Jedro

Presoja, da je obsojenec s tem, ko je B. kot poroka zavezal za plačilo posojila oz. leasing obveznosti, ne da bi bila za to podlaga v poslovnem razmerju s prejemniki koristi, zlorabil položaj predsednika upravnega in glavnega izvršnega direktorja, je skladna z ustaljeno sodno prakso.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17. 4. 2019 obsojenega A. A. spoznalo za krivega petih kaznivih dejanj zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in enega kaznivega dejanja po prvem odstavku 240. člena KZ-1. Premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca B., d. d., (v nadaljevanju B.) je delno ugodilo v znesku 900.429,81 EUR, s preostankom zahtevka pa ga je napotilo na pravdo. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov postopka in sodne takse.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18. 11. 2020 delno ugodilo pritožbama obsojenčeve zagovornice in državnega tožilca in odločbo o krivdi spremenilo tako, da je pri kaznivem dejanju, opisanim pod točko I znesek obveznosti, ki jo je obsojenec s pogodbo o pristopu k dolgu naložil družbi B., znižalo na 3.813,666,06 EUR. V preostalem je pritožbo zagovornice in v celoti pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlagajo obsojenčevi zagovorniki zaradi kršitve kazenskega zakona, absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev pravic do obrambe iz 29. člena Ustave in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Predlagajo, da Vrhovno sodišče pravnomočni sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Mirjam Kline. Ocenila je, da je rdeča nit vložene zahteve prizadevanje, da svoje nestrinjanje z dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje prikaže bodisi kot kršitev materialnega prava, bodisi kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka, mestoma pa tudi kot kršitev Ustave. Zatrjevane kršitve niso podane. Po oceni vrhovne državne tožilke sta nižji sodišči pravilno tolmačili določila Statuta B., ki se nanašajo na prepoved podpisa pogodbe o pristopu k dolgu, kakor tudi glede vprašanja, da član upravnega odbora ni imel pravice samostojno zastopati družbo. Stališča nižjih sodišč, ki sta jih izčrpno obrazložili, niso v nasprotju z Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD-1). Ne pritrjuje zahtevi, da je ravnanje DBS Leasing prekinilo vzročno zvezo med obsojenčevim ravnanjem in prepovedano posledico in povzema, da sta nižji sodišči o navedenem navedli obsežne in prepričljive razloge. Enako velja glede očitka o pomanjkanju razlogov drugostopenjske sodbe o obdolženčevem obarvanem naklepu, pritožbeno sodišče je zaključek o obsojenčevem direktnem naklepu ustrezno obrazložilo. Odločbo o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku pa vlagateljica izpodbija z drugačno dokazno presojo, kar ni dovoljeno. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

5. O odgovoru Vrhovne državne tožilke so se izjasnili obsojenčevi zagovorniki, ki so vztrajali pri navedbah iz zahteve in ocenjujejo, da je ta utemeljena.

B.-1

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na te kršitve se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena.

B.-2

7. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je v letih 2009 in 2010 kot predsednik upravnega odbora v letu 2011 pa kot glavni izvršni direktor B. (i) izrabil svoj položaj in v nasprotju z določilom prvega odstavka 263. člena ZGD podpisal pogodbe, s katerimi je brez podlage v poslovnem razmerju in brez kakršnega koli nadomestila, družbi B. naložil jamstvo za več bančnih posojil trem gospodarskim družbam, s katerimi B. ni poslovno sodelovala, z eno od teh je bil obsojenec povezan, ter za posojilo, obsojenca kot fizične osebe, kolikor jih dejanski posojilojemalci ne bi uspeli poplačati (ii) pri tem pa je tudi prekoračil pooblastila ki jih je imel kot predsednik upravnega odbora oziroma kot glavni izvršni direktor. S tem je obsojenec B. zavezal k solidarnemu plačilu 8.840.666 EUR, dejansko pa je bilo B. iz naslova poroštev plačalo 4.299.958 EUR, upoštevajoč tudi plačilo, ki ga je izvršila hčerinska družba KPL.

