Jedro

Navedbe, da so zarubljeni predmeti za tretjega predmeti posebne priljubljenosti, ki jih v primeru prodaje na javni dražbi ne bi mogel dobiti nazaj in nadomestiti, predstavljajo ustrezno trditveno podlago v zvezi z nastankom nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, vendar pa mora tretji v zvezi s takšnimi trditvami predlagati dokaze.

Tretji ni niti trdil, da je upnik vedel, da je izvršitelj zarubil premičnino v lasti tretjega, prav tako v rubežnem in cenilnem zapisniku ni nikakršne izjave, da bi bila kakšna od zarubljenih premičnin v lasti tretjega. Tretji je svojo pravico na predmetu izvršbe dokazoval z računom, ki se je glasil ravno na dolžnika, zato upniku niti potem, ko je v izjavo prejel ugovor tretjega, ni bilo mogoče očitati, da je zagotovo vedel, da je premičnina dejansko v lasti tretjega.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in sklep v izpodbijanih I., II., III. točki v razmerju do posameznega pritožnika (S. N. in I. N. st.) in VI. točki potrdi.

II. Tretji sami krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tretje S. N. glede v izreku navedenih premičnin zavrnilo (I. točka izreka sklepa), ugovor tretjega I. N. st. glede v izreku navedenih premičnin zavrnilo (II. točka izreka sklepa), zavrnilo predlog tretjih S. N. in I. N. za odlog izvršbe (III. točka izreka sklepa), predlog tretjega Ž. N. za odlog izvršbe zavrglo (IV. točka izreka sklepa), odločitev o stroških tretjih S. N. in I. N. st. pridržalo do poteka roka za vložitev tožbe tretjih oziroma konca postopka o nedopustnosti izvršbe (V. točka izreka sklepa) in sklenilo, da se strošek tretjega Ž. N. zavrne (VI. točka izreka sklepa).

2. Zoper I. točko izreka se pritožuje tretja S. N., zoper II. točko izreka se pritožuje tretji I. N. st., zoper III. točko izreka se v delu, kolikor se odločitev nanaša na posameznega od njiju, pritožujeta tretja S. N. in I. N. st., zoper VI. točko izreka pa se pritožuje tretji Ž. N., vsi po pooblaščencu. Tretja I. N. st. in S. N. navajata, da sodišče sklepa sploh ni obrazložilo. Tretji I. N. st. navaja, da vztraja pri ugovoru in da ne drži, da je bil posojilojemalec, temveč je bil posojilodajalec dolžnika in mu je dolžnik s pogodbo prepustil premičnine v poplačilo dolga. Tretja S. N. navaja, da v celoti vztraja pri navedbah iz ugovora. Glede odločitve o predlogu za odlog S. N. navaja, da ne drži, da ni podala trditev v zvezi z nenadomestljivo škodo, saj je trdila, da so zarubljene umetniške slike zanjo predmeti posebne priljubljenosti, ki jih s prodajo v izvršbi ne bo mogoče nadomestiti. V zvezi s tem je predlagala tudi svoje zaslišanje. Tretji I. N. glede odločitve o predlogu za odlog navaja, da je prav tako navedel, da so zarubljeni predmeti predmeti posebne priljubljenosti in je prav tako predlagal svoje zaslišanje. Gre torej za protispisne ugotovitve sodišča prve stopnje. Tretji Ž. N. pa v zvezi z odločitvijo o njegovih stroških navaja, da je bil ravno zaradi ravnanja upnika prisiljen vložiti ugovor tretjega. Dejstvo, da je upnik ugovoru najprej nasprotoval, nato pa predlog glede prenosnega računalnika vendarle umaknil, kaže na to, da je upnik vendarle spoznal utemeljenost njegovega ugovora. Sodišče bi moralo odločiti na podlagi 158. člena ZPP. Tretji priglašajo tudi pritožbene stroške.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da je dolžnik I. N. ml. v postopku osebnega stečaja ter je zato postopek prekinjen, vendar pa je bil izpodbijani sklep izdan pred začetkom stečajnega postopka, prav tako so bila pred tem datumom opravljena vsa predpisana procesna dejanja v zvezi s pritožbami. Ob smiselni uporabi drugega odstavka 207. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ so tako podani pogoji za odločitev o pritožbah, zato je višje sodišče o njih odločilo. Prav tako višje sodišče dodaja, da je ne glede na osebni stečaj dolžnika o pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje treba odločati glede na stanje na dan izdaje izpodbijanega sklepa (smiselno prvi odstavek 311. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče prve stopnje je ugovora tretjih S. N. in I. N. st. zavrnilo, saj jima je upnik nasprotoval. Dalje je predlog za odlog izvršbe zavrnilo, saj tretja obstoja zatrjevane pravice nista izkazala s pravnomočno sodno odločbo ali javno listino ali zasebno listino, ki ima naravo javne listine, prav tako obstoja svoje pravice nista opirala na kakšna splošno znana dejstva ter zato niso izpolnjeni pogoji za odlog izvršbe po prvem odstavku 73. člen ZIZ. Prav tako po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji za odlog po drugem odstavku 73. člena ZIZ, saj tretja nista zatrjevala in izkazala, da bi jima s takojšnjo izvršbo nastala nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda.

7. Materialnopravno podlago za odločanje o ugovoru tretjega predstavljata določbi 64. in 65. člena ZIZ, ki določata, da lahko tretji, če verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, do konca izvršilnega postopka vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in v njem zahteva, naj sodišče izvršbo na ta predmet izreče za nedopustno (prvi in drugi odstavek 64. člena ZIZ). Izvod pravočasnega, popolnega in dovoljenega ugovora sodišče vroči upniku in ga pri tem opozori na pravne posledice iz prvega odstavka 65. člena ZIZ (tretji odstavek 64. člena ZIZ). Če upnik v roku ne odgovori na ugovor, ali če izjavi, da ugovoru ne nasprotuje, sodišče glede na okoliščine primera v celoti ali delno razveljavi sklep o izvršbi in ustavi izvršbo. V primeru, da upnik v roku izjavi, da ugovoru nasprotuje, pa sodišče ugovor tretjega zavrne (prvi in drugi odstavek 65. člena ZIZ).

8. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o ugovoru tretjih pravilno upoštevalo navedena določila ZIZ. Ob pritožbeno neizpodbijanem dejstvu, da je upnik v postavljenem roku vložil odgovor na ugovora tretjih in v njem izjavil, da mu nasprotuje, je odločitev sodišča prve stopnje, ko je ugovora tretjih zavrnilo, pravilna, saj mu to nalaga določba drugega odstavka 65. člena ZIZ. Sklep je obrazložen ter ga je mogoče preizkusiti, zato očitana absolutna kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni podana.

9. Odlog izvršbe na predlog tretjega je urejen v 73. členu ZIZ. Na predlog tretjega, ki je zahteval, naj se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, odloži sodišče izvršbo glede tega predmeta, če tretji obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izvršbe izkaže s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine, ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana (prvi odstavek 73. člena ZIZ). Če tretji svoje pravice na predmetu izvršbe ne izkaže na takšen način, sodišče odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji izkaže za verjetno obstoj svoje pravice in da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo (drugi odstavek 73. člena ZIZ).

10. Utemeljeni sta sicer pritožbeni navedbi, da sta tretja S. N. in I. N. st. podala ustrezno trditveno podlago v zvezi z nastankom nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, saj sta trdila, da gre za predmete posebne priljubljenosti, ki jih v primeru prodaje na javni držabi ne bosta mogla dobiti nazaj in nadomestiti. Vendar pa višje sodišče ugotavlja, da noben od navedenih tretjih v svojih predlogih za odlog, vloženih po pooblaščencu odvetniku, v zvezi s temi trditvami ni predlagal nikakršnih dokazov. Obe njuni vlogi sta namreč sestavljeni tako, da je pod 1. točko podan ugovor tretjega ter predlagani dokazi, pod 2. točko pa predlog za odlog izvršbe, v zvezi s katerim pa niso predlagani nobeni dokazi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da tretja nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode nista izkazala, zato je predloga tretjih za odlog izvršbe pravilno zavrnilo.

