Jedro

Ogrožanja zaenkrat ni mogoče odpraviti na kak drug način izven oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, saj udeleženka pri njih ne bi bila sposobna sodelovati. Zaenkrat je do svojega bolezenskega stanja povsem nekritična in bi zdravljenje takoj opustila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se udeleženki v celoti omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in se jo zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične klinike ... najdalj do 15.9.2021. 2. Zoper ta sklep se je pritožila zadržana oseba po svoji odvetnici. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, odpravi izrečeni ukrep in postopek ustavi. Navaja, da motena presoja realnosti pri njej ne dosega stopnje, ki bi jo lahko opredelili kot hudo. Sprašuje se, kako se lahko izvedenka sklicuje na trditve ljudi, ki s pritožnico ne živijo in je ne poznajo, izvedenka pa na besedah teh ljudi utemeljuje prisilno hospitalizacijo pritožnice. Grožnje, ki jih je pritožnica izrekla reševalcem, je izrekla zato, da bi jih prestrašila, ne pa da bi jim dejansko kaj hotela. Konfliktnosti ni mogoče enačiti s stanjem hudo motene presoje realnosti in obvladovanja svojega ravnanja, gotovo pa stanje pri njej ni podano v tako intenzivni obliki, da bi ga lahko opredelili kot hudo motenost. Pritožnica je pred hospitalizacijo v domačem okolju dobro funkcionirala, sama je skrbela zase, si sama kuhala oziroma pripravljala obroke in je imela urejen spanec. Izvedenka nepravilno ugotavlja, da pritožnica ne zmore poskrbeti za poseben psiho-higienski režim, to je dovolj počitka, urejeno prehrano, jemanje zdravil in urejeno spanje. Pritožnica zaradi svoje sladkorne bolezni ni ogrožena, zdravila za sladkorno bolezen pa je tudi jemala. Sodišče nepravilno in pavšalno ugotavlja, da bi pritožnica nezdravljena zaradi vpliva ugotovljene duševne motnje huje ogrozila svoje zdravje ali celo svoje življenje. Za hujše ogrožanje pritožničinega zdravja ali življenja ne obstajajo zadostni razlogi in s tem niso podani pogoji za pridržanje pritožnice na oddelku pod posebnim nadzorom. Ogrožanje lastnega življenja ali povzročanje hude škode lastnemu zdravju samo po sebi zato še ne more opravičiti prisilne hospitalizacije. Če ima pacient sposobnost oblikovati pravno relevantno voljo glede zdravljenja, je njegova zavrnitev zdravljenja za zdravnika pravno zavezujoča, pa četudi bo zato ogroženo njegovo življenje in zdravje. Prisilna hospitalizacija je dopustna le, če je zaradi duševne motnje prizadeta voljna sfera osebe v takšni meri, da nima sposobnosti oblikovati pravno relevantne izjave volje glede svojega zdravljenja. V obravnavanem primeru takšnega zaključka ni mogoče narediti. Zgolj nekritičnost do podane simptomatike ne zadošča. Ni pogojev za hospitalizacijo brez privolitve, ker bi bilo mogoče zdravljenje z milejšimi ukrepi. Sodišče mora eksaktno ugotoviti, kateri so tisti nujno potrebni ukrepi, ki jih razen na oddelku pod posebnim nadzorom ni mogoče izvajati. Izpodbijani sklep nima zadostnih razlogov o neizogibnosti odvzema prostosti za zagotovitev ustreznega zdravljenja. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ukrep zdržanja na varovanem oddelku psihiatrične klinike je pretiran. Doba treh tednov zadržanja je predolga in nesorazmerna. Hospitalizirana je že od 23.8.2021 dalje, kar pomeni 12 dni. Sodišče pa je odredilo, da se pritožnico zadrži do 15.9.2021, kar pomeni, da bo do takrat pritožnica prisilno hospitalizirana že več kot tri tedne, kar je tudi več, kot je določila izvedenka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je postopek potekal v skladu z določili Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr2), glede na ugotovljena dejstva pa je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo. Sklep ima tudi vse razloge o odločilnih dejstvih.

5. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu imajo oporo v izvidu in mnenju izvedenke A. A., zaslišanju zadržane osebe in njenega sina ter zbrani listinski dokumentaciji. Izvedenka je v listinski dokumentaciji imela tudi podatke o tem, kaj so povedali reševalci in napotni zdravnik o stanju udeleženke. Odvetnica zadržane osebe bi lahko na naroku vpogledala v relevantne izjave teh oseb, če je vanje dvomila, oziroma predlagala njihovo zaslišanje. Izvedenka je imela tudi neposreden stik z udeleženko, tako da pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost njenega mnenja in ugotovitev sodišča, da gre pri udeleženki za jezavo manijo s psihotičnimi znaki pri manično depresivni bolezni, ob kateri sta njena presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje hudo moteni. Enako izhaja tudi iz izpovedbe sina udeleženke, ki je povedal, da mama sedaj misli, da je milijonarka in nekontrolirano zapravlja. Ne gre torej zgolj za njeno konfliktnost, kot meni pritožba. Udeleženka ima tudi številne resne pridružene kronične bolezni. Pred sprejemom se je pod vplivom duševne motnje huje zdravstveno ali celo življenjsko ogrožala, saj doma ni jemala potrebnih zdravil za sladkorno bolezen in je bila njena bolezen ob sprejemu v psihiatrično kliniko tako iztirjena, da so morali sproti prirejati zdravljenje z inzulinom, da ne bi padla v komo in lahko tudi umrla. Ne držijo tako pritožbene navedbe, da njeno zdravje ni huje ogroženo, in da je jemala zdravila. Če bi jih jemala, do iztirjenosti njene sladkorne bolezni ne bi prišlo. Pritožbeno sodišče tudi ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temelji na mnenju izvedenke, da udeleženka ne zmore poskrbeti za poseben psiho-higienski režim, to je dovolj počitka, urejeno prehrano, jemanje zdravil in urejeno spanje. Pravilnost teh ugotovitev izhaja tudi iz izpovedbe sina, ki je povedal, da mama sedaj ni v redu, se ne more obvladati, zdravila je vrgla v smeti, ponoči pa se vozi s kolesom. Udeleženka glede na ugotovitve sodišča prve stopnje ni sposobna oblikovati pravno relevantne volje glede zdravljenja, zato njena zavrnitev zdravljenja ni zavezujoča, nasprotne pritožbene navedbe pa niso utemeljene.

6. Sodišče prve stopnje je glede na mnenje izvedenke tudi pravilno ocenilo, da vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi (milejšimi) oblikami pomoči. Navedenega ogrožanja zaenkrat ni mogoče odpraviti na kak drug način izven oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, saj udeleženka pri njih ne bi bila sposobna sodelovati. Zaenkrat je do svojega bolezenskega stanja povsem nekritična in bi zdravljenje takoj opustila. Sklep sodišča prve stopnje ima o tem zadostne razloge, zato zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Glede na mnenje izvedenke pa je primerna tudi doba pridržanja v trajanju treh tednov, saj bodo v tem času ponovno uvedli zdravljenje z zdravili, pri čemer jih bo potrebno uvajati postopoma in previdno zaradi udeleženkinih pridruženih resnih kroničnih telesnih bolezni, zdravila pa potrebujejo čas več tednov, da izrazijo delovanje na znake bolezni, ki jih ima udeleženka. Pravilna je tudi odločitev o zadržanju udeleženke do 15.9.2021, kar je tri tedne od datuma zaslišanja izvedenke, to je 25.8.2021. 7. Glede na navedeno so tudi po oceni pritožbenega sodišča podani vsi kumulativno zahtevani pogoji za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom v skladu s 53. členom v zvezi z 39. členom ZDZdr. Poseg v udeleženkine ustavnopravno varovane pravice ima torej vso potrebno zakonsko podlago.

8. Pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo nobene od tistih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku3 - ZNP-1 in v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 77/2008 s spremembami 3 Ur. l. RS, št. 16/2019