Jedro

Zgolj zaradi izvedbe glavne obravnave prek videokonference obtožencu niso bile kršene pravice iz 22. in 29. člena Ustave.

Če sodišče ne izda posebnega sklepa o sojenju v nenavzočnosti obtoženca, hkrati pa svoje odločitve ne utemelji niti v sodbi in torej sodba o tem nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zaradi obstoja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni moč preizkusiti (ne)obstoja kršitve po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. v tč. I/1 izreka spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, v tč. I/2 izreka za krivega kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena KZ-1, v tč. I/3 izreka pa za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Za kazniva dejanja mu je določilo kazni eno leto in šest mesecev, tri mesece ter tri mesece zapora. Obtožencu je preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju II K 39092/2021 z dne 24. 3. 2022, pravnomočno 21. 4. 2022, nakar mu je upoštevaje določene kazni in kazen tri mesece zapora iz preklicane pogojne obsodbe izreklo enotno kazen dve leti in en mesec zapora, v katero je vštelo čas pridržanja ter pripora. V okviru varnostnega ukrepa odvzema predmetov je obtožencu odvzelo izvijač za preverjanje električne napetosti, uporabljen dne 7. 2. 2024 pri dejanju pod tč. I/1 krivdoreka. Oprostilo ga je povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2.Zoper sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ter po drugem odstavku 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP, zaradi odločbe o kazni po 374. členu ZKP ter zaradi kršitve 22. in 29. člena Ustave RS. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno, da sodbo razveljavi in (zadevo) vrne v novo sojenje pred spremenjenim senatom sodišča prve stopnje, še podrejeno pa, da spremeni odločitev o kazni ter obtoženemu zniža "določeno" zaporno kazen.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ko je na glavni obravnavi 21. 3. 2025 sprejelo sklep, da se listine, opredeljene na list. št. 499, na podlagi drugega odstavka 339. člena ZKP ne preberejo, saj se je senat s temi listinami seznanil, drugi pa so z razpoložljivostjo listin v spisu to možnost imeli. Zagovornik je očitno spregledal, da sta na glavni obravnavi 9. 10. 2024 (list. št. 309) sam in obtoženec soglašala, da se senat z listinami spisa seznani zunaj glavne obravnave zato, da bo v okviru glavne obravnave mogoče šteti, da so bile listine prebrane. Na red. št. 181 se tako nahaja zapisnik senata o branju listin spisa, ena od listin pa je bila porotnikoma prebrana pred oklicem naroka 21. 3. 2025 (list. št. 497). Sedanje nasprotovanje postopanju sodišča po drugem odstavku 339. člena ZKP predstavlja nasprotje z zagovornikovimi lastnimi predhodnimi ravnanji in ne more biti upoštevno. Zlasti zato, ker sta tako obtoženec kot zagovornik imela možnost seznaniti se z vsebino listin in posledično pač ne more držati, da je bila kršena pravica obrambe, da se seznani s temi listinami. Res je sicer, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 21. 3. 2025 ne izhaja, da bi prvo sodišče procesne udeležence poučilo o pravici do ugovora zoper odredbo predsednice senata, da se listine ne preberejo, vendar ta opustitev nedvomno ni preprečevala zagovorniku kot kvalificiranemu pravnemu strokovnjaku, ki je gotovo seznanjen z določbami drugega odstavka 339. člena ZKP, da ugovor poda, vendar ga ni. Čeprav je sodišče torej kršilo drugi odstavek 339. člena ZKP, pa gre za relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, pri kateri bi bilo treba tako zatrjevati kot izkazati vpliv oziroma možnost vpliva te kršitve na pravilnost in/ali zakonitost sodbe. Bremena pritožnik ni zmogel, saj je navedel zgolj, da se sodba v nekaterih točkah obrazložitve opira na neprebrane listine, s čimer ne bo moč doseči uspeha.

5.Utemeljeno pa zagovornik zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v zvezi z izvedbo naroka za glavno obravnavo z dne 18. 12. 2024, ko je bila kot priča zaslišana oškodovanka B. B. in ko je sodišče zaslišanje izvedlo v nenavzočnosti obtoženca, izpodbijano sodbo zaradi odsotnosti razlogov o odločilnih (procesnih) dejstvih obremenilo z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je absolutne narave. Zaradi manjka ključnih razlogov je vzpostavljen tudi procesni položaj, ko sodišče druge stopnje ne more preizkusiti (pritožbeno prav tako uveljavljane) absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (izvedba glavne obravnave brez oseb, katerih navzočnost je po zakonu obvezna) in v katerem je bila obrambi vsebinsko odvzeta še pravica do (učinkovitega) pravnega sredstva.

6.Pritožbeno sodišče prvenstveno ne more odreči utemeljenosti stališču pritožnika, da gre pri oškodovanki B. B. za ključno obremenilno pričo (takšnemu naziranju pritrjuje že sodišče prve stopnje v tč. 7 izpodbijane sodbe). Kljub temu, da je prvo sodišče obsodilno sodbo utemeljilo tudi v izpovedbah nekaterih drugih zaslišanih prič, mnenjih izvedencev za klinično psihologijo in sodno medicino ter v določeni listinski dokumentaciji, je in ostaja dejstvo, da gre v zvezi z obtožencu očitanimi izvršitvenimi ravnanji, ob katerih z izjemo B. B. ter otroka C. C. ni bil prisoten nihče drug, pri izpovedbi B. B. za odločilen dokaz v tem kazenskem postopku. Ta ugotovitev je neločljivo povezana s presojo splošne poštenosti postopka kot celote, tj. s presojo vprašanja, ali je bilo obtožencu zagotovljeno, da se sooči z (obremenilno) izpovedbo odločilne priče.

7.Procesna kronologija pokaže, da je bil obtoženec z zaslišanja oškodovanke B. B. v preiskavi z dne 15. 3. 2024 odstranjen na podlagi četrtega odstavka 178. člena ZKP, tj. ker se je oškodovanka bila počutila ogroženo in v obtoženčevi navzočnosti ni želela izpovedovati. Med zaslišanjem pa so pravosodni policisti v razpravno dvorano privedli obtoženca, ki je izjavil, da si je premislil in da ne želi prisostvovati izpovedi oškodovanke (list. št. 98). S tem se je obtoženi sam odrekel pravici, da bi mu bila izpovedba priče prebrana, da bi ji postavljal vprašanja in da bi podal pripombe k njeni izpovedbi, po potrebi pa bi se lahko opravilo soočenje. Pri zaslišanju oškodovanke je bil navzoč obtoženčev tedanji zagovornik, ki je priči zastavil tudi nekaj vprašanj.

8.Že v fazi glavne obravnave je sodišče prve stopnje na naroku 9. 10. 2024 sprejelo sklep, da gre pri B. B. za oškodovanko s posebnimi potrebami, zaradi česar bo slednja v skladu s šestim odstavkom 240. člena ZKP zaslišana v posebej prilagojenih prostorih in po videokonferenčni povezavi. Iz takšnega procesnega sklepa prvega sodišča očitno izhaja (implicitna) ocena, da gre pri B. B. za oškodovanko s posebnimi potrebami po zaščiti v luči statusa po sedmi alineji 144. člena ZKP. Implicitna zato, ker sodišče z izjemo pasusa v zapisniku o glavni obravnavi (list. št. 309), in sicer, da je oškodovanka v preiskavi izrazila strah pred zasliševanjem v obtoženčevi navzočnosti, statusa oškodovanke s t. i. posebnimi potrebami ni ne ugotavljalo niti obrazložilo v izpodbijani sodbi. Kot se kvečjemu nakazuje, je sodišče sledilo individualni oceni (zelo visoke) stopnje ogroženosti žrtve kaznivega dejanja policista Č. Č. s PP Velenje z dne 7. 2. 2024 (red. št. 8) in oceno skladno s četrtim odstavkom 143.č člena ZKP upoštevalo pri odreditvi ukrepa po šestem odstavku 240. člena ZKP. Kot bo nadalje pojasnjeno, do zaslišanja oškodovanke v posebej prilagojenih prostorih (zaradi neprivedbe obtoženca na narok 18. 12. 2024) resda ni prišlo (tč. 7 izpodbijane sodbe), čeprav bi sodišče v primeru obtoženčeve prisotnosti tako postopalo. Je pa nenavadno, da sodišče prve stopnje drugega zaslišanja oškodovanke na naroku 21. 3. 2025 ni več nameravalo opraviti na podlagi šestega odstavka 240. člena ZKP, saj nič v tej smeri ne izhaja že iz odredbe za razpis glavne obravnave z dne 26. 2. 2025 (list. št. 475), pri čemer so pristojni iz ZPMZKZ Celje šele z dopisom z dne 19. 3. 2025 sporočili, da obtoženca ne bodo privedli niti na narok 21. 3. 2025 (list. št. 491). Iz povzetih procesnih okoliščin (znova zgolj implicitno, saj prvo sodišče o tem nima nobenih razlogov) izhaja bodisi, da je bila individualna ocena oškodovanke v teku postopka posodobljena, oziroma bodisi, da ukrep po šestem odstavku 240. člena ZKP ni bil (več) potreben. Ne glede na to, da pri teh okoliščinah ne gre za ključna dejstva, zaradi katerih bi pritožbeno sodišče sprejelo dano odločitev, in ne glede na to, da je tudi zaslišanje priče prek videokonference neposredno zaslišanje, pa je, upoštevaje, da gre pri obremenilni izpovedbi oškodovanke za odločilen dokaz, treba pazljivo pristopati k procesnim odločitvam glede izvedbe njenega zaslišanja ter imeti pred očmi (konvencijsko in ustavno) problematiko poštenega sojenja.