8. Zahteva kršitev kazenskega zakona uveljavlja s trditvijo, da bi bilo potrebno obsojenčeva ravnanja opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje. Kršitev ni podana, kot je, skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, pravilno presodilo že pritožbeno sodišče. Po uveljavitvi nadaljevanega kaznivega dejanja v členu 54 Kazenskega zakonika v letu 2008 (KZ-1) je Vrhovno sodišče je že presodilo, da je zakonsko besedilo, da so dejanja storjena istočasno ali zaporedoma pomensko treba razlagati čim bližje izrazu istočasno.1 Pritrditi je zato pritožbenemu sodišču, da časovni razmaki med šestimi posameznimi kaznivimi dejanji, ki so v dveh primerih po pol leta, sicer pa več kot mesec, ne opravičujejo uporabe tega instituta. Prav tako je pritrditi razlogom pritožbenega sodišča, da obsojenčevo ravnanje ni mogoče šteti kot enotno in kontinuirano kriminalno dejavnost. Kazniva dejanja so bila izvršena v korist treh različnih gospodarskih družb, ki med sabo niso bile povezane. Obsojenec je bil osebno povezan z eno od njih in je bil tako njegov namen pri tem in pri kaznivem dejanju kjer je bil sam posojilojemalec, pridobiti korist sebi in svoji hčerki, takšen namen pri ostalih dejanjih ni podan. Pritožbeno sodišče je tudi utemeljeno poudarilo, da je bila razlika tudi v načinu izvršitve kaznivih dejanj, saj je obsojenec v nekaterih primerih B. zavezal kot solidarni porok že pri sklenitvi posojilnih pogodb, v drugih primerih pa v obliki pogodbe o pristopu k dolgu, nenazadnje pa je obsojenec deloval v dveh različnih funkcijah, to je kot predsednik upravnega odbora oziroma kot glavni izvršni direktor. Tako tudi pogoj enotne dejavnosti ni izpolnjen.2

9. Kršitev kazenskega zakona zahteva vidi tudi v tem, da trdi, da sta nižji sodišči zakonski znak zlorabe položaja napačno razlagali. Kršitev utemeljuje s sklicevanjem na obsojenčev zagovor da je bil predmet posojil nakup zemljišč, namenjenih za gradnjo, in je B. prevzel jamstvo z namenom bodočega sodelovanja teh gospodarskih družb s B. in s tem zagotovitev posla zanjo. Nižji sodišči sta presodili, da se v dokaznem postopku ni izkazalo, da bi bilo dejansko predvideno in dogovorjeno poslovno sodelovanje med B. in dobitnikom koristi C., da B. ni imela nikakršnega zagotovila, da bo prav ona izvajala gradbena dela za podjetje E., da z družbo D., d. o. o., B. ni imel nikakršnega poslovnega odnosa, pri čemer za zemljišča za katerega je bilo dano posojilo, ni bilo še niti projektne dokumentacije in se ni vedelo, kaj se bo gradilo. Sodišči sta pri presoji upoštevali tudi, pri čemer je sodišče še poudarilo, da se B. ni ukvarjal z gradnjo stavb, temveč z nizko gradnjo.

10. Presoja, da je obsojenec s tem, ko je B. kot poroka zavezal za plačilo posojila oz. leasing obveznosti, ne da bi bila za to podlaga v poslovnem razmerju s prejemniki koristi, zlorabil položaj predsednika upravnega in glavnega izvršnega direktorja, je skladna z ustaljeno sodno prakso, ki ta zakonski znak razlaga kot tisto dejanje, ki je storjeno pri sklepanju poslov ali pri drugih razpolaganjih s premoženjem pravnega subjekta, ki ga je storilec na podlagi internih pooblastil sicer upravičen opraviti v njegovem imenu oziroma na njegov račun, vendar pa to razpolaganje izvrši v nasprotju z njegovimi interesi oziroma nepošteno, nevestno in neodgovorno.3 Tako se izkaže, da zahteva pod videzom kršitve kazenskega zakona dejansko zgolj nasprotujejo dokazni presoji nižjih sodišč.

11. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je bil prevzem poroštva za posojila družbe E. koristen z vidika podjetja B.. Pritožbeno sodišče je te pritožbene navedbe zavrnilo v točkah 38 in 37 sodbe. Tako tudi kršitev 395. člena ZKP ni podana.

12. Zahteva dalje trdi, da je bil kazenski zakon prekoračen tudi glede vprašanja, ali je obsojenec izpolnil zakonski znak, da je zlorabil pravice, ki jih je imel v gospodarski družbi. Po stališču zahteve sta nižji sodišči napačno razlagali določila Statuta B. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti se izvrši v več izvršitvenih oblikah. Obsojenec je bil spoznan za krivega dveh izvršitvenih oblik, (i) da je zlorabil položaj in pri tem tudi (ii) prekoračil meje svojih pravic. Te druge, dodatne izvršitvene oblike je bil obsojenec spoznan za krivega pri vseh kaznivih dejanjih, razen pri prevzemu poroštva za posojilo v znesku 35.000,00 EUR, pri katerem je bil posojilojemalec in prejemnik koristi obsojenec kot fizična oseba. Glede na znesek posojila statut ni določal omejitev za podpis te pogodbe.

13. Vsebina pooblastil organov upavljanja B. je bila urejena v dveh statutih, zato sta nižji sodišči pri presoji, ali je zakonski znak zlorabe položaja podan, pravilno izhajali iz vsebine teh korporacijskih aktov.

14. Pritrditi je razlogom, ki jih je navedlo pritožbeno sodišče v točki 36. sodbe, da obsojenec kot predsednik upravnega odbora ni bil pooblaščen za sklepanje posamičnih poslov. Iz 20. člena obeh statutov izhaja, da je pooblastilo za zastopanje dano izvršnim direktorjem. Pri tem prvi statut z dne 15. 9. 2009 taksativno našteva pet izvršnih direktorjev po posameznih področjih in glavnega izvršnega direktorja. Drugi statut pa govori o enem ali več izvršnih direktorjev, ki jih imenuje Upravni odbor in o glavnem izvršnem direktorju, ki ima splošno pooblastilo za posamično zastopanje družbe. Iz te razmejitve je pravilen zaključek sodišča, da predsednik Upravnega odbora ni imel pooblastil za samostojno sklepanje pravnih poslov. V očitanih primerih, ko je obsojenec posle sklepal kot predsednik Upravnega odbora je zato pravilno sklepanje o preseganju pooblastil. 15. Kar pa se tiče prekoračitve pooblastil obsojenca kot glavnega izvršnega direktorja pa izpodbijani sodbi ne očitata obsojencu, da sploh ni imel pooblastila za sklepanje očitanih poslov. Obsodilna sodba temelji na očitku, da ni imel pooblastila za samostojno sklepanje tovrstnih poslov. Vsebina pooblastil je urejena v statutu, zato je odločilna razlaga vsebine tega korporacijskega akta. Sodišči sta to napolnili z namensko razlago 24. člena statuta in ustaljeno prakso poslovanja v družbi. Presodili sta, da je 24. člen Statuta razlagati tako, da zajema tudi pristop k dolgu, čeprav navedeno v njem ni izrecno zapisano. Izhajali sta iz tega, da je v Statutu znesek, do katerega lahko glavni izvršni direktor prevzame poroštvo, določen nižje od zneska, za katerega lahko najame posojilo, iz razloga, ker v primeru posojila gospodarska družba pridobi sredstva, medtem ko od poroštva nima nobene neposredne koristi. Ob uporabi argumenta _minori_ ad _maius_ sta presodili, da so pooblastila, ki so bila omejena v primeru posojila in poroštva, bila še toliko bolj omejena v primeru pristopa k dolgu kot intenzivnejši obliki zaveze. Zahteva s trditvijo, da so nižja sodišča glede pogodbe o pristopu k dolgu določbe statuta nedopustno ekstenzivno razlagala, poudarjanjem razlik med instituti, da razen poroštva noben drug institut zavarovanja obveznosti v statutu ni omejen s soglasjem upravnega odbora, da obsojenec ni prekoračil pooblastil glavnega izvršnega direktorja, da omejitev ni vpisana v sodni register, ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, temveč podaja drugačno dokazno presojo, kot sta jo sprejeli nižji sodišči. Enako velja za navedbe, ki se nanašajo na pooblastila predsednika upravnega odbora, ko trdi, da sta sodišči napačno razlagali določbo člena 20 Statuta in da niti Poslovnik, niti Statut upravnega odbora nista izključila iz samostojnega zastopanja, da ima predsednik UO najvišja možna pooblastila za podpis pogodb in samostojno zastopanje družbe, da ta niso bila omejena ne z vpisom v sodni register, ne z internimi akti B., temveč da je pri zastopanju omejen glavni izvršni direktor.

