Jedro

Upravni odbor družbe z omejeno odgovornostjo, v kateri zaradi majhnega števila zaposlenih delavcev ni možnosti za oblikovanje disciplinske komisije, lahko člane komisije imenuje izmed oseb, ki niso v delovnem razmerju v družbi. Takšna sestava disciplinske komisije ni v nasprotju z določbami 59. in 60. člena (tudi ne s četrtim in petim odstavkom) ZTPDR, pa tudi ne z določbo prvega odstavka 21. člena SKPG (Uradni list RS, št. 39/93). Tudi določbe ZGD (439. in 449. člen) dovoljujejo takšno odločitev organov družbe.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki na 53.700,00 SIT odmerjene stroške revizije, v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik storil hujše kršitve delovnih obveznosti, ki so jih ugotovili disciplinski organi tožene stranke (tožnik je 12. in 16.1.1996 zamudil na delo, dne 13.1.1996 je neopravičeno izostal z dela, dne 7.12.1995 je povzročil nered pri delodajalcu, napačno je lepil robove za vrata goby barve, zaradi česar je delodajalcu nastala škoda). V 27. členu Kolektivne pogodbe za lesarstvo Slovenije (Uradni list RS, št. 67/95, v nadaljevanju: KPLS) določa, da disciplinski postopek poteka pred disciplinsko komisijo, ki jo imenuje organ upravljanja oziroma delodajalec.

Pravilnik o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke (v nadaljevanju: Pravilnik) določa, da o disciplinski odgovornosti odloča direktor ali disciplinska komisija. Disciplinska komisija, ki so jo sestavljali zunanji člani, je bila pravilno sestavljena.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožeče stranke (ki v pritožbi ni ugovarjala sestavi disciplinske komisije) sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Izpodbijano sodbo je preizkusilo na podlagi 365. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo le glede sestave disciplinske komisije. Sprejelo je pravno stališče, da so tako na podlagi prvega in drugega odstavka 59. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR) člani disciplinske komisije le delavci, ki so v delovnem razmerju pri organizaciji oziroma delodajalcu, pri katerem je disciplinska komisija imenovana. Tak sklep izhaja tudi iz razlage določb 60. člena ZTPDR. Tudi iz tretjega odstavka 200. člena Zakona o združenem delu izhaja enak sklep. Člani disciplinske komisije pri toženi stranki so bile osebe, ki niso bili pri njej v delovnem razmerju, zato njene odločitve niso zakonite. Bistveni razlog za spremembo sodbe sodišča druge stopnje je po mnenju sodišča druge stopnje v sestavi, ne pa v imenovanju članov disciplinske komisije.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Podrejeno je predlagala, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne temu sodišču zadevo v novo sojenje.

Navajala je, da je sodišče druge stopnje odločilo o tožbenem zahtevku, ki ga tožeča stanka ni postavila in ki ni bil predmet spora. Odločilo je zunaj meja postavljenega zahtevka. Kršeni sta bili določbi 10. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (1999).

Sodišče druge stopnje bi moralo sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti.

Disciplinska komisija je bila pravilno sestavljena. Zaradi sestave zaposlenih in zato, ker sta zakonca Cartl solastnika družbe, so morali biti v disciplinsko komisijo imenovani zunanji člani.

Disciplinske komisije ni bilo mogoče sestaviti iz delavcev tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je odločbo oprlo na ZTPDR, ki ga je v Republiki Sloveniji dovoljeno uporabljati le, če ni v nasprotju z ustavo.

Določbe ZTPDR in Zakona o združenem delu, na katere se sklicuje sodišče druge stopnje, so v nasprotju s pravnim redom v Republiki Sloveniji. Imenovanje disciplinske komisije urejata 25. člen (pravilno: 21. člen) Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93, v nadaljevanju: SKPG) in 27. člen KPLS. Tožena stranka je tožniku omogočila odločanje na dveh stopnjah.

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo pred začetkom veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP/99), zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 498. člena ZPP/99 odločilo po določbah ZPP.

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka navajala, da disciplinska komisija ni bila pravilno sestavljena, kar je absolutna bistvena kršitev postopka.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje. Zaradi tega je revizijo dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo.

Revizija uveljavlja revizijska razloga iz 10. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP/99, to je razloga iz 9. in 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Kršitev iz 9. točke je podana, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi bilo moralo opraviti glavno obravnavo. Sodišče druge stopnje je po določbi 1. točke 373. člena ZPP dolžno opraviti glavno obravnavo, če na njej ugotovi drugačno dejansko stanje, kakor pa je ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje. V drugih primerih iz navedenega člena ZPP sodišče druge stopnje ni dolžno opraviti glavne obravnave, tako tudi ne v primeru iz 4. točke (na katerega je sodišče druge stopnje oprlo svojo odločitev, čeprav te določbe v obrazložitvi ni navedlo). Po tej določbi sodišče druge stopnje lahko spremeni sodbo sodišča prve stopnje, če je bilo dejansko stanje na prvi stopnji sicer pravilno ugotovljeno, je pa bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.

