Jedro

Sodišče presoja zakonitost delovanja organov po zakonodaji in vsebini listinskega gradiva, ki je veljala v času odločanja. Kolikor pa se kasneje izkaže, da je bil posamezni izvršilni naslov odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, lahko stranka v nadaljevanju predlaga ustavitev davčne izvršbe in odpravo oziroma razveljavitev že opravljenih dejanj v predmetnem postopku izvršbe v smislu 155. člena ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) je z izpodbijanim sklepom združila več zadev davčne izvršbe v en postopek, nato pa je odločila, da je dolžnik dolžan plačati glavnico v znesku 1.046.151,72 EUR, zamudne obresti v znesku 1.056,24 EUR, nadaljnje zamudne obresti od zneska 4.428,08 EUR obrestovane glavnice, ki tečejo od dne 5. 12. 2017 dalje do vključno dneva plačila, stroške davčne izvršbe v znesku 140,00 EUR in stroške izdaje tega sklepa v višini 50,00 EUR. Obveznosti dolžnika temeljijo na 18 različnih izvršilnih naslovih, opredeljenih v izreku izpodbijane odločbe, ki so bili izdani v času od 13. 4. 2015 do 22. 9. 2017. V 2. točki izreka izpodbijane odločbe je določeno, da se zoper dolžnika opravi davčna izvršba z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin, ki so v lasti oziroma v posesti dolžnika, razen predmetov, ki so po določbi 177. člena Zakona o davčni izvršbi (v nadaljevanju: ZDavP-2) izvzeti iz davčne izvršbe. Dolžniku se prepoveduje razpolagati z zarubljenimi premičninami. Vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik (3. točka izreka izpodbijane odločbe), pritožba dolžnika pa ne zadrži začete davčne izvršbe (4. točka izreka izpodbijane odločbe).

2. Drugostopenjski organ je izpodbijani sklep spremenil v 1. točki izreka v zadnjem odstavku v navedbi izvršilnih naslovov tako, da je dodal višino terjatve, ki se izterjuje na podlagi vsakega izvršilnega naslova, v preostalem pa je pritožbo zavrnil. 3. Po presoji drugostopenjskega organa so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj so obstajali izvršljivi izvršilni naslovi, tožeča stranka pa svojih obveznosti do dneva izdaje izpodbijanega sklepa ni poravnala. Terjatve na podlagi odločb Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije niso vključene v posodobljeni seznam dolžnikovih navadnih upnikov na dan 28. 1. 2016, kar pomeni, da postopek poenostavljene prisilne poravnave na te terjatve ne vpliva. Terjatve Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor pa so nastale po 28. 1. 2016 in prav tako niso vključene v navedeni seznam.

4. V zvezi z ugovorom pasivne legitimacije, da tožeči stranki odločbe Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije niso znane, in da ne predstavljajo podlage za izvršbo prav zoper njo, pa pritožbeni organ navaja, da se lahko potrdilo o izvršljivosti izpodbija pri organu, ki je potrdil izvršljivost, in ne v postopku davčne izvršbe. Pritožbeni organ tudi ni pristojen preverjati vročitve izvršilnega naslova pritožniku s strani predlagatelja izvršbe.

_Tožbene navedbe_

5. Tožeča stranka vlaga tožbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi nepravilnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je drugostopenjski organ brez obrazložitve posegel v odločitev prvostopenjskega organa, kar predstavlja procesno kršitev.

6. Po mnenju tožeče stranke predmetna izvršba ni dovoljena, ker terjatev po sklepu sploh ne obstaja oziroma se zaradi izpolnjevanja iste terjatve po končanem insolventnem postopku nad dolžnikom že izpolnjuje s strani dolžnika, s tem pa se ne upošteva načelo ne bis in idem.

7. Tožeča stranka v tožbi ponovno izpostavlja, da ji odločbe Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije niso znane in da ne predstavljajo podlage za izvršbo prav zoper njo.