16. Zahteva uveljavlja še, da je izrek pod tč. I glede zlorabe pooblastil sam s sabo v nasprotju (kršitev 11. tč.1. odstavka 371. člena ZKP) vendar to v pritožbi ni bilo uveljavljano, zato te kršitve v skladu z zahtevo po materialni izčrpanosti, ni treba presojati.

17. Po stališču zahteve je bil kazenski zakon prekršen tudi o vprašanju, ali je podana vzročna zveza med obsojenčevim ravnanjem in škodo, nastalo B., ker da jo je pri kaznivem dejanju pod tč. I. prekinilo ravnanje leasingodajalca. To je prepričljivo in strukturirano zavrnilo že pritožbeno sodišče, ki je pravilno ob uporabi _teorije objektivne pripisljivosti_ presodilo, da je nastala škoda posledica obsojenčevega ravnanja. Obsojenec se je, ko je leasingodajalec zahteval plačilo obveznosti, odločil za podpis pogodbe, s katero je h plačilu obveznosti zavezal B., namesto da bi dolg poplačal. Podpis pogodbe o pristopu B. k dolgu C. s strani obsojenca je bilo tako tisto ravnanje, ki je povzročilo protipravno nevarnost za premoženje družbe B. in se je prav ta udejanjila v pravni posledici, ki je bila pričakovana že ob podpisu pogodbe. Pritrditi je treba presoji, da kasnejša ravnanja DBS Leasing, ki je vnovčil dano zavarovanje B., niso bila takšne narave, da bi lahko (povsem) preusmerila vzročni potek oziroma povsem odpravila učinke obsojenčevega ravnanja. Prav tako vzročne zveze ni prekinilo ravnanje oškodovane družbe B., ki zoper menično izvršbo ni vložila ugovora, temveč z upnikom sklenila pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerji. Tudi v tem delu je treba pritrditi pritožbenemu sodišču, da bi v primeru, če bi družba B. uspela naknadno (delno) sanirati že nastalo škodo, šlo za _post factum_ ravnanja, ki obsojenca ne morejo eskulpirati. Navedbe zahteve tudi v tem delu ne presegajo nasprotovanja dokazni presoji presoji pravnomočne sodbe.

18. Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, da drugostopenjsko sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, s katerimi je pritožba izpodbijala dokazno presojo prvostopenjskega sodišča, da obsojenec ni imel namen oškodovati B., temveč prodati svoj delež v navedenem podjetju in s tem poravnati dolg. Pritožbeno sodišče se je do teh pritožbenih navedb opredelilo v točki 23, kjer je pritrdilo presoji prvostopenjskega sodišča. Ob tem je poudarilo, da je nesporno, da obsojenec dolga družbe C. sam ni poplačal. Takšna presoja je skladna z ustaljeno sodno prakso, ki kot zadostni standard za obrazložitev drugostopenjskih odločb v primeru, ko se višje sodišče strinja z ugotovitvami nižjega sodišča, šteje, da zadošča sklicevanje na obrazložitev prvostopenjskih sodišč. V tč. 24 je kot nerelevantne zavrnilo pritožbeno sklicevanje na prodajo obsojenčevega deleža v B. družbi F. ter zapis prvostopenjskega sodišča da je podana „velika verjetnost“ da je bilo obsojencu slabo finančno stanje te družbe poznano. Prav tako se je opredelilo tudi do vseh pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ravnanje DBS Leasinga in na postopanje predstavnikov B., ko je DBS Leasing vnovčil menice (točka 29 do 32 sodbe). Tako očitana kršitev 395. člena ZKP ni podana. V kolikor pa vložniki z drugačno oceno dokazov tej presoji nasprotujejo, pa ponovno uveljavljajo nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

19. Zahteva nasprotuje presoji nižjih sodišč, da je bil pri obsojencu podan obarvan naklep, saj da ta ni bil usmerjen v oškodovanje B. in zato, da je šlo kvečjemu za rizičen posel, sklenitev teh pogodb pa bi se za B. lahko iztekla tudi zelo pozitivno. Tudi navedenemu ni mogoče pritrditi. Pravilna je presoja, da obsojencu ni očitano, da je ravnal z namenom povzročiti škodo družbi B., temveč je bila škoda le posledica njegovega ravnanja, ki je bilo usmerjeno v pridobitev premoženjske koristi gospodarskim družbam. Bistveno za presojo o obarvanem naklepu je, da B. ni imela nikakršnega gospodarskega interesa da jamči oziroma prevzame obveznosti, na kar kaže tudi, da je sklenitev spornih pogodb obsojenec zaposlenim v B. prikril. Utemeljeno sta upoštevali, da finančno stanje družb ni bilo tako, da bi jim banke posojilo odobrile, zato je bilo poroštvo družbe B. pogoj, da so gospodarske družbe sploh prejele sporna posojila. Glede pristopa k leasing pogodbi C. sta sodišči na obsojenčev naklep sklepali še na podlagi tega, da je z družbo C. dejansko upravljal obsojenec, zato mu je bilo slabo premoženjsko stanje družbe, ki ni mogla iz dohodkov pokrivati niti tekočih stroškov, znano in je vedel, da bo DBS Leasing obveznosti terjala od B. Obsojenec leasinga ni poplačal iz lastnega premoženja, temveč se je odločil za to, da v imenu B. pristopi k leasing pogodbi

20. Pritožbeno sodišče se je do obsojenčevega naklepa opredelilo na več mestih. Do naklepa, usmerjenega v izvršitev kaznivega pod tč. I (C.) v točkah 19, 20, 21 in 33, ko je pritrdilo razlogom, ki jih je prvostopenjsko sodišče navedlo na straneh 46 in 47 in so povzeti v predhodni točki. Prvostopenjsko sodišče je poudarilo, da je bila družba C. v lasti obsojenčeve hčere, zato je obsojenec ravnal tudi v nasprotju z določili o nasprotju interesov, ki je varovano v 38a ZGD-1. Pritožbeno sodišče je poudarilo, da je bistveno, da se obsojenec ni odločil za poplačilo leasinga in s tem zavrnilo njegove pritožbene navedbe, da je imel namen dolg poravnati iz zasebnega premoženja. Kot irelevantne pa je ocenilo pritožbene navedbe in razloge prvostopenjskega sodišča glede prodaje obsojenčevega deleža v družbi B. družbi F., ker plačilo ni bilo realizirano. Do pritožbenih navedb, s katerimi je ta izpodbijala obsojenčev naklepa glede ravnanja v korist projektnega biroja E. se je pritožbeno sodišče opredelilo zlasti v točki 38 (pritrdilo je razlogom prvostopenjske sodbe na str. 71), glede ravnanja v korist D. v tč 41 ( kjer je pritrdilo razlogom na str. 75 do 77 sodbe sodišča prve stopnje) sodbe. Do pritožbenih navedb, s katerimi je ta izpodbijala obsojenčev naklep glede prevzema poroštva za posojilo obsojenca kot fizične osebe (točka VI) se je pritožbeno sodišče opredelilo v točkah 43 in 44 sodbe ter pritrdilo razlogom na str. 79 do 80 sodbe sodišča prve stopnje. Navedlo je, da je presoja o obarvanem naklepu za preostala kazniva dejanja, velja tudi za to kaznivo dejanje. Opredelilo se je tudi do v zahtevi izpostavljene izpovedbe priče Valči Erjavec, s trditvijo, da sta njeno izpovedbo napačno presodili, pa zahteva prav tako nedovoljeno nasprotuje dokazni presoji nižjih sodišč. Tako očitani kršitvi kazenskega zakona in 395 člena ZKP nista podani.

