Jedro

Plačilo se določi s pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim pravnim aktom. Tožeča stranka je za delo toženi stranki zaračunala v tem sporu vtoževani znesek, ni pa trdila, da je bila cena v enaki višini tudi dogovorjena s toženo stranko. Tudi v pritožbi vztraja pri trditvah, da je dokazala, da sta bili stranki glede predmeta obveznosti dogovorjeni, ne navaja pa, da je med njima obstajal dogovor o ceni. Sodišče prve stopnje je zato pravilno trditveno in dokazno breme o drugačnem dogovoru v konkretnem primeru prevalilo nazaj na tožečo stranko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 63977/2011 z dne 16. 5. 2011 razveljavilo v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo 721,00 EUR pravdnih stroškov (2. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila s predlogom višjemu sodišču, da ji ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo tožničine stroške postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom višjemu sodišču, da jo zavrne, potrdi sodbo sodišča prve stopnje in tožeči stranki naloži v plačilo še stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nesporno je, da je tožeča stranka po naročilu tožene stranke odmontirala staro senčilo, ga predelala in ga ponovno montirala ter, da je to delo tožena stranka tudi prevzela. S tem je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost na podlagi sklenjene podjemne pogodbe (619. člen OZ) in se je vzpostavila obveznost tožene stranke, da ji prevzeto delo plača. 6. Plačilo se določi s pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim pravnim aktom (1. odstavek 642. člena OZ). Tožeča stranka je za delo toženi stranki zaračunala v tem sporu vtoževani znesek, ni pa trdila, da je bila cena v enaki višini tudi dogovorjena s tožečo stranko. Tudi v pritožbi vztraja pri trditvah, da je dokazala, da sta bili stranki glede predmeta obveznosti dogovorjeni, ne navaja pa, da je med njima obstajal dogovor o ceni. Tožena stranka dogovora o predmetu izpolnitve ni zanikala, trdila pa je, da sta bili pravdni stranki dogovorjeni, da za ceno iz ponudbe št. 22/2008 dobavi novo senčilo in popravi staro. Sodišče prve stopnje je zato pravilno trditveno in dokazno breme o drugačnem dogovoru v konkretnem primeru prevalilo nazaj na tožečo stranko. Bistven je tisti del razlogov sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala dogovora s toženo stranko, da ji zaračuna poleg dobave novega senčila za delo predelave starega še 5.594,40 EUR.

7. Tudi po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka trditvenemu bremenu glede obstoja dogovora o višini cene za popravilo starega senčila ni zadostila. Zato neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker pa tudi ni zatrjevala, da plačilo za staro senčilo med pravdnima strankama sploh ni bilo določeno, v konkretnem primeru sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi ga moralo določiti samo v višini, ki ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu (2. odstavek 642. člena OZ).

8. Glede na navedeno tožeča stranka neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, na podlagi katere je sledilo trditvam tožene stranke o eni dogovorjeni ceni za dobavo novega senčila in popravilo starega. Ker tožeča stranka s pritožbo ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka plačilo v višini, ki je bila v tem postopku ugotovljena tudi izvršila, je obveznost tožene stranke prenehala (1. odstavek 270. člena OZ). Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

9. Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških, ki jih je dolžna plačati tožeča stranka toženi stranki. Poleg stroškov do katerih naj bi bila tožena stranka upravičena tudi po izračunu tožeče stranke v višini 681,00 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno toženi stranki odmerilo tudi priglašene stroške plačane takse za ugovor zoper sklep o izvršbi v višini 40,00 EUR.

10. S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na vse navedbe iz pritožbe, ki so bile pomembne za odločitev (1. odstavek 360. člena ZPP) in je glede na presojo, da pritožba ni utemeljena sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tožeči stranki stroškov odgovora na pritožbo pa pritožbeno sodišče ni priznalo kot potrebnih za odločitev o pritožbi (155. člen ZPP), ker je v njem predvsem ponavljala dejstva, ki jih je navedla že v vlogah pred sodiščem prve stopnje.