Jedro

V sporu za plačilo razlike v odpravnini, ki ne dosega revizijskega minimuma, revizija po zakonu ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki plačilo razlike v odpravnini v znesku 5.867,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2010, v presežku za znesek 2.568,80 EUR pa je zahtevek zavrnilo. Odpravnino je odmerilo glede na delovno dobo pri zadnjem delodajalcu in vseh predhodnih delodajalcih, pri katerih je bil formalno zaposlen od 1. 3. 1972, pri čemer je upoštevalo, da je med vsemi delodajalci obstajala kapitalska povezanost ali pravno nasledstvo, ali pa je bila tožnikova zaposlitev posledica prevzema k drugemu delodajalcu.

2. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek odpravnine zvišalo na 7.957,51 EUR, ker je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo omejitev iz četrtega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije namreč v 56. členu določa, da višina odpravnine, ki pripada delavcu po ZDR v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, lahko presega 10-kratnik osnove iz ZDR.

3. Zoper pravnomočno sodbo tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da gre za spor o obstoju in prenehanju delovnega razmerja (tako stališče naj bi Vrhovno sodišče zavzelo v identični zadevi, ko je s sklepom VIII DoR 109/2012 zavrglo predlog za dopustitev revizije, češ da je ta dovoljena že po zakonu). V nadaljevanju navaja, zakaj je presoja glede upoštevanja celotne delovne dobe pri različnih delodajalcih materialnopravno napačna.

4. Tožeča stranka predlaga zavrženje revizije.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Na podlagi 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji) je revizija dovoljena v naslednjih individualnih delovnih sporih: v premoženjskih delovnih sporih, v katerih je dovoljena revizija po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek, v individualnih delovnih sporih glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja in pa, če jo dopusti sodišče. V obravnavani zadevi gre za spor o plačilu odpravnine v višini 7.957,51 EUR, kar pomeni, da vrednost spornega predmeta ne dosega zneska iz drugega odstavka 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Zato revizija po samem zakonu ni dovoljena.

7. Na samo višino odpravnine sicer res vpliva obstoj delovnega razmerja, vendar ta v obravnavani zadevi ni bil sporen. Sporno je bilo le, ali je mogoče zaposlitev pri vseh delodajalcih od 1. 3. 1972 upoštevati kot delovno dobo, ki vpliva na višino odpravnine.

8. Neutemeljeno je sklicevanje na odločitev v zadevi VIII DoR 109/2012 z dne 26. 2. 2013. Iz tega sklepa izhaja, da se je predlog za dopustitev revizije nanašal na odločitev o dolžini odpovednega roka, ki vpliva na datum prenehanja delovnega razmerja. Zato je v navedenem primeru šlo za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja. Pri zahtevku za plačilo odpravnine ne gre za tak spor.

9. Ker revizija ni dovoljena, prav tako pa ni bil vložen predlog za njeno dopustitev (367. a člen ZPP), jo je Vrhovno sodišče kot nedovoljeno, na podlagi 377. člena ZPP, zavrglo.

10. Izrek o stroških odgovora na revizijo temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP.