Jedro

Resničnosti tistega, kar se v javni listini določa (tj. odločbe), v postopku, v katerem ta listina služi kot dokaz, ni mogoče izpodbijati. Za izpodbijanje tistega, kar se v taki javni listini določa, velja drug postopek - postopek na podlagi pravnih sredstev. Če javne listine - odločbe na ta način niso bile izpodbite, so v postopku, v katerem so te listine dokazi, organi nanje vezani v tem smislu, da morajo šteti, da je dokazano, o čemer se v njih odloča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v 1. točki ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe (SOD) ter odpravila odločbo Upravne enote A. z dne 20. 6. 2000, s katero je le-ta tožniku kot denacionalizacijskemu upravičencu priznala za podržavljene nepremičnine odškodnino v višini 9.580,96 DEM v obveznicah SOD, v 2. točki pa tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo podržavljenih parcel s številkami 301 (del), 302 (del), 307/1, 307/2, 311, 327, 328 in 333, vse k.o. ..., zavrnila.

Tožena stranka v razlogih navaja, da so bile nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije, podržavljene na podlagi Zakona o odvzemanju državljanstva oficirjem in podoficirjem bivše Jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino, pripadnikov vojnih formacij, ki so služili okupatorju in so pobegnili v inozemstvo (Uradni list DFJ, št. 64/65 in Uradni list FLRJ, št. 86/46, Zakon o odvzemu državljanstva oficirjem), tožnikovima bratoma A.A. in B.B., vsakemu kot podedovani delež 7/24-tin premoženja pokojnega C.C., sicer vpisanega pri vl. št. 60 k.o. .... Ne glede na to, da je prvostopni organ menil, da bi zapuščinsko sodišče moralo premoženje dodeliti tožniku, češ da sta brata A.A. in B.B. svoja deleža zapuščine odstopila v njegovo korist, glede na pravnomočen sklep o dedovanju, ki kot dediča, med drugim tudi spornih nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, določa ob tožniku tudi brata A.A. in B.B., ni mogel šteti, da so bile te nepremičnine ob podržavljenju tožnikovo premoženje ter jih v denacionalizaciji njemu vrniti, ker za tako odločitev podlage v zakonu ni imel. Po 3. členu Zakona o denaconalizaciji (ZDen) se namreč premoženje vrača tisti osebi, ki ji je bilo podržavljeno, razen izjem po 11. in 12. členu ZDen, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Tožnik je denacionalizacijo uveljavljal na podlagi odločbe Komisije za agrarno reformo z dne 5. 12. 1960, s katero je bilo le ugotovljeno, da mu bo razlaščen njegov solastninski delež na nepremičninah vl. št. 60, če se bo ugotovilo, da presega zemljiški maksimum, vendar do razlastitve kasneje ni prišlo, ker tožnik agrarnega maksimuma ni presegel. Tožnik tako do denacionalizacije ni upravičen, zato je bilo treba prvostopno odločbo odpraviti ter tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da so bile sporne nepremičnine zgolj formalno podržavljene njegovima bratoma A.A. in B.B., kajti zapuščinsko sodišče, ki ju je razglasilo za dediča po pok. C.C., je pri tem v celoti ignoriralo njuni dedni izjavi, s katerima sta se odpovedala dedovanju v korist tožnika. Sodišče je tako ravnalo le zaradi prisilne zaplembe tega premoženja po Zakonu o odvzemu državljanstva oficirjem, kajti vzporedno z zapuščinskim je potekal tudi zaplembeni postopek zoper A.A. in B.B., zapuščinsko sodišče pa je zato vedelo, saj je v sklepu to tudi navedlo. Posebej pomembno pa je, da sporni sklep o dedovanju ne vsebuje pravnega pouka ter ga tako ni mogoče obravnavati kot pravnomočne sodne odločbe, kakor zatrjuje SOD v pritožbi. Čeprav sodišče v zapuščinskem postopku po C.C. spornih dednih izjav A.A. in B.B. ni upoštevalo, pa je tožnika prav na podlagi teh dednih izjav šteti za pravnega naslednika A.A. in B.B., v smislu določbe drugega odstavka 61. člena ZDen in za denacionalizacijskega upravičenca. Ker sodišče ni upoštevalo dednih izjav A.A. in B.B. in ker je pri tem vedelo za zaplembeni postopek po njima, pa tudi ker je sklep o dedovanju brez pravnega pouka, vse to ravnanje državnih organov pa predstavlja protipravno ravnanje revolucionarnega režima, s katerim je bilo zasebno premoženje neodplačno podržavljeno, je v zvezi s tem nastale krivice na podlagi ZDen treba popraviti. Tožnik predlaga sodišču odpravo izpodbijane odločbe tožene stranke ter povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

