Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodbo v postopku v sporu majhne vrednosti se ne sme izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. To pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 2.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2014 dalje do plačila ter mu povrniti 722,37 EUR stroškov pravdnega postopka.
2. Toženec v pritožbi zoper sodbo navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča, ker je do realizacije kredita sigurno prišlo, kajti v nasprotnem primeru podjetje ne bi izdalo računov za opravljeno storitev. V tistem obdobju je bil toženec direktor podjetja. Poudarja, da je šlo na zaupanje in ne za dejansko posojo denarja njemu. V pripravljalni vlogi je navedel, da je bila prisotna priča A. A., ki bo to lahko potrdila na obravnavi, vendar je sodišče ni poklicalo za pričanje. Vztraja, da sodišče razveljavi sodbo za nično.
3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem veljajo posebna pravila postopka (določbe 442. - 458. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodbo v postopku v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP).
6. To pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. To pa je ugotovilo, da je toženec od tožnika prejel 2.000 EUR in se zavezal znesek vrniti najkasneje do 30. 4. 2014, a ga ni vrnil; da sta se tožnik in toženec kot svetovalec podjetja L., d. o. o., dogovarjala o ureditvi kredita tožniku v Avstriji, a do realizacije tega dogovora ni prišlo; da je zato nastopila toženčeva obveznost vračila izročenega zneska 2.000 EUR. Toženec s pritožbenimi trditvami, da je do realizacije kredita sigurno prišlo, ker v nasprotnem primeru ne bi bil izdan račun za opravljeno storitev ter da denar tožencu dejansko ni bil posojen, izpodbija zgoraj ugotovljeno dejansko stanje. Dokaza z zaslišanjem priče A. A. toženec v postopku ni predlagal, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.
7. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP).