Jedro

Tožnik si v postopku ni pridobil primerljivih predračunov za isto nadgradnjo oz. isto delo s strani drugih potencialih izvajalcev, tudi sam tok denarja in materiala kaže na to, da gre v bistvu za fiktivne račune, saj se je denar nakazoval med obema pogodbenikoma, poslovna dokumentacija o nabavljenih materialih v relevantnem času ne izkazuje nabave za zatrjevano nadgradnjo strojev potrebnih materialov, tožnik pa v inšpekcijskem postopku ni uspel predložiti relevantnih in pravočasnih predračunov. Navedeno kaže na to, da je tožnik ustvaril lažne pogoje, potrebne za izplačilo podpore, zaradi česar je bilo treba njegov zahtevek za izplačilo podpore zavrniti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (Agencija) zavrnila tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33113-606/2009/8 z dne 25. 9. 2009, ki ga je dne 5. 10. 2010 vložil tožnik.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe Agencija navaja, da je tožniku z odločbo o pravici do sredstev z dne 25. 9. 2009 odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 159.000,00 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 122- Povečanje gospodarske vrednosti gozdov iz PRP 2007-2013 za leto 2009, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za povečanje gospodarske vrednosti gozdov iz PRP 2007-2013 za leto 2009 (Ur. list RS, št. 35/2009 – v nadaljevanju Javni razpis) za namen B – naložbe v nakup nove mehanizacije in nove opreme za sečnjo in spravilo lesa. Navedena sredstva so se stranki odobrila po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republika Slovenije za obdobje 2007 do 2013 (Uredba, Ur. list RS, št. 73/2008, 17/2009) in Javnem razpisu. Dne 5. 10. 2010 je stranka vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 159.480,00 EUR (ter ga dopolnila dne 29. 10. 2010). Po 56. členu Zakona o kmetijstvu (ZKME -1) organ odobri zahtevke za izplačilo sredstev, ki izpolnjujejo pogoje iz predpisov, Javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev. Nakazilo na račun šteje, da je bilo zahtevku v celoti ugodeno, zahtevek, ki je v nasprotju s predpisi, pa organ z odločbo zavrne. V postopku preverjanja predloženih podatkov v uradnih evidencah je Agencija zaprosila tudi Davčno upravo RS (DURS), da se preveri verodostojnost računov št. 000003-2010 in št. 000004-2010, oba z dne 19. 3. 2010, izdajatelja „A. d.o.o.“. Iz zapisnika DURS o davčnem inšpekcijskem nadzoru (pri tožniku) za obdobje od 1. 1. 2010 do 31. 3. 2010 (zapisnik št. DT 0610-374/2010-13 1004-14, 09 z dne 14. 2. 2009, v nadaljevanju „Zapisnik“) izhaja ugotovitev, da gre pri obeh računih za neverodostojni listini, izdani zaradi fiktivnega povečanja prodajne cene in fiktivnega prikaza plačila kupnine, stranka (tožnik) in družba A. d.o.o. pa sta sorodstveno in poslovno povezani (prepleteni) pravni osebi. Stranka je v postopku izdaje izpodbijane odločbe tej ugotovitvi nasprotovala (odgovor z dne 23. 3. 2011), vendar ni navedla nobenih dejstev oz. predložila dokazov, ki bi izpodbili v Zapisniku navedena dejstva in ugotovitve, ki utemeljujejo presojo o fiktivnosti obeh spornih računov. S tem so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 5. člena Uredbe 1975/2006 ES, ki določa, da se podpora ne izplača upravičencem, za katere se ugotovi, da so ustvarili lažne pogoje, potrebne za pridobitev plačil oz. da bi pridobili korist v nasprotju s cilji sheme podpore. Po drugem odstavku 31. člena navedene Uredbe pa se v takem primeru zadevna dejavnost izključi iz podpore EKSRP in se zahteva povračilo že izplačanih sredstev. Upoštevaje navedeno, je bilo treba predmetni zahtevek zavrniti na podlagi določbe četrtega odstavka 56. člena ZKme-1, saj temelji na neverodostojnih listinah (obeh navedenih računih) in je zato v nasprotju z zahtevami navedenih predpisov.