Jedro

Tožnik, ki je v daljšem časovnem obdobju storil več kaznivih dejanj in prekrškov, glede na vrsto, značaj in okoliščine, v katerih so bila storjena kazniva dejanja in prekrški, ne izpolnjuje pogojev za sprejem v državljanstvo po 3. odstavku 40. člena ZDS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker je ugotovila, da je bil tožnik večkrat obravnavan in tudi pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj in da je bil tudi kaznovan zaradi prekrškov zoper javni red in mir. Njegov sprejem v državljanstvo bi zato pomenil nevarnost za javni red po 3. odstavku 40. člena v zvezi z 8. točko 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnik je v tožbi navajal, da je sicer res, da je bil pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivih dejanj in prekrškov zoper javni red in mir, vendar tožena stranka ni upoštevala, da po letu 1988 ni več storil kaznivih dejanj. Upoštevati je torej časovno oddaljenost kaznivih dejanj. Tožnik se je umiril in ni prav nobene nevarnosti, da bo še kršil javni red in mir. Vsi člani tožnikove družine, žena in otroka, so slovenski državljani in zato zavrnitev vloge za pridobitev državljanstva pomeni razbijanje urejene tožnikove družine. Tožnik je predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da državljanstvo Republike Slovenije tožnikovih družinskih članov ne more biti pogoj tudi za njegov sprejem v državljanstvo, ker gre za individualno pravico. Tožnik je bil tudi po letu 1988 obravnavan zaradi kaznivih dejanj in prekrškov zoper javni red in mir. Tožena stranka je predlagala, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91, 38/92, ZDS, novela objavljena v Uradnem listu RS, št. 13/94 za ta spor ne velja) lahko pristojni upravni organ zavrne vlogo za pridobitev državljanstva tudi, če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka (prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji dne 23. 12.1990, dejansko življenje v Sloveniji), vendar bi sprejem v državljanstvo pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Tožnik, ki je bil dne 6.11.1992 zaslišan kot stranka, je izpovedal, da je bil res kaznovan zaradi kaznivih dejanj in da je bil v postopku tudi zaradi prekrškov. Tudi v tožbi je tožnik navajal, da je res, da je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj in prekrškov zoper javni red in mir. Iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik večkrat pravnomočno obsojen zaradi različnih kaznivih dejanj in da je storil tudi več prekrškov zoper javni red in mir. Ta okoliščina med strankama ni sporna. Vrsta, značaj in okoliščine, v katerih so bila storjena kazniva dejanja in prekrški, so po naravi takšna, da pomenijo nevarnost za javni red. Tožnik je dejanja storil v daljšen časovnem obdobju, kar kaže na to, da mu ni mogoče zaupati, da v bodoče ne bo ogrožal javnega reda in miru.

Sodišče iz navedenega sklepa, da je tožena stranka izpodbijano odločbo utemeljeno oprla na 3. odstavek 40. člena ZDRS, zato je bilo treba tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77). Ta zakon je sodišče uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedb temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).