8. Nadalje se tožeča stranka sklicuje na obrazložitev v sodbi naslovnega sodišča II U 370/2016 z dne 9. 5. 2018, iz katere naj bi izhajalo, da znaša terjatev organa, v kolikor bi ta sploh obstajala, 52.727,02 EUR, in bi jo bila tožeča stranka dolžna plačati v skladu s sklepom o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave St ..., saj se nahaja pod zaporedno št. 4 v posodobljenem seznamu navadnih upnikov tožeče stranke. Predmetna izvršba, ki se je glasila na odstranitev 73.365,5 m3 izrabljenih gum, torej na nedenarno terjatev, in se je začela v letu 2013, se je namreč z začetkom postopka prisilne poravnave pretvorila v denarno terjatev, kot določata prvi odstavek 157. člena in 161. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Predmetne izvršbe pa tudi ne gre enačiti z izvršbo, kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 215/2011, ki se nanaša na osebni stečaj, gre pa tudi za popolnoma drugačno situacijo, saj se med seboj razlikujeta že sami terjatvi. Najmanj, kar bi morala tožena stranka upoštevati, je vsaj že priznana terjatev v postopku poenostavljene prisilne poravnave, ne pa voditi polne izterjave zoper tožečo stranko. Za ugotovitev drugačnega zneska od priznanega zneska 52.727,02 EUR pa obstaja drug postopek, ki ga tožena stranka ni nikoli uvedla, da bi ugotovila novo oziroma drugačno višino terjatve.

9. V nadaljevanju tožeča stranka pojasnjuje razloge, zaradi katerih po njenem mnenju terjatev ne obstoji, in sicer ji država sploh ne bi smela izdati dovoljenj za opravljanje dejavnosti, zaradi česar je predmetna izvršba posledica nezakonitosti ravnanja Republike Slovenije, ki ni upoštevala smernic Evropske unije. Tožeča stranka predlaga, da naj navedeno organ ugotovi kot t. i. predhodno vprašanje tega postopka.

10. Tožeča stranka se prav tako sklicuje še na določbo 132. člena ZFPPIPP v zvezi z 221.b členom ZFPPIPP, ki določata, da se postopek izvršbe ali zavarovanja, ki je bil začet proti insolventnemu dolžniku pred začetkom postopka prisilne poravnave, prekine z začetkom postopka prisilne poravnave. Poleg tega je vzpostavljena sodna praksa, da je bilo treba postopek izvršbe v času trajanja postopka poenostavljene prisilne poravnave prekiniti, saj terjatev upnika izvira pred postopkom poenostavljene prisilne poravnave. Namen 132. člena ZFPPIPP je namreč v tem, da ima dolžnik primeren čas, da sestavi posodobljen seznam terjatev, to pa narekuje prekinitev vseh postopkov izvršbe (enako o tem sklep Višjega sodišča v Celju II Ip 216/2015). To pa pomeni, da po mnenju tožeče stranke terjatev v času že prekinjenega postopka sploh ni mogla nastati, sploh pa ne na način, kot to izhaja iz izpodbijanega sklepa, saj postopek ne bi smel teči. _Navedbe tožene stranke_

11. Tožena stranka je dne 20. 5. 2019 odgovorila na tožbo in predložila upravni spis. V odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve organov prve in druge stopnje. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

**K točki I izreka:**

12. Tožba ni utemeljena.

13. Predmet odločanja v obravnavani zadevi je presoja, ali je bil izpodbijani sklep o davčni izvršbi na dolžnikove premičnine, na podlagi izvršilnih naslovov, tožeči stranki zakonito izdan ali ne.

14. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da davčni organ postopa po določbah ZDavP-2 tudi takrat, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo o drugih denarnih nedavčnih obveznostih (156. člen ZDavP-2). Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2).

15. Po pregledu izpodbijanega sklepa sodišče ugotavlja, da vsebuje vse sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2, sprememba izreka izpodbijanega sklepa s strani drugostopenjskega organa z navedbo višine terjatev, ki se izterjujejo na podlagi posameznega izvršilnega naslova, pa ni z ničemer posegla v obveznost tožeče stranke in je dopustna.

16. Sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da se v njih nahajajo vse odločbe Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije, ki predstavljajo izvršilne naslove v obravnavani zadevi, s klavzulami izvršljivosti. Prav tako se v spisih nahajajo tudi kopije vročilnic, s katerimi je izkazana vročitev navedenih odločb tožeči stranki, in sicer je v treh primerih izkazana osebna vročitev (odločba št. 3932-2-1500440-16 je bila tožeči stranki oziroma njeni pooblaščeni osebi vročena dne 15. 4. 2015, odločba št. 4932-2-1501725-18 je bila vročena dne 17. 6. 2015, odločba št. 4932-2-1502232-19 pa je bila vročena dne 15. 7. 2015), medtem ko je bila odločba št. 4932-2-1501123-17 vročena na podlagi tretjega in četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) z vložitvijo v hišni predalčnik na poslovnem naslovu tožeče stranke in se šteje vročitev za opravljeno z dnem 28. 5. 2015. Sodišče tako ne more slediti pavšalnim navedbam tožeče stranke o tem, da z navedenimi odločbami ni seznanjena in da posledično te terjatve ne obstojijo.

17. Med strankama ni sporno, da terjatve po zgoraj navedenih izvršilnih naslovih niso bile vključene v posodobljeni seznam navadnih upnikov tožeče stranke in zato, kljub temu, da so nastale pred začetkom postopka poenostavljene prisilne poravnave (ki se je nad tožečo stranko začel dne 28. 1. 2016 in je bil pravnomočno končan dne 3. 8. 2016), na njih navedeni postopek nima vpliva.

18. Sodišče nadalje ugotavlja, da je izkazana tudi vročitev vseh sklepov FURS, ki se nanašajo na izterjavo stroškov izdaje sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, in sicer bodisi z vložitvijo sklepov v hišni predalčnik (v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 87. člena ZUP) bodisi z osebno vročitvijo. V zvezi s štirimi sklepi iz leta 2015 sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni niti navajala niti dokazala, da bi bili posamezni stroški v višini 25,00 EUR po teh izvršilnih naslovih vključeni v posodobljeni seznam navadnih upnikov tožeče stranke, prav tako tega ni mogoče nedvoumno razbrati iz samega seznama, zato je tudi za te terjatve treba šteti, da na njih postopek poenostavljene prisilne poravnave ne vpliva. Kar se tiče štirih sklepov FURS iz leta 2017, ki se nanašajo na posamezne stroške postopka v višini 10,00 EUR, pa sodišče ugotavlja, da so ti stroški nastali po že pravnomočno zaključenem postopku poenostavljene prisilne poravnave in posledično le-ta na njih ne vpliva.

19. V zvezi z izvršilnimi naslovi, ki po vsebini predstavljajo sklepe Inšpektorata RS za okolje in prostor, sodišče ugotavlja, da so vsi sklepi, navedeni v izpodbijanem sklepu, postali izvršljivi še pred pravnomočnostjo, saj pritožba zoper te sklepe ni zadržala izvršitve (tretji odstavek 292. člena ZUP).

20. Sodišče poudarja, da se skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 lahko s pritožbo zoper sklep o izvršbi uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na samo izvršbo. V postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnih naslovov po vsebini, saj so zoper le-te predvidena druga pravna sredstva, ki jih je tožeča stranka tudi izkoristila. Sodišče torej v tem postopku ne sme presojati in posegati v vsebino izvršilnega naslova, niti ne preverjati postopka izdaje in podatkov o izvršljivosti.

21. Do okoliščin, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, in sicer glede upravičenosti same izvršbe s strani Inšpektorata RS za okolje in prostor ter dolžnosti prekinitve postopka, na kar se je sklicevala tožeča stranka, je naslovno sodišče že zavzelo stališče v več svojih odločitvah1, ko je v postopku upravnega spora odločalo tudi o kasneje izdanih istovrstnih sklepih zoper tožečo stranko. V sodbi II U 186/2017 z dne 3. 4. 2019 je tako sodišče pojasnilo, da se v obravnavani zadevi postopek izvršbe z začetkom postopka prisilne poravnave ne prekine (kot sicer določa prvi odstavek 132. člena ZFPPIPP), ker gre za terjatev, ki ne vpliva na obseg premoženja tožeče stranke (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 215/2011 z dne 23. 6. 2011). V predmetni zadevi namreč ni šlo za obveznost tožeče stranke do njenih upnikov, ampak za njeno obveznost kot inšpekcijskega zavezanca na odstranitev odpadkov - izrabljenih gum. Izvršuje se torej sama obveznost odstranitve gum, taka obveznost pa ne more biti predmet poenostavljene prisilne poravnave, saj ne gre za vprašanje obsega premoženja dolžnika v postopku poenostavljene prisilne poravnave, ampak za inšpekcijski ukrep, izdan z namenom zagotovitve varstva okolja pred obremenjevanjem z odpadki. Sodišče je v zgoraj navedeni sodbi in svojih kasnejših odločitvah zavzelo tudi stališče, da se v obravnavani zadevi predmetna nedenarna terjatev z začetkom postopka poenostavljene prisilne poravnave ni pretvorila v denarno terjatev, kot določa prvi odstavek 161. člena ZFPPIPP. Za to določbo namreč velja, da se ne uporablja za vse nedenarne terjatve, temveč le za tiste, ki neposredno vplivajo na premoženje insolventnega dolžnika (prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 5639/2013 z dne 26. 2. 2014). Prav tako pa je sodišče ugotovilo, da sporna terjatev sploh ni mogla biti uvrščena na posodobljen seznam terjatev ter kot taka ni bila predmet poenostavljene prisilne poravnave, kot je zatrjevala tožeča stranka.

22. Pri tem sodišče še dodatno pojasnjuje, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastili (1. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUS-1), kar pomeni, da presoja zakonitost dokončnih izdanih upravnih aktov (2. člen ZUS-1), in sicer v času, ko so bili izdani, kar zagotavlja sodni nadzor nad zakonitostjo delovanja upravnih organov v času odločanja. Navedeno istočasno tudi pomeni, da sodišče presoja zakonitost delovanja organov po zakonodaji in vsebini listinskega gradiva, ki je veljala v času odločanja. Kolikor pa se kasneje izkaže, da je bil posamezni izvršilni naslov odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, lahko stranka v nadaljevanju predlaga ustavitev davčne izvršbe in odpravo oziroma razveljavitev že opravljenih dejanj v predmetnem postopku izvršbe v smislu 155. člena ZDavP-2. 23. V obravnavani zadevi je tako FURS že izdal sklep št. DT 4933-90066/2017-29-04-730-03 z dne 20. 2. 2019, s katerim je postopek izvršbe zoper tožečo stranko delno ustavil iz razloga, ker je bil dolg na podlagi prejetih plačil in podanih umikov s strani Inšpektorata RS za okolje in prostor delno poravnan. V tem delu so bila razveljavljena že izvršena dejanja v postopku davčne izvršbe. V zvezi z izvršilnima naslovoma - sklepoma Inšpektorata RS za okolje in prostor I06113-799/2012-1021 z dne 26. 5. 2016 in I06113-799/2012-1027 z dne 21. 6. 2016 je tako predlagatelj po prejemu sodbe Upravnega sodišča RS II U 370/2016 z dne 9. 5. 2018 umaknil. Iz razlogov, ki jih je sodišče že pojasnilo v prejšnji točki, pa dejstvo, da sta bila navedena izvršilna naslova po izdaji izpodbijanega sklepa odpravljena (kakor tudi sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Maribor, št. 06113-799/2012/1120 z dne 4. 4. 2017, ki je bil odpravljen s sodbo Upravnega sodišča RS II 349/2017 z dne 11. 2. 2020), ne vpliva na pravilnost in zakonitost le-tega, saj gre za okoliščine, ki v času odločanja še niso obstajale.

24. Sodišče še pripominja, da na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa ne vpliva niti dejstvo, da se je po vložitvi tožbe v predmetnem postopku začel stečajni postopek nad tožečo stranko. O vprašanju obstoja ločitvene pravice, ki se nanaša na priglašeno terjatev upnika Republika Slovenija v višini 1.168.718,76 EUR, bo namreč odločeno v postopku pred Okrožnim sodiščem na Ptuju v zadevi I Pg 100/2021 (kot izhaja iz javno dostopnega rednega poročila stečajne upraviteljice z dne 17. 1. 2022). Uvedbo stečajnega postopka nad tožečo stranko pa je sodišče upoštevalo pri samem vodenju postopka, s tem ko je s sklepom II U 91/2019-17 z dne 29. 8. 2019 stečajno upraviteljico pozvalo, da v roku 8 dni prevzame postopek. Stečajna upraviteljica je dne 16. 9. 2019 preko pooblaščene odvetniške pisarne sodišču sporočila, da prevzema predmetni postopek. Sodišče je nato izdalo sklep II U 91/2019-20 z dne 1. 10. 2019, s katerim je sklenilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje.

25. Sodišče je, skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1, v zadevi odločilo na seji senata, brez izvedbe glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med tožnikom in toženo stranko ni bilo sporno. Dejansko stanje bi bilo sporno v primeru, če ne bi bili izpolnjeni pogoji za davčno izvršbo v skladu z določili ZDavP-2 in kolikor bi tožnica dolg poravnala. O zadevi je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati. Sodišče prav tako ni vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 2888/2014, saj gre za okoliščino, ki se nanaša na vsebino izvršilnega naslova in zato ni bila predmet odločanja v predmetnem postopku. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) pa zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)2. 26. Glede na vse navedeno, sodišče zaključuje, da tožba ni utemeljena in jo je zato, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

**K točki II izreka:**

27. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 prim. sodbe Upravnega sodišča RS, št. II U 186/2017 z dne 3. 4. 2019, II U 349/2017 z dne 11. 2. 2020, II U 147/2018 z dne 14. 5. 2020, II U 30/2018 z dne 14. 10. 2020 in druge. 2 Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št.44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 25 in Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakultete v Ljubljani, 2018, str. 37.