9.Oškodovanka je bila torej zaslišana na narokih za glavno obravnavo 18. 12. 2024 in 21. 3. 2025, tj. obakrat v razpravni dvorani ter obakrat v obtoženčevi fizični odsotnosti zaradi notornih "težav" (ZPMZKZ Celje) s privedbami na sodišče, pri čemer se je esencialni del njene izpovedbe odrazil na naroku 18. 12. 2024. Poleg odsotnosti obtoženca z omenjenih narokov privedbe niso bile realizirane še glede narokov 8. 1. 2025 (zaslišane so bile priče D. D., E. E.ter starša in sestra obtoženca) ter 14. 2. 2025 (zaslišane priče F. F., G. G. in H. H.). So pa pravosodni policisti obtoženca privedli na naroke 9. 10. 2024, 26. 2. 2025, 7. 4. 2025 in 24. 4. 2025, kar vendarle sporoča, da obtoženčeva fizična prisotnost v razpravni dvorani ni bila izvedbeno popolnoma nemogoča (navsezadnje so bile privedbe realizirane v polovici primerov). Kljub temu je sodišče prve stopnje brez spisovno izkazanih prizadevanj, da bi se naroka, ko je bila zaslišana oškodovanka kot odločilna obremenilna priča, opravila v prisotnosti obtoženca, obe zaslišanji opravilo ob sočasnem nahajanju obtoženca v prostorih zavoda. Drugače rečeno - obe zaslišanji sta bili na ta način izvedeni takoj, ne šele po večkratnih neuspešnih poskusih zagotoviti prisotnost obtoženca na narokih za zaslišanje oškodovanke.

10.Kljub takšni umestitvi v kontekst procesnega stanja stvari dosedanje ugotovitve (še) ne bi zadoščale za pritrditev pritožbenim izvajanjem. Sodišče prve stopnje je na naroku 18. 12. 2024 kljub nasprotovanju obrambe sprejelo sklep, da se bo ta narok, tj. v skladu z 2. točko prvega odstavka prvega odstavka 304.a člena ZKP, opravil prek videokonference, saj je glede na okoliščine to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Procesni sklep je bil utemeljen (list. št. 353) s tem, da gre za nujno priporno zadevo, da je bila oškodovanka že zaslišana v preiskavi (ko obtoženec ni želel prisostvovati njenemu zaslišanju) in da se situacija, ko je obtoženec navzoč pri zaslišanju oškodovanke prek videokonferenčne povezave iz zaporov, ne razlikuje od (nameravane) situacije, ko bi bila oškodovanka zaslišana iz varne sobe (po šestem odstavku 240. člena ZKP), obtoženec pa bi se nahajal v razpravni dvorani. Smiselno enako, le z nekaterimi izvedbenimi niansami, so bili utemeljeni sklepi za izvedbo tudi drugih narokov prek videokonference (list. št. 390, 444-445 in 498), v izpodbijani sodbi (tč. 6 obrazložitve) pa je prvo sodišče pojasnilo, da so bili obtožencu (poleg možnosti postavljanja vprašanj pričam ter podajanja pripomb na njihove izpovedbe) omogočeni zasebni posveti z njegovim zagovornikom, tj. tako pred začetkom vsakega naroka kot pred koncem zaslišanja vsake izmed prič. Medtem ko obtoženec, kot bo naslovljeno v nadaljevanju, ni bil navzoč pri prvem zaslišanju oškodovanke 18. 12. 2024, je po videokonferenčni povezavi spremljal drugo zaslišanje 21. 3. 2025. Takrat je bilo zaslišanje priče zaradi posveta med obtožencem in zagovornikom tudi prekinjeno (list. št. 498).

