Jedro

Za tožnika ne veljajo tiste določbe zakonov in kolektivnih pogodb, ki zaradi drugačne ureditve v pogodbi o zaposlitvi niti ne morejo veljati. Tožnik namreč s svojo razlago navedenih pogodbenih določil želi ob sklenjenem delovnem razmerju za določen čas, uveljaviti pravice, ki gredo delavcem, ki so v delovnem razmerju za nedoločen čas.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je med drugim zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zaradi predčasnega odpoklica s funkcije generalnega direktorja, ter posledično tudi reintegracijski in denarne zahtevke. Ugotovilo je, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za določen čas. Vezano je bilo na čas trajanja funkcije generalnega direktorja.

Sklenitev takega delovnega razmerja je bilo v skladu z zakonom in je bilo med strankama v pogodbi ustrezno in jasno dogovorjeno.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dejanske ugotovitve in pravno presojo sodišča prve stopnje glede odločitve o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja. Na pritožbo tožene stranke pa je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o odpoklicu tožnika s funkcije generalnega direktorja.

Zoper pravnomočno sodbo v zavrnilnem delu, izdano na drugi stopnji, je vložil tožnik revizijo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta obe sodišči nepravilno tolmačili določbe pogodbe med strankama o tožnikovi zaposlitvi. V 2. členu pogodbe z dne 2.12.1999 je izrecno določeno, da se za vprašanja, ki jih pogodba ne ureja, uporabljajo vse določbe splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo ter vse za toženo stranko veljavne podjetniške pogodbe oziroma panožne kolektivne pogodbe. To pomeni, da gredo tožniku pravice iz delovnega razmerja tudi po datumu odpoklica in bi ga morala tožena stranka ob razrešitvi razporediti na drugo delovno mesto. To v skladu s 13. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja /Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) določa tudi 22. člen Pravilnika o delovnih razmerjih. Taka razlaga predpisov in praksa je veljala tudi pri razrešitvah vseh dosedanjih direktorjev, ki so sklepali enake pogodbe kot tožnik. Ker je tožnik vložil zahtevo za varstvo pravic, mu v skladu s 106. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) delovno razmerje ne bi smelo prenehati že 25.1.2001, temveč šele z vročitvijo drugostopnega sklepa.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Ker tožnik revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljal, revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe in le še dodaja. Tožnik samo deloma navaja določbe 2. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 3.12.1999. Ta člen ima tri in ne le en odstavek, ki pa v celoti gledano določajo to, kar je najbolj jasno zapisano v tretjem odstavku tega člena: za tožnika kot generalnega direktorja veljajo vse pravice in obveznosti kot za ostale delavce tožene stranke, razen tistih, ki so z individualno pogodbo urejene drugače. To pa a contrario pomeni tudi, da za tožnika ne veljajo tiste določbe zakonov in kolektivnih pogodb, ki zaradi drugačne ureditve v pogodbi o zaposlitvi niti ne morejo veljati. Tožnik namreč s svojo razlago navedenih pogodbenih določil želi ob sklenjenem delovnem razmerju za določen čas, uveljaviti pravice, ki gredo delavcem, ki so v delovnem razmerju za nedoločen čas.

Glede na poseben položaj, ki ga v skladu z določbami 246. člena do 260. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Uradni list RS, št. 30/93 - 45/01) uživa direktor oziroma uprava d.d., sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas za obdobje mandata oziroma dejanskega opravljanja te funkcije ni v nasprotju z določbami 17. člena ZDR (1990). Ker je funkcija direktorja vezana na mandat, se lahko šteje, da traja izvršitev dela direktorja po svoji naravi določen čas. Tako je bil podan razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas v smislu 1. alinee prvega odstavka 17. člena ZDR.

Po določbi drugega odstavka 17. člena ZDR (1990) preneha delovno razmerje za določen čas s pretekom časa, predvidenega za izvršitev dela oziroma s pretekom določenega časa. Kadar je čas vnaprej določen, zato tudi ni treba sprejemati nobenih odločitev o prenehanju delovnega razmerja. Delovno razmerje po zakonu samem preneha s potekom časa in kakršenkoli akt delodajalca v zvezi s tem (obvestilo, sklep, odločba) ima le ugotovitveno naravo. Zato tudi zahteva za varstvo pravic zoper tak sklep, vložena pri delodajalcu, ne more imeti suspenzivnih učinkov po 106. členu ZDR (1990).

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati dejanske navedbe v reviziji o tem, kakšne pogodbe naj bi sklepali prejšnji direktorji oziroma kakšni dogovori so bili z njimi sklenjeni o načinu prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je sklenil svojo pogodbo, ki je glede časa trajanja povsem jasna, in glede tega tožnik tudi ne zatrjuje njene nezakonitosti.

Ker je glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).