Jedro

Upnik ni stranka zapuščinskega postopka razen če zahteva ločitev zapuščine od dedičevega premoženja. Zato pritožba upnika v zapuščinskem postopku ni dovoljena.

Izrek

Pritožba upnika se zavrže. Pritožnik in dedinja J. J. sama trpita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 10.5.2005 odločilo, da se zapuščinska obravnava po pokojnem M. J. ne opravi. Takšno odločitev je sprejelo v skladu z določbo čl. 203/I Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) glede na ugotovitev, da zapustnik ni zapustil premoženja.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pritožil upnik B. P., ki je v zapuščinskem postopku po zapustniku priglasil in uveljavljal terjatev do zapustnika iz naslova nevrnjenega posojila. V pritožbi je navajal, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP ter predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Navajal je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da zapustnik ni zapustil premoženja. Zapustnik je v trenutku smrti 17.9.2005 bil v zemljiški knjigi vpisan kot solastnik nepremičnine vl. št. .. k.o. P., šele po njegovi smrti pa je bil začet pri tej nepremičnini zemljiškoknjižni postopek. Po določbi čl. 132 ZD pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu v trenutku njegove smrti na njegove dediče, zato pa so tudi te nepremičnine s trenutkom smrti zapustnika prešle na dediče in ne bi smele biti predmet pravno poslovne razpolage z vpisom v zemljiški knjigi po smrti zapustnika. Ravnanje zapuščinskega sodišča je zato v nasprotju s pravili postopka, zaradi takšnega ravnanja pa je oškodovan upnik, ki je z vlogo z dne 15.12.2005 v zapuščinskem postopku pravočasno opozoril na obstoj navedenega premoženja zapustnika.

Na pritožbene trditve pritožnika je odgovorila zapustnikova dedinja - vdova J. J. V odgovoru na pritožbo je navajala, da pritožnik kot upnik ni stranka zapuščinskega postopka, zato pa je potrebno njegovo pritožbo zavreči. V zvezi s s sestavo odgovora na pritožbo je priglasila svoje pritožbene stroške in zahtevala njihovo povrnitev od upnika.

Pritožba upnika B. P. ni dovoljena.

Po uveljavljeni sodni praksi (ki je bila v zvezi z zatrjevanji ustavnih pritožnikov o kršitvah upnikovih pravic iz čl. 22, 23 in 33 Ustave RS in 6. čl. Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin preizkušena že tudi po Ustavnem sodišču RS - odločba Up-145/05 z dne 12.2.2007) upniki niso stranke zapuščinskega postopka razen v primeru, ko predlagajo ločitev zapuščine od dedičevega premoženja (po čl. 143 ZD). Odgovornost dedičev za dolgove zapustnika namreč temelji na zakonu (čl. 142 ZD), zapuščinsko sodišče pa v zapuščinskem postopku ne odloča o pravicah in terjatvah upnikov, zato pa so upniki te prisiljeni uveljavljati v pravdnem postopku. Navedeno pomeni, da imajo upniki pravico vlagati pravna sredstva v zapuščinskem postopku le zoper odločitve sodišča prve stopnje o ločitvi zapuščine od dedičevega premoženja, medtem ko preostalih odločb ne morejo izpodbijati, te pa jih tudi ne vežejo. V predmetni zadevi ločitev zapuščine s strani upnika B. P. ni bila predlagana, zato pa zgolj priglasitev upnikove terjatve (o kateri se sicer dediči niso ali niso hoteli izjasniti) upniku ne daje položaja stranke v postopku in njegova pritožba ni dovoljena. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo pritožnika zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (čl. 352 ZPP v zvezi s čl. 343/III ZPP in čl. 163 ZD).

Po določbi čl. 174 ZD v zapuščinskem postopku vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka, na predlog ene stranke pa lahko sodišče drugi stranki naloži v povrnitev stroške, katere je ta povzročila z očitno nepoštenim ravnanjem. Glede na navedena določila in dejstvo, da dedinja v odgovoru na pritožbo ni zatrjevala nobenih dejstev o nepoštenem ravnanju upnika - pritožnika, vložitev pritožbe pa sama po sebi to tudi ne predstavlja, je pritožbeno sodišče o priglašenih pritožbenih stroških pritožnika in dedinje v odgovoru na pritožbo odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.