11.Zgolj zaradi izvedbe glavne obravnave prek videokonference obtožencu niso bile kršene pravice iz 22. in 29. člena Ustave. Nesoglašanje obrambe s takim načinom izvedbe glavne obravnave še ne pomeni, da sodišče ne sme tosmerno postopati iz razlogov uspešne izvedbe kazenskega postopka, zlasti v nujni priporni zadevi. Iz tč. 5 izpodbijane sodbe izhaja opredelitev, da je sodišče sporočila ZPMZKZ Celje o nezmožnosti privedbe vsakič prejelo le dan ali dva pred razpisanim narokom za glavno obravnavo, zatorej o opravi naroka prek videokonference ni moglo izdati posebnega sklepa v smislu drugega odstavka 304.a člena ZKP. Prvo sodišče torej že pojmovno ni moglo postopati po drugem odstavku 304.a člena ZKP, s čimer se zagovornik v pritožbi niti ne sooči, v vsakem primeru pa gre pri kršitvi te določbe za kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, kjer je treba, kot že pojasnjeno, zatrjevati in izkazati vpliv ali možnost vpliva kršitve na pravilnost ter zakonitost sodbe. Z opazko, da je bilo obtožencu s tem onemogočeno, "da se na to pripravi že vnaprej", ni zadoščeno bremenu substanciranja pritožbe v opredeljeni smeri. Iz enakega razloga je neutemeljeno tudi pritožbeno problematiziranje okoliščine, da zapisniško ni bila protokolirana ustrezna identifikacija obtoženca (smiselna uporaba petega odstavka 244.a člena ZKP). Zagovornik najbrž ne zatrjuje, da se je prek videokonference javljal kdor koli drug kot obtoženec, ki so ga vsi procesni udeleženci gotovo (pre)poznali, zato so ta pritožbena izvajanja deplasirana.

12.Ob predhodni ugotovitvi, da so bili obtožencu in zagovorniku omogočeni zasebni posveti pred koncem zaslišanja vsake od prič, pritožnik zatrjuje, da se obtoženec med glavno obravnavo ni mogel sproti posvetovati z zagovornikom ter z njim neposredno komunicirati o načinu njegove obrambe glede postavljanja vprašanj zaslišanim osebam in glede ostalih procesnih dejanj. Smiselno zatrjevana kršitev pravice do obrambe bi bila podana le tedaj, ko bi obtoženec in zagovornik želela posvet, a jima ga sodišče ne bi omogočilo.⁴ Nič takšnega pa iz zapisnikov o glavni obravnavi in iz prepisov zvočnih posnetkov glavne obravnave ni razvidno, zato do kršitve pravice do obrambe ni prišlo.

13.Res pa je, da je po sprejetem sklepu sodišča na naroku 18. 12. 2024, tj. da bo obtoženec zaslišanje oškodovanke spremljal prek videokonference, slednji po izraženi zahtevi, naj se oškodovanka zasliši v njegovi navzočnosti v razpravni dvorani, izjavil, da ne želi biti navzoč pri njenem zaslišanju po videokonferenčni povezavi. Po pojasnilu predsednice senata, da bodo v tovrstni procesni situaciji aplikativna merila sojenja v nenavzočnosti, je obtoženec ponovno povedal, da ne želi biti navzoč prek videokonference, nakar pa se je videokonferenčna povezava prekinila. Pritožbeni senat sicer tehtnih razlogov za prekinitev videokonferenčne povezave ne prepoznava. Z ohranitvijo povezave z zavodom, kjer se je bil nahajal obtoženec, bi se preprečila procesna situacija, ki je prekinitvi sledila, tj. sojenje v obtoženčevi nenavzočnosti, ki je tudi osrednje vprašanje pritožbenega postopka. Po izjavah prisotnih na podlagi četrtega odstavka 307. člena ZKP, pri čemer je zagovornik že nasprotoval odločitvi, da bi sodišče nadaljevalo z glavno obravnavo v nenavzočnosti obtoženca, je senat v skladu s tretjim odstavkom 307. člena ZKP namreč sklenil, da se glavna obravnava nadaljuje v njegovi nenavzočnosti (list. št. 354). Po javni razglasitvi in obrazložitvi tega sklepa pa se je glavna obravnava nadaljevala z zaslišanjem oškodovanke.

