Jedro

Iz ugotovljenega dejanskega stanja v konkretni zadevi pomeni naravno in logično zvezo dogodkov na eni strani ravnanje delavcev tožene stranke, ki niso pravilno pripravili za transport amputiranih delov prstov in je v posledici tega prišlo do notranjih poškodb, ki so se odrazile v odmiranju tkiva oz. težavah s pretokom krvi v prišitih delih prstov, zato je bilo treba dva prsta reamputirati ter na drugi strani škodo, ki jo predstavlja stanje po reamputaciji teh dveh prstov. Pojem skaženosti pa je pravni standard in se ga ne razume v medicinskem pomenu te besede.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v zavrnilnem delu, ki se nanaša na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti (znesek 14.500,00 EUR s pp) in v odločbi o stroških postopka ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu, s katerim je zavrnjen višji tožbeni zahtevek za telesne bolečine in strah (za znesek 2.000,00 EUR s pp), se pritožba zavrne in potrdi zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 3.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero od 23.4.2003 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila pa z obrestno mero po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v višini 52,09 EUR v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo 16. dan po prejemu pisnega odpravka te sodbe.

Zoper zavrnilni del sodbe se je tožnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi najprej zatrjuje, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj ima takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče v celoti preizkusiti. Razlogi o odločilnih dejstvih pa so tudi nejasni in med seboj v nasprotju, poleg tega sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Pritožba opozarja na zadnji stavek prvega odstavka na sedmi strani sodbe. Na tem mestu se ugotavlja, da bi prišitje prstov uspelo, če ne bi prišlo do zapletov zaradi omrznjenih delov prstov in je bila zato potrebna reamputacija tretjega in četrtega prsta tožnikove desne roke. Iz tega sledi, da je tožnik upravičen do odškodnine za škodo, ki je nastala kot posledica nepravilne priprave amputiranih delov prstov za transport. Ta utemeljitev je pravilna, vendar v nadaljevanju sodišče pomanjkljivo ugotovi dejansko stanje in napačno uporabi materialno pravo, ko presoja končne posledice zdravstvene napake. To se pokaže že pri obrazložitvi sodbe glede telesnih bolečin, še bolj pa, ko obrazloži odškodninske postavke za duševne bolečine zaradi skaženosti in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu je nejasna in nerazumljiva. Tudi dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno. V postopku so bila z izvedenimi dokazi ugotovljena številna dejstva, iz katerih je mogoče napraviti zanesljiv zaključek glede obsega tožnikove škode. Sodišče prve stopnje pa teh dejstev zatem ni upoštevalo in jih ni pravilno ovrednotilo. Odškodnina ni pravično določena. Tožeča stranka je ves čas postopka dala jasno vedeti, da v tem sporu iztožuje samo tisto škodo, ki je nastala tožniku zaradi napake v zvezi z nepravilno pripravo amputiranih prstov, za prevoz do bolnišnice in ne tiste, ki je tožniku nastala v mizarski delavnici, ko je prišlo do odrezanja prstov. Sodišče bi pri ugotavljanju škode, ki jo tožnik iztožuje, moralo upoštevati dejstva, ki so razvidna iz spisa in ki jih pritožba povzema na četrti in delno peti strani pritožbe. Teh dejstev pa sodišče pri odločanju ni upoštevalo, zato je priznalo tožniku prenizko odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem, pa tudi za prestani strah. Povsem nerazumljiva pa je odločitev, da tožniku ne pripada nikakršna odškodnina za skaženost in za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, čeprav sta obe škodi objektivno dokazani. Sodišče je zato tudi zmotno uporabilo materialno pravo in tožeča stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno o zadevi odločilo, da v postopku ni bilo nobene kršitve, zato predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Obravnavani postopek se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/08), zato se po drugem odstavku 130. čl. tega zakona postopek nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo).

Pritožbeno sodišče zatrjevane absolutne bistvene kršitve postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP ni ugotovilo. Ta bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V konkretni zadevi sodba nima takšnih pomanjkljivosti. V sodbi je obrazloženo, zakaj ni priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodba ima tudi razloge o tem, zakaj je sodišče zavrnilo višja tožbena zahtevka za telesne bolečine in strah. Odločitev se da preizkusiti, izrek je tudi skladen z obrazložitvijo in tudi nasprotja, ki ga citira ta procesna določba, v sodbi ni.

Pritožba pa utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava in posledično nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v delu, ko sta zavrnjena tožbena zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti.

Stališče prvostopenjskega sodišča, da ni vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in škodo, ki jo zahteva tožnik od tožene stranke za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je zmotno. V zakonu (niti ZOR, niti OZ) pojem vzročne zveze ni opredeljen. V vsakem konkretnem primeru je zato odgovor prepuščen sodni praksi, ki si pri tem pomaga s teoretičnimi dognanji. Bistveno vprašanje na katerega mora odgovoriti v vsakem konkretnem primeru je, ali je določen dogodek povzročil (imel za posledico) drug dogodek oziroma stanje, to je pravno priznano škodo. Gre torej za delno dejansko in delno pravno vprašanje.