21. Odločitev o premoženjskopravnem zahtevku zahteva izpodbija z nasprotovanjem dejanskim ugotovitvam, na podlagi katerih je prvostopenjsko sodišče ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku. Ponavlja pritožbene navedbe, da v spisu ni dokazov, da bi oškodovana družba B. v sodbi navedenim upnikom priznane zneske dejansko plačala, da konto kartica in bančni izpisek nista ustrezen dokaz, da je bilo plačilo izvršeno z računa B., da se sodba nanje ne bi smela opreti, da dokazi, s katerimi je stečajni upravitelj B. uveljavljal premoženjskopravni zahtevek ne izkazujejo dejanskega odliva denarja iz sredstev B., da ni izkazano, da je KBM Leasing, kateremu je bilo izvršeno plačilo iz naslova kaznivega dejanja pod točko V. dejansko pravni naslov naslednik leasingodajalca Gorica Leasing in druge. S temi navedbami, ki jih je pritožbeno sodišče zavrnilo v točkah 48 do 58, zgolj nedovoljeno nasprotuje v postopku ugotovljenemu dejanskemu stanju.

22. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zahteva uveljavlja s tem, ko trdi, da sta izrek in obrazložitev prvostopenjske sodbe v medsebojnem nasprotju. Povzema, da je v izreku navedeno, da so bili zneski izterjani od B., medtem ko iz dejanskih ugotovitev sodbe izhaja, da so bili zneski s strani B. plačani in ne izterjani od bank. Enake pritožbene navedbe je razumno zavrnilo že drugostopenjsko sodišče, ki je obrazložilo, da sta pojma sicer res jezikovno različna, vendar pa je posledica enaka, to je zmanjšanje premoženja družbe B. za izterjane oziroma plačane zneske. Tako tudi očitana kršitev ni podana.

23. Zahteva je vložena še zoper odločbo o kazenski sankciji. Trdi, da sodišči nista upoštevali številnih olajševanjih okoliščin, zlasti obsojenčevo starost, saj mu je ob tem, ko je star 83 let _de facto_ izrečen dosmrtni zapor, izgubil pa je tudi celotno svoje premoženje. Glede na takšno njegovo starost je izrečena sankcija previsoka in nesorazmerna. Zavzema se za pravno opredelitev kot nadaljevano kaznivo dejanje in posledično izrek enotne krajše kazni. Iz povzetega je razvidno, da zahteva ne trdi, da je sodišče pri izrekanju sankcije prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, temveč napada zgolj njeno primernost. To pa ne more biti razlog za vložitev zahteve.4 C.

24. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve zakona niso podane, v pretežnem delu pa je bila zahteva vložena zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, deloma pa materialnopravno neizčrpana, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

25. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi Vrhovno sodišče obsojenca na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

26. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Primerjaj sodbo I Ips 582003/2010 z dne 17. 1. 2013. 2 Primerjaj sodbi I Ips 18724/2010 z dne 15. 9. 2011, I Ips 2951/2010. 3 Primerjaj sodbo I Ips 378/2006. 4 Primerjaj sodbo I Ips 50620/2014.