SOD kot stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 22. 5. 2002. Tožba ni utemeljena. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge, na katere se sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS), v zvezi s toženimi ugovori pa še dodaja: Sporni sklep o dedovanju (po tožnikovem bratu CC) je po procesnih pravilih javna listina, saj vsebuje vse zahteve za tako listino, tako glede izdajatelja, pristojnosti, vsebine in oblike (1. odstavek 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 47/86). Po navedeni zakonski določbi javna listina dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Resničnosti tistega, kar se v javni listini določa, v postopku, v katerem le-ta služi kot dokaz, ni mogoče izpodbijati (drugače kot pri javnih listinah, ki nekaj potrjujejo). Zato tožnik v denacionalizacijskem postopku ne more dokazovati, da sodišče v zapuščinskem postopku, v katerem je izdalo sporni sklep, ni pravilno in zakonito odločalo. Za izpodbijanje tistega, kar se v javni listini določa, velja namreč drug postopek: pritožba ali izredno pravno sredstvo zoper sodni ali upravni akt. Da bi sporni sklep o dedovanju s pravnim sredstvom bil izpodbijan oziroma izpodbit, pa tožnik niti ne zatrjuje. To pa pomeni, da so se državni organi na ta sklep v svojih kasnejših postopkih morali opirati ter so bili na njegovo vsebino (o določitvi dedičev, dednih deležev ter podedovanega premoženja) vezani. Tožnik sicer v tožbi zatrjuje, da sklepa, ker je bil brez pravnega pouka, ni bilo mogoče izpodbijati ter tako ni mogel postati pravnomočen. Vendar pa tožnik nima prav, saj izostanek pravnega pouka po procesnih pravilih pravnega sredstva ne odvzame, tako da bi se zgolj na to okoliščino tožnik ne mogel uspešno sklicevati. Sicer pa navedbe tožnika o izostanku pravnega pouka sploh niso točne, kajti sklep, katerega overjeni prepis se nahaja v upravnem spisu, pravni pouk vsebuje (pravnega pouka pa resnično ne vsebuje neoverjena po tožniku izdelana fotokopija sklepa, ki jo je priložil tožbi) ter ga je torej v nasprotju s tožnikovim zatrjevanjem bilo dopustno in mogoče izpodbijati. Ker pa tožnik ni izkazal, da bi bil sklep izpodbit, vseskozi šteje za veljavno javno listino, ki dokazuje tisto, o čemer se v njej določa. Pri tem so razlogi, ki so vodili zapuščinsko sodišče pri izdaji tega sklepa, na katere se sklicuje tožnik, ker gre za veljavno, neizpodbito javno listino, za odločitev v tej zadevi pravno nerelevantni. Na dokaz s tem sklepom kot veljavno javno listino je tako denacionalizacijski organ vezan. Na pravno nasledstvo pa se na način, kot se to sklicuje tožnik, v denacionalizacijskem postopku tudi ni mogoče sklicevati. Tožnik se namreč sklicuje na pravno nasledstvo na podlagi dednih izjav, česar Zakon o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, ZD), po katerem se v smislu 15. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US) presoja pravno nasledstvo za fizične osebe, ne omogoča, in sklicuje se na to pravno nasledstvo po bratih v tem smislu, da naj bi mu celo dajalo upravičenost za uveljavljanje denacionalizacije v korist sebe kot upravičenca, kar prav tako ni mogoče. Po 1. odstavku 15. člena ZDen pravni nasledniki namreč lahko uveljavljajo denacionalizacijo le po mrtvih prejšnjih lastnikih (oziroma razglašenih za mrtve), vendar v korist njih kot upravičencev (razen v primerih iz 11. in 12. člena ZDen, za kar pa v obravnavni zadevi ne gre). Dedna naslova po ZD pa sta tudi le oporoka in zakon (7. člen), zato se na dedne izjave pri zatrjevanju pravnega nasledstva ni mogoče sklicevati, medtem ko pravnega nasledstva v skladu z ZD tožnik niti ne zatrjuje, niti ne izkazuje. Glede na to in ker po povedanem tudi ne more s sklicevanjem na pravno nasledstvo uveljavljati denacionalizacije v korist sebe kot upravičenca, s tožbenimi ugovori v tej smeri ne more uspeti. Da bi denacionalizacijo uveljavljal za svoja brata B.B. in A.A. kot upravičenca, pa iz tožnikove zahteve in njegovih procesnih dejanj v denacionalizacijskem postopku tudi ne izhaja, čeprav bi ugotovljena dejanska podlaga kazala na to, da bi denacionalizacijo glede spornih nepremičnin kot upravičenca lahko uveljavljala onadva kot lastnika tega premoženja v času podržavljenja, na katera se tudi glasi akt o podržavljenju. Ker pa je denacionalizacijski organ na zahtevo za denacionalizacijo kot materialnopravni zahtevek v smislu ZDen vezan tako glede njene vsebine, temelja in obsega (62. člen ZDen), v nasprotju z zahtevo za denacionalizacijo ne more voditi postopka, zato je vlogo tudi pravilno obravnaval tako, kot je bila pisno vložena in preko procesnih dejanj tožnika v postopku zastopana.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, saj tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo kršitev procesnega in materialnega prava, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o tožbi obsega tudi odločitev o zahtevku tožnika za povrnitev stroškov postopka.

Stroškovni zahtevek je sodišče zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUS, po katerem v upravnem sporu, v katerem sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, kot je odločalo v tej zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.