Sodbo sodišča druge stopnje je mogoče preizkusiti in torej ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Bistvena okoliščina, ki bi naj pomenila kršitev navedene določbe ZPP bi naj bila v tem, ker bi naj sodišče druge stopnje odločilo zunaj meja tožbenega zahtevka oziroma o zahtevku, ki ni bil predmet odločanja na prvi stopnji. Primerjava med tožbenim zahtevkom v tožbi in izrekom sodbe sodišča druge stopnje nedvomno kaže, da je sodišče druge stopnje odločilo v mejah zahtevka. Neglede na navedeno je treba dodati, da Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) v prvem odstavku 23. člena določa, da delavec ni dolžan postaviti določenega zahtevka, če pa ga postavi, sodišče nanj ni vezano.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi prvega odstavka Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94, v nadaljevanju: Ustavni zakon) se smiselno uporabljajo kot predpisi Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) tisti predpisi nekdanje SFRJ, ki so veljali v RS ob uveljavitvi Ustavnega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu RS in kolikor ni z Ustavnim zakonom drugače določeno. Revizijsko sodišče ugotavlja, da določbi 59. in 60. člena ZTPDR, na kateri je sodišče druge stopnje oprlo svojo odločitev, nista v nasprotju z navedeno določbo Ustavnega zakona, vendar je navedeni določbi razlagalo pravno zmotno. V teh členih so določeni disciplinski organi, ki odločajo o disciplinski odgovornosti. Navedeni določbi ZTPDR bi lahko bili v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR), ki organe odločanja ureja v 4. členu, in z določbami Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 do 82/94, s poznejšimi novelami, v nadaljevanju: ZGD), ki urejajo pristojnosti organov družb z omejeno odgovornostjo (predvsem 439. in 449. člen). Po navedenih določbah ZTPDR je poslovodni organ pristojen za odločanje o disciplinski odgovornosti delavcev. To svojo pristojnost lahko prenese na druge v navedenih členih določene organe. Glede članstva v disciplinski komisiji - torej glede njene sestave - ZTPDR ne določa omejitev, ki jih v obrazložitvi ugotavlja sodišče druge stopnje. ZTPDR v četrtem odstavku 60. člena določa le, da v ta organ ne morejo biti izvoljeni delavci iz prvega odstavka 59. člena (poslovodni organi), iz prvega odstavka (za disciplinski postopek pooblaščeni delavci s posebnimi pooblastili) in drugega odstavka (pooblaščeni vodja) 60. člena. Nikjer ni določeno, da morajo biti člani disciplinske komisije le delavci delodajalca. ZTPDR v 4. in 5. odstavku 60. člena ne določa sankcij za njuno kršitev, takšnih sankcij pa tudi ni v 89. in 90. členu navedenega zakona. Imenovanje disciplinske komisije z dne 28.10.1995 (listini B5 in B6), ki sta ga kot člana upravnega odbora opravila zakonca C. kot edina lastnika tožene stranke, torej ne nasprotuje navedenim določbam ZTPDR. Člane disciplinske komisije sta imenovala mesec in pol pred prvo tožnikovo kršitvijo delovnih obveznosti.

Tudi iz določbe prvega odstavka 21. člena SKPG ne izhaja, da so lahko člani disciplinske komisije le delavci, ki so v delovnem razmerju pri delodajalcu, pri katerem teče disciplinski postopek.

Po določbah ZGD so družbeniki pristojni odločati tudi o vprašanjih, za katere tako določata zakon ali družbena pogodba (zadnja alinea 439. člena ZGD). V družbeni pogodbi z dne 21.4.1994 (listina B/7) so pristojnosti poslovodstva urejene v 25. do 30. členu. V 25. členu je določeno, da direktor in njegova namestnica (zakonca C.) zastopata in vodita družbo brez omejitev. Omejitve so določene v 29. členu. Po tej določbi direktor družbe ne more odločati oziroma sklepati poslov brez soglasja skupščine v izčrpno naštetih primerih. Imenovanje članov disciplinske komisije ni navedeno. Enak sklep velja tudi za sestavo disciplinske komisije.

Pravilnik sestave disciplinske komisije ne določa. V 13., 28. in 42. členu določa, da na prvi stopnji kot disciplinski organ odloča direktor ali disciplinska komisija. Dana je torej možnost za imenovanje disciplinske komisije.

Neglede na določbe navedenih zakonov, SKPG in aktov tožene stranke, ki omogočajo oziroma ne prepovedujejo takšne sestave disciplinske komisije, kot jo je oblikoval (imenoval) upravni odbor tožene stranke, je treba tudi upoštevati, da pri toženi stranki zaradi sestave zaposlenih ne bi bilo možnosti, da bi bili člani disciplinske komisije delavci tožene stranke. Ob stališču, ki ga je sprejelo sodišče druge stopnje bi se lahko zgodilo, da ne bi bilo mogoče izvesti disciplinskega postopka, kar je v nasprotju z načeloma dolžnosti izpolnjevanja pogodbenih obveznosti in dolžnostjo zvestobe delavca.

Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, kot je navedeno v 1. točki izreka.

Revizijske stroške tožene stranke je bilo treba odmeriti na podlagi Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 7/95 do 39/2000), upoštevajoč vrednost točke 90,00 SIT od 13. maja 2000 dalje. Stroške je bilo treba odmeriti na podlagi 5. točke v zvezi s 1. točko, tar. št. 10 (450 točk = 40.500,00 SIT), točke 2, tar. št. 33 (50 točk = 4.500,00 SIT)), odmeriti pa je bilo tudi potrebno pisarniške stroške (1.200,00 SIT) in stroške sodne takse 7.500,00 SIT, skupaj torej 53.700,00 SIT.

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot predpise RS na podlagi določbe prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona.