Jedro

Dopolnilno odločbo z dne 6. 6. 2019, s katero je odločeno, da mora tožnik vrniti preveč plačana sredstva v višini 1.084,12 EUR, kakor je to ugotovljeno z odločbo, izdano v obnovljenem postopku, z dne 10. 4. 2019, tožnik v bistvenem izpodbija zaradi kršitev, ki naj bi jih organ zagrešil v zvezi z vodenjem postopka obnove: navaja, da ima na zapisnik veterinarske inšpekcije, na katerega se je organ skliceval kot razlog za obnovo po 1. točki 260. člena ZUP, postopkovne in vsebinske pripombe, ne strinja se z vsebino očitanih kršitev, navaja, da na njegovem kmetijskem gospodarstvu ni prišlo do ponavljajočih kršitev ter da zapisnik ni bil izdan pravemu nosilcu kmetijskega gospodarstva, meni pa tudi, da je bil rok za uvedbo obnove postopka iz ZKme-1 prekoračen. Vendar so vsi navedeni ugovori za predmetni upravni spor nerelevantni; tožnik bi jih mogel uveljavljati le s pravnimi sredstvi zoper odločbo z dne 10. 4. 2019, izdano v obnovljenem postopku. Zoper izpodbijano odločbo z dne 6. 6. 2019 pa bi tožnik mogel uveljavljati le ugovore, ki bi se nanašali izrecno le na to odločbo in postopek za njeno izdajo, torej na kršitve, povezane z uporabo določbe 220. člena ZUP v zvezi z odločbo z dne 10. 4. 2019.

Izrek

I. Tožba se v delu zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33101-40018/2017/68 z dne 6. 6. 2019 zavrne.

II. Tožba se v delu zoper odločbi Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33101-40018/2017/69 z dne 6. 6. 2019 in št. 33101-40018/2017/70 z dne 6. 6. 2019 zavrže.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo št. 33101-40018/2017/68 z dne 6. 6. 2019 (to je odločbo, o zakonitosti katere je sodišče meritorno presojalo) odločila, da mora tožnik v roku 30 dni od vročitve te odločbe vrniti na tam navedeni račun preveč plačana sredstva v višini 1.084,12 EUR, ki so mu bila izplačana na podlagi odločbe št. 33101-40018/2017/8 z dne 13. 11. 2017 ter navedla, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 4. 5. 2017 vložil zbirno vlogo za leto 2017, v kateri je uveljavljal zahtevek OMD. Tožniku je bila izdana odločba št. 33101-40018/2017/61 z dne 10. 4. 2019, v kateri prvostopenjski organ pomotoma ni odločil o vseh vprašanjih, konkretno o vračilu ugotovljenih preplačil. Zato je ta organ na podlagi 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izdal predmetno izpodbijano odločbo. Glede na odločbo št. 33101-40018/2017/61 z dne 10. 4. 2019 je bil tožniku odobren znesek, ki je za 1.084,12 EUR nižji od zneska sredstev, ki so bila tožniku že izplačana iz tega naslova. Skladno z navedenim je prvostopenjski odločil o vračilu preveč izplačanih sredstev v višini 1.084,12 EUR.

2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 23. 9. 2018 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper predmetno izpodbijano odločbo.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Tožnik v tožbi in njenih dopolnitvah uvodoma navaja, da mu je prvostopenjski organ v celoti odobril sredstva iz naslova OMD, KOPOP in neposredna plačila, vse za leto 2017. Nato je prvostopenjski organ izdal odločbe, s katerimi se je zahtevalo delno vračilo že izplačanih sredstev. S tako odločitvijo se tožnik ne more strinjati, saj meni, da so pri odločanju nastale tako postopkovne kot vsebinske napake. Iz obrazložitve odločb, ki jih tožnik izpodbija, izhaja, da je bil postopek obnove izveden na podlagi 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, ker je organ po izdaji odločbe izvedel za nova dejstva, ki bi mogla sama zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve. V zvezi s tem se je prvostopenjski organ skliceval na zapisnik Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (v nadaljevanju UVHVVR), na katerega pa ima tožnik tako postopkovne kot vsebinske pripombe. Tožnik najprej izpostavlja problematiko roka za uvedbo obnove postopka, to je po Zakonu o kmetijstvu (v nadaljevanju ) pet mesecev od dneva, ko se je izvedelo za kršitve. Zapisnik za prekršek, ki ga očita UVHVVR, je napisan 15. 12. 2017, prvostopenjski organ pa navaja, da je zapisnik prejel 5. 7. 2018. Obdobje od ugotovitve prekrška do predaje zapisnika drugemu organu ocenjuje tožnik kot absolutno predolgo. Tega bistvenega dejstva pa tudi ni mogoče preizkusiti. Tožnik trdi tudi, da na njegovem kmetijskem gospodarstvu ni prišlo do ponavljajočih kršitev. Med letoma 2014 in 2015 so na kmetijskem gospodarstvu postavljali nov hlev in v tem obdobju je bila zaznana manjša kršitev, zoper katero so ugovarjali. V nadaljnjih letih kršitev ni bilo. Veterinarski zapisnik, ki so ga prejeli pri prvostopenjskem organu, tudi ni bil izdan na pravega nosilca kmetijskega gospodarstva. Na veterinarski zapisnik se tožnik ni pritožil, ker je menil, da če plača globo v višini 100 EUR, bo zadeva rešena. Tožnik se tudi ne strinja z vsebino očitanih kršitev. Sodišču predlaga naj izpodbijano odločbo odpravi in s tem ponovno potrdi veljavnost sicer že pravnomočne odločbe za izplačilo OMD 2017 ter naloži prvostopenjskemu organu, da mu vrne znesek, ki mu je bil odvzet z izterjavo še pred zaključkom upravnega postopka.

4. Na poziv sodišča za dopolnitev tožbe je tožnik navedel, da na podlagi 35. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vlaga enotno tožbo, ker meni, da vsi zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi ter je za vse pristojno isto sodišče. Vsi trije izpodbijani upravni akti so posledica izrednega pravnega sredstva obnove postopka, ko se je na podlagi 1. točke 260. člena ZUP poseglo v pravnomočne odločbe o dodelitvi neposrednih plačil, OMD in KOPOP plačil, vse za leto 2017, razlog za poseg pa izhaja iz ugotovitev na zapisniku UVHVVR; na podlagi zapisnika upravni organ namreč zahteva delno vračilo že izplačanih sredstev.

5. Na poziv sodišča za odpravo pomanjkljivosti tožbe, in sicer tako, da bi zoper vsak izpodbijani akt vložil samostojno tožbo, je tožnik vztrajal, da vse tri izpodbijane odločbe vsebujejo sankcije, ki izhajajo iz istega razloga; zato meni, da more izpodbijati vse tri odločbe z eno tožbo.

6. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi odločbe prve stopnje ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

**Odločanje po sodnici posameznici**

7. Sodišče je 19. 10. 2021 sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodnici posameznici, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-11. Ugotovilo je namreč, da gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. Stranki postopka sestavi sodišča nista ugovarjali niti pisno pred glavno obravnavo, niti ni temu ugovarjala na glavni obravnavi udeležena toženka na izrecno vprašanje sodnice.

**Glavna obravnava**

8. Sodišče je 25. 11. 2021 izvedlo glavno obravnavo. Naroka se tožnik ni udeležil, pač pa je sodišču tri ure in pol pred pričetkom glavne obravnave poslal elektronsko sporočilo, v katerem je navedel, da zaradi zdravstvenih težav prosi za preložitev glavne obravnave. Sodišče opravičila ni sprejelo ter glavne obravnave ni preložilo, o čemer je tožnika po elektronski pošti tudi takoj obvestilo. Tožnik namreč ni opravičil niti, zakaj je sporočilo poslal tako pozno, niti ni konkretiziral zdravstvenih težav v tem smislu, da bi navedel, da mu ne omogočajo udeležbe na glavni obravnavi. Sodišče se je pri tem oprlo na drugi odstavek 115. člena Zakona o pravdnem postopku, v katerem je določeno, da če stranka ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo.

