Jedro

Za utemeljenost predloga za začasno odredbo morajo biti ta pravotvorna dejstva podana vsaj do stopnje verjetnosti.

Materialno pravo, katerega pravna dejstva so pomembna v konkretnem primeru za ugotavljanje verjetnosti takšnega tožničinega zahtevka, je Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS št. 30/93... 45/01, v nadaljevanju ZGD). Po tem zakonu pa lahko sodišče družbeniku odvzame upravičenje za vodenje poslov oziroma za zastopanje na predlog drugih (drugega) družbenikov (le) v družbi z neomejeno odgovornostjo, medtem ko glede družbe z omejeno odgovornostjo v ZGD ni takšne zakonske določbe. Vprašanja imenovanja in razrešitve direktorja so v celoti prepuščena družbeni pogodbi (glej 91., 100. in 1. ter 2. točko 49a. člena ZGD ter primerjaj s 449. členom ZGD in določbami družbene pogodbe - priloga A4).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o začasni odredbi opr. št. V Pg 43/2002, ki ga je izdalo dne 17.6.2002. Pri tem sicer ni (tudi) zavrnilo predloga tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, vendar navedena pomanjkljivost ne pomeni, da se napadenega sklepa ne bi dalo preizkusiti. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožnica po svoji pooblaščenki. Uveljavila je vse pritožbene razloge po 1. do 3. točki 1. odst. 338. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, napadeni sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek. Po pritožničinem mnenju je prvostopno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP (v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), zato, ker ni odločilo tudi o toženčevem predlogu za izdajo začasne odredbe kljub sklepu o skupnem obravnavanju obeh predlogov strank na naroku dne 11.7.2002; prav tako je prvostopno sodišče nepravilno zaključilo, da začasna odredba ni več potrebna, ker se je oprlo na obljube tožene stranke, da poslovanja ne bo ovirala. Pritožnica se sklicuje na dogodke kronološko po izpodbijanem sklepu, iz katerih naj bi izhajalo prav nasprotno. Poleg tega pa meni, da bi moralo sodišče prve stopnje začasno odredbo ohraniti v veljavi že zato, ker je njeno izdajo predlagala tudi po določbi 1. odst. 275. člena ZIZ. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožba ni utemeljena. Po 1. odst. 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali mu bo zoper dolžnika nastala. Vprašanje obstoja terjatve ima sedež v materialnem pravu, zato mora tudi predlog za začasno odredbo obsegati identična dejstva tistim, ki jih je treba izkazati za uspeh z zahtevkom, katerega zavarovanje upnik predlaga. Za utemeljenost predloga za začasno odredbo morajo biti ta pravotvorna dejstva podana vsaj do stopnje verjetnosti. Tožnica je predlog za izdajo začasne odredbe podala v zvezi s svojim zahtevkom "na razrešitev toženca z mesta direktorja družbe I. d.o.o., L.". Materialno pravo, katerega pravna dejstva so pomembna v konkretnem primeru za ugotavljanje verjetnosti takšnega tožničinega zahtevka, je Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS št. 30/93... 45/01, v nadaljevanju ZGD). Po tem zakonu pa lahko sodišče družbeniku odvzame upravičenje za vodenje poslov oziroma za zastopanje na predlog drugih (drugega) družbenikov (le) v družbi z neomejeno odgovornostjo, medtem ko glede družbe z omejeno odgovornostjo v ZGD ni takšne zakonske določbe. Vprašanja imenovanja in razrešitve direktorja so v celoti prepuščena družbeni pogodbi (glej 91., 100. in 1. ter 2. točko 49a. člena ZGD ter primerjaj s 449. členom ZGD in določbami družbene pogodbe - priloga A4). Iz dejstev v tožbi, ki se nanašajo na predlagano začasno odredbo, ni razvidno, na katerem materialnopravnem upravičenju temelji tožničin zahtevek "na razrešitev direktorja iz d.o.o.". Ker tožnica pravotvornih dejstev za ugotovitev verjetnosti njene terjatve ni niti zatrjevala, bi moralo sodišče prve stopnje že zaradi tega njen predlog za začasno odredbo zavrniti. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti, t.j. glede pravilne uporabe materialnega prava, se je tako pokazala odločitev prvostopnega sodišča, kot pravilna. Pritožbo tožnice je bilo treba zavrniti in z razlogi v tem sklepu potrditi izpodbijano odločobo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). S pritožbo izrecno uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Zato, ker sodišče prve stopnje o toženčevem predlogu za začasno odredbo (še) ni odločilo, izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti. Sicer pa gre za očitek odreka pravovarstvenemu zahtevku nasprotne stranke in zato ni mogoče sklepati v čem bi bil pritožničin interes za uveljavljanje tega pritožbenega razloga. O priglašenih pritožbenih stroških sodišče druge stopnje ni odločilo. O zahtevi za povrnitev stroškov namreč odloča sodišče v odločbi, s katero se konča postopek pred njim (glej 4. odst. 163. člena ZPP). Ker se z izpodbijanim sklepom, niti pritožbenim sklepom ni končal postopek v obravnavani zadevi, je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržana za končno odločbo.