Jedro

Tožnik z okoliščinami, ki jih navaja v svoji zahtevi, ni izkazal nastanka težko popravljive škode, ki mora biti izkazana tudi v primeru začasne odredbe za začasno ureditev stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1. točka izreka) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006 in 107/2009 – odl. US), tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka) in odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo (3. točka izreka). Tožnik je v zahtevi za izdajo začasne odredbe predlagal, naj se sporno trajajoče razmerje uredi tako, da se mu zaradi težje gibalne oviranosti in dolgotrajne nefrološke bolezni za stalnega spremljevalca za nudenje fizične pomoči in za izvajanje postopkov pravilnega praznjenja mehurja in pomoči pri menjavi plenic v času pouka v Osnovni šoli na stroške tožene stranke, določi njegova mati, in sicer v obsegu 30 ur na teden, ter da se materi za opravljanje del spremljevalke zagotovijo sredstva v višini, kot je določena za pri Osnovni šoli sistemizirano delovno mesto „spremljevalec gibalno oviranega učenca“. Tožnik je zahtevo za začasno odredbo vložil hkrati s tožbo zoper odločbo Zavoda Republike Slovenije za šolstvo z dne 23. 12. 2008, v zvezi z odločbo Ministrstva za šolstvo in šport z dne 17. 8. 2009. Z odločbo prvostopnega upravnega organa je bilo med drugim odločeno, da se tožnik kot gibalno oviran in dolgotrajno bolan otrok usmeri v izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (1. točka izreka) in, da se mu z dokončnostjo te določbe zaradi težje gibalne oviranosti zagotovi stalni spremljevalec za nudenje fizične pomoči (4. točka izreka). Drugostopni upravni organ je v tem delu pritožbo zoper prvostopno odločbo zavrnil. 2. Po presoji sodišča prve stopnje tožnik v obravnavani zadevi ni izkazal verjetnega nastanka težko popravljive škode, ki je eden od vsebinskih pogojev za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, zato je njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa in uveljavlja vse pritožbene razloge. Meni, da je treba sporno razmerje nujno začasno urediti na način, kot ga je predlagal, saj oseba, ki je bila izbrana za njegovo spremljevalko, ni ustrezno usposobljena za delo z njim. V smeri izobraževanja izbrane spremljevalke OŠ ni še nič konkretnega ukrenila. Zaradi težke bivalne oviranosti in dolgotrajne nefrološke bolezni je za stalno spremljevalko za izvajanje postopkov pravilnega praznjenja mehurja najbolj ustrezna njegova mati. Tožnik začasno ne obiskuje pouka in mu tudi zaradi tega nastaja težko popravljiva škoda. Nesprejemljiv je zaključek sodišča, da tožnikovi materi ni onemogočeno, da pomoči tožniku ne bi izvajala sama. Sistem obveznega izobraževanja je dvostransko obvezen sistem, saj po eni strani zavezuje toženo stranko, da ga zagotavlja in izvaja, po drugi strani pa zavezuje starše oziroma uporabnike tega sistema, da se vanj vključijo v predpisanem obsegu. Zato je država dolžna storiti vse potrebno, da sistem izobraževanja deluje. V tem oziru ni dovolj, da tožnikovi materi ne onemogoča, da sama opravlja storitve, ki bi jih bila dolžna ustrezno zagotoviti tožena stranka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da samo ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Prijavlja tudi stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

K I. točki izreka:

5. Začasna odredba v upravnem sporu (32. člen ZUS-1) je institut, ki tožniku omogoča, da ob določenih izpolnjenih pogojih doseže odložitev izvršitve izpolnitve akta oziroma, da doseže začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje.

6. ZUS-1 namreč v drugi odstavku 32. člena ZUS-1 določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V tretjem odstavku istega člena pa določa, da lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. V obravnavani zadevi je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1, ki jo je predlagal tožnik.

7. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z njegovo presojo, da v tej zadevi, glede na navedbe v zahtevi za izdajo začasne odredbe, niso izpolnjeni pogoji za njeno izdajo. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila OŠ z odločbo o usmeritvi z dne 23. 12. 2008 za tožnika določena za izvajanje izobraževalnega programa s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo in da je v izvrševanju navedene odločbe tudi sistemizirala novo delovno mesto „spremljevalca gibalno oviranega učenca“ ter sklenila pogodbo o zaposlitvi z izbrano kandidatko.

8. Vrhovno sodišče se ni opredeljevalo do pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na odločitev o glavni stvari, pač pa je presojalo le pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje o tem, ali je tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe izkazal zakonski pogoj težko popravljive škode, oziroma v skladu z določbo tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 izpolnitev pogojev iz drugega odstavka tega člena ZUS-1. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik z okoliščinami, ki jih navaja v svoji zahtevi, ni izkazal nastanka težko popravljive škode, ki mora biti izkazana tudi v primeru začasne odredbe za začasno ureditev stanja. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjuje nastanek težko popravljive škode s tem, da izbrana spremljevalka nima ustreznega znanja za pomoč pri praznjenju mehurja ter da njeno dodatno izobraževanje oziroma usposabljanje, na katerega naj bi bila po zagotovilu šole napotena, ne bo ničesar doprineslo h koristim in potrebam tožnika, saj naj bi pridobila le določena teoretična znanja, ne pa veliko praktičnih izkušenj. Tožnik ni z ničemer izkazal, da mu spremljevalka ne zna nuditi pomoči v navedenih postopkih, če pa je napotena na dodatno usposabljanje, pa tudi ni nobenega razloga oziroma dokaza za to, da bi se njeno dodatno strokovno usposabljanje naprej ocenilo kot neustrezno. Ugotovitev sodišča prve stopnje, ki izhaja iz podatkov predloženega spisa, da je šola tožnikovi materi ponudila vse do takrat, ko bi spremljevalka pridobila dodatna znanja, možnost, da je lahko v času pouka stalno prisotna v šoli (v enem od kabinetov), pa še ne pomeni, da naj bi mati nudila pomoč tožniku namesto spremljevalke. Pomeni, da mati ni izločena in da je tožnik lahko deležen pravilne oskrbe tudi z njene strani. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da težko popravljiva škoda tudi ni izkazana s tem, da tožnik začasno ne obiskuje šole, saj lahko svoj izostanek sproti nadoknadi. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa in ima podlago v podatkih v predloženih spisih, je šola s starši dogovorjena, da v času, ko je tožnik odsoten, zanj pripravijo fotokopije zapiskov in morebitne dodatne informacije ter navodila za učenje, ki jih tožnikova mati tudi redno prevzema in opozarja, če s kakovostjo informacij ni zadovoljna.

9. Ker v obravnavani zadevi za izdajo začasne odredbe ni bil izpolnjen zakonski pogoj nastanka težko popravljive škode, tehtanje med prizadetimi koristmi, skladno z načelom sorazmernosti, niti ni bilo potrebno in ne bi vplivalo na drugačno odločitev.

10. Glede na to da razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, niti razlogi, na katere je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka:

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.