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, saj temelji na zmotnih dokazih ter napačni uporabi materialnega prava. Tožnik in družba A. d.o.o. nista povezani pravni osebi, saj zato niso izpolnjeni pogoji po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1), niti po Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2). Pa tudi sicer v pogojih Javnega razpisa ni prepovedi sodelovanja s povezanimi osebami. Ponudba družbe A. d.o.o. je bila dejansko najugodnejša, saj je bilo v njej za enako ceno ponujeno več kvalitetnejše opreme. Če bi družba B. d.o.o. tožniku izstavila predračun za stroj z enakimi specifikacijami kot je to račun družbe A. d.o.o., bi bila njena cena vsekakor bistveno višja. Zato je očitek o ustvarjanju preprodajne verige zaradi fiktivnega povečanja cen neutemeljen. DURS tudi ni pristojna za kontrolo predmetnih zahtevkov za podporo, saj bi lahko to kontrolo, v smislu 32. člena Uredbe komisije (ES) št. 1975/2006 v zvezi z 26. členom iste Uredbe, izvajal le Kmetijski inšpektorat RS. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo, tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tožnik niti v postopku pred Agencijo, niti v obrazložitvi svojega ugovora k Zapisniku, ni predložil kakih nasprotnih dokazov oz. ni dokazal verodostojnosti obeh računov z dne 19. 3. 2010. Da sta tožnik in družba A. d.o.o. povezani pravni osebi, je razvidno iz družinskih lastniških povezav in iz samega poslovanja obeh družb. Lastnika in direktor tožnice sta B.B. in C.C., ki sta starša lastnice in direktorice družbe A. d.o.o. D.D. Družba A. d.o.o. nima poslovnih prostorov na naslovu ... (kjer ima registriran sedež dejavnosti), ampak posluje na tožnikovem naslovu, tudi stacionarna telefonska številka, katero družba A. d.o.o. navaja kot svojo, pripada tožniku. Poslovni dogodki obeh družb so prepleteni, iz njih je razviden osnovni namen, da se pridobi čim višji delež nepovratnih sredstev iz naslova subvencij. V obravnavanem primeru je bila družba A. d.o.o. vključena v preprodajno verigo zaradi fiktivnega povečanja prodajne cene in prikaza plačila kupnine. Eden od pogojev za izplačilo nepovratnih sredstev je namreč celotno plačilo opreme dobavitelju. Tožnik ni imel sredstev, da bi v celoti financiral nabavo opreme, zato je za del potrebnih sredstev najel posojilo pri banki, ki jih je nakazala na transakcijski račun družbe A. d.o.o. kot plačilo kupnine, slednja mu je sredstva vrnila, sam pa je potrem ponovno z istimi sredstvi plačal drugi del kupnine. Glede na navedeno in upoštevaje vse v postopku navedene predpise, zahtevku tožnika za izplačilo ni bilo mogoče ugoditi. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalni vlogi tožnik ponavlja in podrobneje utemeljuje svoje tožbene ugovore. Za povezane družbe se lahko štejejo le tiste, za katere so izpolnjeni pogoji po določbah ZGD-1 ali po ZDDPO-2. Tožnik in družba A. d.o.o. kapitalsko nista povezani, sklenitev kupoprodajne pogodbe ne predstavlja kakšne poslovne povezave, saj se z njo ne vzpostavlja razmerje povezanosti in soodvisnosti. Zgolj krvno sorodstvo in dejstvo, da obe družbi poslujeta na istem naslovu. ne dokazuje, da bi bili povezani osebi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je Agencija tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev tudi po presoji sodišča zakonito zavrnila iz razloga, ker je predložena računa št. 3-2010 in 4-2010, oba za dne 19. 3. 2010 (izdajatelja družbe „A. d.o.o.“), po izvedenem posebnem ugotovitvenem postopku, upravičeno štela kot neverodostojni listini. Ob tem je treba poudariti, da je evropska zakonodaja in sodna praksa glede zakonitosti, pravilnosti in transparentnosti črpanja evropskih sredstev izredno zahtevna in dosledna, države so zavezane v vseh postopkih zagotoviti maksimalno transparentnost vseh izplačil, za kar evropski komisiji odgovarjajo (jamčijo) s svojimi lastnimi sredstvi (regresni zahtevki v primeru ugotovitve kakršnihkoli nepravilnosti).