**Dokazni sklep**

9. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine tožnika A1 do A3 (izpodbijane odločbe) ter listine upravnega in sodnega spisa.

**K I. točki izreka:**

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je sporna odločitev v izpodbijani dopolnilni odločbi, da mora tožnik vrniti preveč plačana sredstva iz naslova OMD v višini 1.084,12 EUR, ki so mu bila izplačana na podlagi odločbe št. 33101-40018/2017/8 z dne 13. 11. 2017, glede na v obnovljenem postopku nato izdano odločbo št. 33101-40018/2017/61 z dne 10. 4. 2019, s katero so bila tožniku priznana za 1.084,12 EUR manjša sredstva, vendar organ hkrati pomotoma ni odločil tudi o vračilu ugotovljenih preplačil. Toženka odločitev v izpodbijani odločbi, ki se nanaša na tožnikov zahtevek za sredstva iz naslova OMD, zagovarja ob sklicevanju na 220. člen ZUP. Tožnik pa kot bistvene uveljavlja kršitve, ki naj bi jih organ storil pri uvedbi in vodenju postopka obnove, ter meni, da je zaradi navedenih kršitev izpodbijana odločba nezakonita.

12. Iz upravnih spisov zadeve izhaja, da je o tožnikovem zahtevku za sredstva iz naslova OMD za leto 2017 odločil prvostopenjski organ z odločbo št. 33101-40018/2017/8 z dne 13. 11. 2017 ter tožniku priznal sredstva v višini 2.409,15 EUR. V obnovljenem postopku, ki ga je organ vodil po uradni dolžnosti iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP, je bila nato izdana odločba št. 33101-40018/2017/29 z dne 2. 10. 2018, s katero je bila odločba z dne 13. 11. 2017 nadomeščena, z njo pa so bila tožniku priznana sredstva v višini le 1.325,03 EUR. Navedeni postopek je bil ponovno predmet obnove po uradni dolžnosti, iz razloga po 1. točki 260. člena ZUP, v katerem je bila nato izdana odločba št. 33101-40018/2017/61 z dne 10. 4. 2019, s katero so bila tožniku (najprej) priznana sredstva v višini 2.409,15 EUR, hkrati pa ugotovljeno, da se ta sredstva znižajo za 1.084,12 EUR zaradi kršitev iz naslova navzkrižne skladnosti. Ker z navedeno odločbo ni bilo odločeno tudi o vračilu (že) na podlagi odločbe z dne 13. 11. 2017 izplačanih sredstvih, je organ po uradni dolžnosti na podlagi 220. člena ZUP o tem vprašanju izdal izpodbijano dopolnilno odločbo z dne 6. 6. 2019. 13. Dopolnilno odločbo z dne 6. 6. 2019, s katero je po navedenem odločeno, da mora tožnik vrniti preveč plačana sredstva v višini 1.084,12 EUR, kakor je to ugotovljeno z odločbo, izdano v obnovljenem postopku, z dne 10. 4. 2019, tožnik v bistvenem izpodbija zaradi kršitev, ki naj bi jih organ zagrešil v zvezi z vodenjem postopka obnove: navaja, da ima na zapisnik veterinarske inšpekcije, na katerega se je organ skliceval kot razlog za obnovo po 1. točki 260. člena ZUP, postopkovne in vsebinske pripombe, ne strinja se z vsebino očitanih kršitev, navaja, da na njegovem kmetijskem gospodarstvu ni prišlo do ponavljajočih kršitev ter da zapisnik ni bil izdan pravemu nosilcu kmetijskega gospodarstva, meni pa tudi, da je bil rok za uvedbo obnove postopka iz Zakona o kmetijstvu prekoračen. Vendar so vsi navedeni ugovori za predmetni upravni spor nerelevantni; tožnik bi jih mogel uveljavljati le s pravnimi sredstvi zoper odločbo z dne 10. 4. 2019, izdano v obnovljenem postopku. Zoper izpodbijano odločbo z dne 6. 6. 2019 pa bi tožnik mogel uveljavljati le ugovore, ki bi se nanašali izrecno le na to odločbo in postopek za njeno izdajo, torej na kršitve, povezane z uporabo določbe 220. člena ZUP2 v zvezi z odločbo z dne 10. 4. 2019. Takih ugovorov pa tožnik ni podal; tako ne ugovarja, da z odločbo določeni znesek vračila ne ustreza ugotovljenemu znesku znižanja odobrenih sredstev, določenemu v odločbi z dne 10. 4. 2019, ali da sploh ne gre za dopolnitev odločbe z dne 10. 4. 2019 v smislu 220. člena ZUP, ali da je bila odločba z dne 10. 4. 2019 v postopku s pravnimi sredstvi pravnomočno odpravljena, itd..

14. V tem smislu je tožbenim navedbam na glavni obravnavi nasprotovala tudi toženka: navajala je, da se zoper odločbo, izdano v obnovljenem postopku, z dne 10. 4. 2019, tožnik niti ni pritožil ter je postala pravnomočna. Navajala je tudi, da izpodbijani odločbi tožnik niti ne očita nobene nepravilnosti. Zato je vztrajala pri predlogu za zavrnitev tožbe.

15. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene ter ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo v delu zoper odločbo z dne 6. 6. 2019, ki se nanaša na tožnikov zahtevek za plačila iz naslova OMD, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

16. Sodišče je tožbo v delu zoper odločbi prvostopenjskega organa št. 33101-40018/2017/69 z dne 6. 6. 2019 (zahtevek KOPOP) in št. 33101-40018/2017/70 z dne 6. 6. 2019 (zahtevek za neposredna plačila) zavrglo.

17. Sodišče namreč ni sledilo tožnikovemu predlogu, naj na podlagi 35. člena ZUS-13 odloča o vseh tožbenih zahtevkih, saj meni, da pogojev za kumulacijo tožbenih zahtevkov ni. Izpodbijane odločbe se namreč nanašajo na različna plačila (OMD, KOPOP in neposredna plačila), zato ne gre za odločbe z isto dejansko in pravno podlago, čeprav sicer posredno izvirajo iz istega historičnega dogodka, ugotovitev inšpekcijskega organa o kršitvah.

18. Sodišče je tožnika s svojim stališčem, da ni mogoča kumulacija tožbenih zahtevkov, seznanilo z dopisoma 7. 1. 2020 in 10. 2. 2020, ko je bil tožnik tudi pozvan, naj tožbo razdruži, tako da zoper vsako izpodbijano odločbo vloži samostojno tožbo, ali pa, če tako ne želi ravnati, sporoči, katero od odločb izpodbija z vloženo tožbo ter ga opozorilo, da če pozivu sodišča ne bo sledil, da bo sodišče tožbo v delu zoper drugo- in tretje navedeno odločbo zavrglo.

19. Ker tožnik pozivu sodišča ni sledil in tožbe ni popravil tako, da bi jo razdružil oziroma vložil še dve samostojni tožbi, je sodišče na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 tožbo v delu glede drugo- in tretje navedene izpodbijane odločbe tožbo zavrglo4. 1 Po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 Upravno sodišče Republike Slovenije odloča po sodniku posamezniku, če gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. 2 V 220. členu ZUP je določeno, da če pristojni organ ni z odločbo odločil o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, lahko izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti posebno odločbo o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta (dopolnilna odločba). Če so bila v postopku ugotovljena vsa dejstva, pomembna za odločanje, se lahko izda dopolnilna odločba brez novega ugotovitvenega postopka. Dopolnilna odločba se šteje glede pravnih sredstev in izvršbe za samostojno odločbo. 3 ZUS-1 v 35. členu določa, da tožnik lahko z eno tožbo uveljavlja več tožbenih zahtevkov proti istemu tožencu, če vsi zahtevki temeljijo na isti dejanski in pravni podlagi in je za vse zahtevke pristojno isto sodišče. 4 V tem smislu sklep Vrhovnega sodišča I Up 237/2013 z dne 29. 8. 2013 ter sodba in sklep Upravnega sodišča III U 17/2015 z dne 3. 9. 2015