne prejema pisnega odpravka te sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in odloči tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke v roku osmih dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo. Zahtevala je plačilo pritožbenih stroškov.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v pritožbi na splošno nasprotuje razlogom v izpodbijani sodbi, ko uveljavlja, da tožeča stranka ni navedla trditvene podlage za tožbeni zahtevek na plačilo za opravljene storitve telekomunikacije. Slednje ne drži. Tožeča stranka je namreč v I. točki pripravljalne vloge z dne 12. 11. 2012 (red. št. 30) navedla podlago za svoj zahtevek, to je sklenitev naročniške pogodbe med strankama z dne 22. 6. 2009 in 14. 12. 2009 ter pogodbe o zagotovitvi posebne ugodnosti z dne 27. 1. 2009 in 14. 12. 2009.Tožena stranka temelju zahtevka niti ni nasprotovala.

Na podlagi obveznosti tožene stranke iz navedenih pogodb je tožeča stranka izstavila toženi stranki tudi zahtevek na plačilo računov. Nadalje je tožeča stranka v III. in IV. točki iste pripravljalne vloge (list. št. 64 in 65) tudi podrobneje opredelila, katere storitve je opravila za toženo stranko. Tudi glede prenosa podatkov v tujini, je tožeča stranka pojasnila, kdaj in pri katerem tujem operaterju je tožena stranka prenesla toliko podatkov, kot jih je obračunala tožeča stranka, njihovo količino in ceno. Tudi na naroku za glavno obravnavo 23. 4. 2013 (red. št. 37, list. št. 83), je pravočasno dopolnila svoje trditve, in sicer, da je bil navedeni prenos podatkov opravljen od 26. do 28. 1. 2010 preko nemškega in švicarskega operaterja. V dokaz svojih trditev je tožeča stranka predložila račun št. 1001283038429 (A5). Tožena stranka pa je sama predložila specifikacijo k navedenemu računu, iz katere so razvidni datum, čas in količina prenesenih podatkov, kot tudi cena (B 15). S temi trditvami je tožeča stranka povsem zadostila trditvenemu bremenu, kot ji nalaga določba 212. člena ZPP.

6. Iz 10. točke razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zato, ker je tožeča stranka uspela dokazati, da je bila upravičena po med strankama nesporno sklenjenih pogodbah, zaračunavati toženi stranki opravljeno storitev, teh storitev pa tožena stranka ni plačala. Sodišče je le upoštevalo določbe Splošnih pogojev, kot neločljivega sestavnega dela pogodb, sklenjenih med pravdnima strankama, ki veljajo in zavezujejo pogodbeni stranki. 66. člen Splošnih pogojev pa je omogočal toženi stranki kot uporabniku vložiti ugovor zoper vsako odločitev tožeče stranke v zvezi z izvajanjem njenih storitev. Le v okviru ugovornega postopka, ki se lahko nadaljuje z vložitvijo pritožbe tudi preko Agencije za pošto in poštne telekomunikacije RS (v nadaljevanju APEK) po Zakonu o elektronskih komunikacijah (ZEKom), je sodišče prve stopnje sklepalo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da ji je tožeča stranka neutemeljeno zaračunavala opravljene storitve, kot je izhajalo iz priloženih računov.

7. Nikakor pa iz razlogov v izpodbijani sodbi ne izhaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zato, ker tožena stranka ni izkazala, da je izčrpala vse pravne možnosti pred APEK. Sodišče je izvedlo dokazni postopek in je odločilo po pravilih pravdnega postopka. Sodno varstvo ji je torej nudilo. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče poseglo v ustavno pravico tožene stranke do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

8. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v 11. točki izpodbijane sodbe o ugotovljenem dejstvu, da so bili podatki v tujini preneseni preko naročniške številke tožene stranke kot naročnika oziroma njenega računalnika. Tega dejstva tožena stranka ni zanikala. Zanikanje dejstva, da računalnika ni uporabljala, je namreč tožena stranka vzela iz celotnega konteksta svojih navedb v 2. točki svoje pripravljalne vloge (list. št. 69 in trditev, ki jih je tožeča stranka navedla na naroku 23. 4. 2013, list. št. 83). Računalnika 27. 1. 2010 zvečer naj ne bi uporabljala, ker je bila skupaj s pričami, to je s svojo ženo in poslovnim partnerjem na večerji. Na te trditve tožene stranke je tožeča stranka odgovorila, da so brezpredmetne, saj za prenos podatkov ni potrebna fizična prisotnost ob računalniku. Tega dejstva pa tožena stranka ni zanikala.

9. Iz specifikacije k računu št. 1001283038429 z dne 2. 2. 2010 (B15) pa je jasno razvidno, kdaj so bili izvedeni prenosi podatkov v tujini (26. 1. in 27. 1. 2010). Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v 11. točki izpodbijane sodbe, da ni pomembno, ali bi tožena stranka v postopku dokazala, ali je sama porabila 0,84 GB prenosa podatkov ali je to storila katera druga oseba. Bistvena je bila ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili podatki v tujini preneseni preko naročniške številke tožene stranke, čemur pa tožena stranka niti v pritožbi ne nasprotuje.

10. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo, tožena stranka pa na naroku za glavno obravnavo 23. 4. 2013 ni nasprotovala trditvi tožeče stranke, da so bili prenosi podatkov od 26. do 28. 1. 2010 opravljeni preko nemškega in švicarskega operaterja. Sama tožena stranka pa je navajala, da je bila v tem času na službeni poti v Nemčiji in Švici. Sodišče prve stopnje se je zato povsem pravilno oprlo na predložene dokaze (priloga B13 do B15) in je pravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožene stranke. Očitek o podani bistveni kršitvi določb postopka, ker sodišče ni zaslišalo tožene stranke, ni utemeljen.

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo, ki so prispevali k odločitvi sodišča druge stopnje v pritožbenem postopku, so bili potrebni. Zato je sodišče druge stopnje tožeči stranki priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) v znesku 350,40 EUR, pavšalni znesek po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR in po tar. št. 6007 davek na dodano vrednost (81,48 EUR), skupaj 451,88 EUR.