11. Pravilno pa je sodišče prve stopnje odločilo tudi, da tretji Ž. N. sam krije svoje stroške ugovora tretjega. Skladno s šestim odstavkom 38. člena ZIZ mora upnik tretjemu na njegovo namreč zahtevo povrniti le izvršilne stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Upnik glede na zakonsko določbo torej tretjemu ne glede na uspeh z ugovorom praviloma ni dolžan povrniti stroškov, njegova dolžnost povračila stroškov tretjega je določena kot izjema zgolj takrat, kadar jih je upnik tretjemu povzročil neutemeljeno, s čimer določba o povračilu stroškov tretjega sledi načelu krivde.1 V sodni praksi2 je mogoče zaslediti tudi stališče, da se lahko sodišče kljub izrecni opredelitvi tega vprašanja v ZIZ pri odločanju o stroških tretjega opre tudi na 160. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki določa, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške, če se v izločitveni pravdi ugodi tožbenemu zahtevku za izločitev stvari, pa sodišče ugotovi, da je tožena stranka kot upnik v izvršilnem postopku utemeljeno mislila, da na teh stvareh ne obstajajo pravice drugih. Tudi to posebno stroškovno pravilo v zvezi z izločitvenim zahtevkom oziroma smiselno z ugovorom tretjega kot predhodno fazo pred pravdo, pa za presojo utemeljenosti stroškovnega zahtevka upošteva krivdni princip.3 Tako ZIZ kot ZPP torej kot izključni kriterij za odločitev, da mora upnik tretjemu povrniti stroške ugovornega postopka, določata pogoj neutemeljene povzročitve teh stroškov s strani upnika oziroma obstoj upnikove dobre vere, da na stvareh, ki so predmet izvršbe ali zavarovanja, ne obstajajo pravice drugih.

12. Ne glede na to, da je upnik kasneje predlog za izvršbo na premičnino tretjega Ž. N. umaknil, v danem primeru zato ne pride v poštev uporaba 158. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Odločitev sodišča prve stopnje, da tretji sam krije svoje stroške ugovora tretjega, pa je po presoji višjega sodišča pravilna. Upnik namreč ni predlagal izvršbe na konkretno premičnino, za katero bi vedel, da ni last dolžnika, temveč je predlagal izvršbo na dolžnikove premičnine. Tretji dalje ni niti trdil, da je upnik vedel, da je izvršitelj zarubil premičnino v lasti tretjega, prav tako v rubežnem in cenilnem zapisniku ni nikakršne izjave, da bi bila kakšna od zarubljenih premičnin v lasti tretjega Ž. N. Končno pa je tretji svojo pravico na predmetu izvršbe dokazoval z računom, ki se je glasil ravno na dolžnika, zato upniku niti potem, ko je v izjavo prejel ugovor tretjega, ni bilo mogoče očitati, da je zagotovo vedel, da je premičnina dejansko v lasti tretjega.

13. Glede na vse navedeno pritožbe niso utemeljene in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, jih je zavrnilo ter sklep v izpodbijanih delih potrdilo na način, kot izhaja iz izreka (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Tretji s pritožbami niso uspeli, zato sami krijejo svoje stroške, ki so jim v zvezi z njimi nastali (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 2300/2013 z dne 3.9 2013. 2 Glej na primer sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 3018/2007 z dne 22. 8. 2007 in II p 2319/2008 z dne 3. 12. 2008. 3 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Mariboru I Ip 81/2015 z dne 27. 5. 2015.