V zvezi z obravnavano problematiko je v 56. členu ZKME-1 določeno, da organ odobri zahtevek za izplačilo (že odobrenih) sredstev, ki izpolnjujejo pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev. V tretjem odstavku 5. člena Uredbe 1975/2006 ES je določeno, da se plačilo ne izplača upravičencem, za katere se ugotovi, da so ustvarili lažne pogoje potrebne za pridobitev takih plačil, da bi pridobili korist v nasprotju s cilji sheme podpore. Po drugem odstavku 31. člena iste Uredbe se v primeru, ko se ugotovi, da je upravičenec namerno vložil napačno prijavo, zadevna dejavnost izključi iz podpore EKSRP in se zahteva povračilo že plačanih sredstev za navedeno dejavnost. Po četrtem odstavku 56. člena ZKM-1 je treba zavrniti zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami predpisov.

Svojo presojo, da sta predložena računa neverodostojna (neverodostojni listini) Agencija utemeljuje predvsem na ugotovitvah iz Zapisnika DURS. V zvezi s tem so neutemeljeni tožbeni ugovori, da Agencija svojih ugotovitev na naveden Zapisnik ne bi smela opreti. Poleg določb evropskih in nacionalnih predpisov, na katere se v zvezi s tem sklicuje upravni organ, predstavljajo pravno podlago za upoštevanje ugotovitev v Zapisniku tudi določbe 1. odstavka 34. člena in 80. člena ZUP, po katerih morajo državni organi, ki imajo javno pooblastilo za odločanje v upravnih zadevah, po posebnem zaprosilu drug drugemu dajati pravno pomoč v upravnem postopku. Po določbah 80. člena ZUP pa je v skladu z ZUP sestavljen zapisnik javna listina, ki predstavlja dokaz o poteku in vsebini postopkovnih dejanj in tam danih izjav. Na podlagi vseh navedenih predpisov je imela Agencija pravico DURS kot strokovno inštitucijo zaprositi za pomoč pri ugotavljanju dejstev in okoliščin glede obeh spornih računov, v katerih verodostojnost je glede na konkretne okoliščine zadeve (sorodstvena in poslovna prepletenost obeh družb) dvomila. V okviru svojih zakonskih pooblastil (in predvsem dolžnosti) za upravno odločanje v zadevah dodeljevanja in izplačil predmetnih nepovratnih sredstev ima Agencija tudi pravico do proste presoje vseh dokazov, vključno z dokazi, ki izhajajo iz ugotovitev davčnega inšpekcijskega organa v Zapisniku.

Iz navedenega Zapisnika izhaja, da sta družbi E. d.o.o. (tožnik) in družba A. d.o.o. z izdajo oz. sprejemom spornih dveh računov navidezno povečali vrednost investicije ter tako želeli doseči čim višje izplačilo sredstev iz naslova Programa razvoja podeželja oz. po odločbi o pravici do sredstev z dne 25. 9. 2009. Obe družbi je treba obravnavati kot povezani pravni osebi, saj sta lastnika in direktor družbe E. d.o.o. C.C. in B.B. starša lastnice in direktorice družbe A. d.o.o. D.D. Družba A. d.o.o. nima poslovnih prostorov na registriranem naslovu ... (kjer ima registriran sedež dejavnosti), pač pa posluje na naslovu tožnika, tudi stacionarna telefonska številka, katero družba navaja kot svojo, pripada tožniku. Poslovni dogodki obeh družb so prepleteni, njihov osnovni namen pa je pridobiti čim višji delež nepovratnih sredstev iz naslova subvencij. Stroja, ki sta predmet spornih računov, naj bi bila s strani družbe A. d.o.o. nadgrajena in dodelana, vendar pa sta sporna računa neutemeljeno visoka (iz razlogov, navedenih v Zapisniku). Tožnik (kot naročnik) si v postopku ni pridobil primerljivih predračunov za isto nadgradnjo oz. isto delo s strani drugih potencialih izvajalcev, tudi sam tok denarja in materiala kaže na to, da gre v bistvu za fiktivne račune, saj se je denar nakazoval med obema pogodbenikoma, poslovna dokumentacija o nabavljenih materialih (železo ipd.) v relevantnem času ne izkazuje nabave za zatrjevano nadgradnjo strojev potrebnih materialov, tožnik v inšpekcijskem postopku ni uspel predložiti relevantnih in pravočasnih predračunov, dobavnic ipd.. Družba A. d.o.o. je bila registrirana dne 7. 1. 2010, sporna računa sta bila izstavljena dne 19. 3. 2010, družba B. d.o.o. je traktor na sedež družbe A. d.o.o. dostavila dne 19. 3. 2010 (torej isti dan, kot sta bila izstavljena računa), prikolico je tožnik prevzel na sedežu družbe F. d.o.o. dne 27. 5. 2010. Inšpekcijski davčni organ tako na podlagi v Zapisniku zbranih podatkov ugotavlja, da je bila družba A. d.o.o. vključena v preprodajno verigo zgolj zaradi fiktivnega povečanja prodajne cene in prikaza plačila kupnine. Ker tožnik ni imel zagotovljenih celotnih sredstev za financiranje nabave opreme, je za del potrebnih sredstev najel posojilo pri banki, ta sredstva je nakazal na račun družbe A. d.o.o. kot plačilo kupnine, slednja mu jih je vrnila, sam pa je potem ponovno z istimi sredstvi plačal drugi del kupnine. Tako tožnik do dneva izdaje Zapisnika družbi A. d.o.o. dejansko ni plačal celotne kupnine v višini 318.960,00 EUR, temveč ji je v resnici nakazal le denarna sredstva v višini 180.840,00 EUR.

Tožbeni ugovor, da na podlagi navedenih dejstev družb ni mogoče obravnavati kot povezanih pravnih oseb, ker to ni v skladu z določbami ZGD-1, je neutemeljen glede na že navedeno in tudi glede na določbo 2. alineje 1. odstavka 530. člena ZGD-1. Poleg tega pa to vprašanje za rešitev obravnavane zadeve tudi ni odločujoče, ampak so bistvene ugotovitve pristojnih organov o izdajanju fiktivnih računov, kroženju oz. prenakazovanju denarja s ciljem prikazati celotno plačilo kupnine in pomanjkanju dokumentacije, ki bi dokazala, da so bila v računih zaračunana dela pravilno ovrednotena ter v polnem obsegu in vrednosti tudi dejansko izvedena (o nabavi materialov, delov,ipd.).

Tožbeni ugovor, da bi bila cena bistveno višja, če bi enako nadgradnjo obeh strojev izvedla družba B. d.o.o., je neutemeljen, saj ta okoliščina v spisih zadeve ni izkazana. Okoliščina, da si tožnik od družbe B. d.o.o. (ter še kakšnega drugega ponudnika) ni pridobil primerljivih predračunov z enakimi tehničnimi specifikacijami nadgrajene opreme, predstavlja njegovo opustitev in se zato nanjo ne more uspešno sklicevati (mu je v škodo in ne v korist).

V ostalem se sodišče sklicuje tudi na razloge upravnega organa v izpodbijani odločbi in tožene stranke v odgovoru na tožbo, v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.