Že iz doslej ugotovljenega dejanskega stanja v konkretni zadevi pomeni naravno in logično zvezo dogodkov na eni strani ravnanje delavcev tožene stranke, ki niso pravilno pripravili za transport amputiranih delov prstov in je v posledici tega prišlo do notranjih poškodb, ki so se odrazile v odmiranju tkiva oz. težavah s pretokom krvi v prišitih delih prstov, zato je bilo treba dva prsta reamputirati ter na drugi strani škodo, ki jo predstavlja stanje po reamputaciji teh dveh prstov. To stanje je nedvomno slabše, kot bi bilo, če bi uspelo prišitje tudi dveh prstov. Prišiti prsti sicer niso povsem enakovredni stanju pred amputacijo, vendar pritožba utemeljeno opozarja na izvedeniško mnenje, da pa uspešna replantacija 50% nadomesti funkcijo odrezanega prsta. Tudi v izpodbijani sodbi se ugotavlja, da bi s prišitjem amputiranih delov prstov bila tožnikova škoda manjša. Dejstvo, da je funkcionalnost roke že s prišitjem kazalca boljša, kot bi bila, če tudi to prišitje ne bi bilo uspešno, zato ne pomeni, da tožniku ne nastaja škoda zaradi ravnanja tožene stranke, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Če je bil sam poseg s prišitjem kazalca, sredinca in prstanca uspešen in je zaradi notranjih poškodb amputiranih delov prstov, za kar je odgovorna tožena stranka, ki teh amputiranih delov prstov ni pripravila pravilno za prevoz, začelo tkivo odmirati oziroma so nastopile težave s pretokom krvi v prišitih delih prstov ter je zato bilo potrebno reamputirati dva od treh prišitih prstov, je že iz teh dejanskih okoliščin jasno, da je izkazana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in med škodo, ki je tožniku nastala zaradi reamputacije. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega zaključka, da te vzročne zveze ni, ni ugotavljalo obsega tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zato je pritožbeno sodišče moralo v tem delu zavrnilno sodbo razveljaviti po 355. čl. ZPP in vrniti zadevo v novo sojenje.

Tudi zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, je materialnopravno zmotna in v posledici tega dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju te vrste škode sledilo samo izvedencu, ki je po medicinskih kriterijih pojasnil, da je po amputaciji treh prstov skozi srednje členke roka močno skažena, po reimplantaciji vseh prstov bi bila roka srednje skažena in da je enako srednje skažena po uspešni reimplantaciji kazalca in reamputaciji skozi srednje členke sredinca in prstanca. Pojem skaženosti pa je pravni standard in se ga ne razume v medicinskem pomenu te besede. V sodni praksi prevladujejo za presojo o konkretni vsebini pravnega standarda objektivno subjektivni kriteriji. To pomeni, da presoja terja najprej natančno ugotavljanje konkretnih sprememb oškodovančeve zunanjosti. Opaznost in možnost zakrivanja pa se zatem upoštevata še ob upoštevanju oškodovančevih psihičnih lastnosti in počutja. Samo mnenje izvedenca, ki je v konkretni zadevi predstavil medicinski pogled na tožnikovo stanje, zato ne zadošča za zaključek, da tožnik ni upravičen do te odškodnine. Pri presoji te odškodninske postavke bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi tožnikovo izpoved, v kateri je pojasnil, da bi bila velika razlika in bi se počutil popolnoma drugače, če bi imel prišite nazaj vse prste, kot pa je sedaj, ko mu manjkata dva prsta. Poleg tega se v sodni praksi pri tej vrsti škode lahko sodišče tudi samo z neposredno zaznavo prepriča o verodostojnosti tožnikove izpovedi. Zato je tudi v tem delu pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi tožnika in izpodbijano sodbo po 355. čl. ZPP razveljavilo ter vrnilo zadevo v novo sojenje.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo dokazni postopek dopolniti tako, da bo glede na jasno izkazano vzročno zvezo med ravnanjem tožene stranke in tožnikovo prizadetostjo ugotovilo obseg tožnikove škode, ki je posledica ravnanja tožene stranke, zaradi katerega je bilo potrebno reamputirati dva prsta. Prav tako bo moralo dopolniti dokazni postopek za popolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z zahtevkom za duševne bolečine zaradi skaženost, saj bo moralo upoštevati tudi tožnikovo izpoved in oceniti, ali okoliščina, da nima zaradi ravnanja tožene stranke prišitih nazaj dveh prstov, povečuje negativni izgled njegove roke, kar ga lahko moti in o tem se bo moralo tudi samo prepričati z neposrednim ogledom ter zatem ponovno odločiti o obeh postavkah.

Neutemeljeno pa pritožba izpodbija višino odškodnine, ki je priznana tožniku za telesne bolečine in za strah. Obseg obeh vrst škod je v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovljen, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tožniku odmerjena pravična odškodnina, ki je primerljiva z odškodninami za podobne škode, hkrati pa upošteva tudi vse individualne značilnosti tožnikovega primera. Oba zneska pravilno odsevata razmerje med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje, seveda ob upoštevanju, da je tožena stranka v tem sporu odškodninsko odgovorna samo za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi reamputacije dveh prstov. Zato v tem delu ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava, pritožba neutemeljeno zahteva višjo odškodnino. Iz teh razlogov je v preostalem delu pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče delno razveljavilo izpodbijano sodbo, je moralo po 165. čl. ZPP razveljaviti tudi odločbo o stroških, saj je odločitev o stroških odvisna od končnega uspeha strank v postopku. Prav tako je za končno odločbo pridržalo odločitev o stroških pritožbenega postopka.