14.Procesni položaj, ko se obtoženec sam odreče prisostvovanju glavni obravnavi (prek videokonference) in v katerem sodišče ugotovi, da je njegova odsotnost "neopravičena", sodišča ne odvezuje dolžnosti, da presodi ter obrazloži formalne pogoje in materialni pogoj za sojenje v nenavzočnosti. Prav ima zagovornik, da sodišče prve stopnje tega ni storilo. Razloge za sojenje v nenavzočnosti na naroku 19. 12. 2024 je navedlo zgolj v zapisniku o glavni obravnavi, zoper le zapisniško protokoliran procesni sklep pa obramba nima nobenega pravnega sredstva, kar predstavlja kršitev pravice iz 25. člena Ustave.⁵ Zgolj sklep, vpisan v zapisnik o glavni obravnavi, namreč ne zadošča.⁶ Prvo sodišče v utemeljitev svoje odločbe o sojenju v nenavzočnosti ni izdalo ne posebnega sklepa, ki je predviden v četrtem odstavku 307. člena ZKP, niti ni odločitve o sojenju v nenavzočnosti obrazložilo v izpodbijani sodbi, kar je nujno, če poprej ni bil izdan posebej obrazložen sklep.⁷ Če sodišče ne izda posebnega sklepa o sojenju v nenavzočnosti obtoženca, hkrati pa svoje odločitve ne utemelji niti v sodbi in torej sodba o tem nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.⁸ Ugotovljena bistvena procesna kršitev, ki je absolutne narave in na katero zagovornik v pritožbi utemeljeno opozarja, ne more imeti drug(ačn)e posledice, kot je razveljavitev sodbe.

15.Ker v pritožbenem postopku ni na razpolago razlogov o izpolnjevanju pogojev iz tretjega odstavka 307. člena ZKP, sodišče druge stopnje niti ne more preizkusiti pritožbenih navedb, da je bila obtoženčeva navzočnost na glavni obravnavi 19. 12. 2024 nujna, saj bi obtoženec lahko postavljal vprašanja oškodovanki kot ključni obremenilni priči. Zaradi obstoja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni moč preizkusiti (ne)obstoja kršitve po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zato višje sodišče zgolj pripominja, da pravico do obtoženčeve navzočnosti na glavni obravnavi zagotavlja druga alineja 29. člena Ustave in je sestavni del poštenega sojenja, ki je obtožencu zagotovljeno v kazenskem postopku. Seveda ta pravica ni absolutna in je izjemoma dopustno postopati tudi drugače, pri čemer niti ni odločilno, ali se je obtoženec sojenju v nenavzočnosti odpovedal. Tudi v primeru odpovedi pravici je namreč ključna presoja, ali je takšna odpoved veljavna, tosmerna presoja pa se primarno zrcali v preizkusu materialnega pogoja, tj. ali obtoženčeva navzočnost na glavni (res) ni nujna. Iz utrjene sodne prakse izhaja, da mora imeti obtoženec (najmanj) enkrat možnost, da se sooči z obremenilno pričo in jo zasliši, zlasti če se sodba izključno ali odločilno opira na izjave priče. Vsebinska presoja vseh predpostavk za sojenje v nenavzočnosti, upoštevajoč pri tem že zgoraj razgrnjene okoliščine konkretnega primera, ki je pred nami, je izostala, sklep o nenujnosti navzočnosti obtoženca pri zaslišanju oškodovanke 19. 12. 2024 pa je za pritožbeni senat vsaj vprašljiv.

16.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). Ker razveljavitev temelji v ugotovitvi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ni razlogov za ugoditev pritožbenemu predlogu, da bi v ponovljenem postopku odločal spremenjen senat prvega sodišča. Z ostalimi pritožbenimi izvajanji se višje sodišče glede na naravo sprejete odločitve ni moglo ukvarjati in se do njih ne opredeljuje.

17.V postopku novega sojenja bo sodišče prve stopnje s ponovitvijo oziroma izvedbo vseh relevantnih dokazov ponovno presodilo, ali so obtožencu očitana kazniva dejanja tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu dokazana ali ne. Posebej pazljivo bo pristopilo k zaslišanju oškodovanke B. B. kot ključne priče v smeri bremenitve obtoženca, upoštevaje poudarke, ki jih je v tem sklepu podalo pritožbeno sodišče, ter zasledujoč neoporečno uresničevanje obtoženčevih pravic konvencijskega in ustavnega ranga.

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22, 25, 29 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 143č, 143č/4, 144, 144-7, 178, 178/4, 240, 240/6, 244a, 244a/5, 304a, 304a/1, 304a/1-2, 304a/2, 307, 307/3, 307/4, 339, 339/2

Pridruženi dokumenti:*

Opr št. sodišča II stopnje: VSC Sklep I Kp 13706/2023, z dne 14.05.2025, ECLI:SI:VSCE:2025:I.KP.13706.2023

Opr št. sodišča II stopnje: VSC Sklep I Kp 13706/2023, z dne 22.04.2025, ECLI:SI:VSCE:2025:I.KP.13706.2023

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.