Jedro

Vsebina grožnje je v krivdoreku opisana zgolj v tujem jeziku, torej ni vpisana razumljivo, zaradi česar je na mestu zaključiti, da izrek sodbe ni razumljiv.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolženega S. Z. se sodba po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

S pritožbeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po I. odstavku 145. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo eno leto. Obdolženca je iz razloga po IV. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP (tč. 1 izreka). Pod tč. II izreka pa je prvo sodišče obdolženca oprostilo obtožbe, da je na škodo iste oškodovanke storil še eno kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po I. odstavku 145. člena KZ. O stroških, ki se nanašajo na ta del postopka sodišče ni odločilo.

Proti obsodilnemu delu sodbe se je pravočasno pritožil zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge iz 1. do 3. točke 370. člena ZKP, ko pritožbo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sodbe tako, da se obdolženca oprosti obtožbe.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Višji državni tožilec B. O. je predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Zagovornik je pisno izrazil nestrinjanje s tem predlogom in vztraja pri pritožbenem predlogu.

Sodbo sodišča prve stopnje je bilo treba razveljaviti po uradni dolžnosti.

Zagovornik z navedbo, da je del obtožnice in sodbe v tujem jeziku uveljavlja kršitev določila 6. člena ZKP. Vendar ta kršitev nima značaja absolutno bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz določila I. odstavka 371. člena ZKP, temveč gre lahko le za tako imenovano relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki pa se ne uveljavlja zgolj z navedbo te kršitve, temveč mora pritožnik tudi zatrjevati in dokazovati vpliv takšne kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe. Zagovornik te kršitve ni uveljavljal na zahtevani način, zato mu pritožbeno sodišče v uveljavljanju te procesne kršitve ni moglo slediti. Je pa relevantno po zagovorniku izpostavljeno vprašanje, kaj pomeni v krivdorek povzeta grožnja namenjena oškodovanki, ko pritožnik v pogojniku ugotavlja, da mu je bilo pojasnjeno, da naj bi besede “odkinut ču ti glavu” pomenile “odtrgal ti bom glavo”.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila že v obtožnem predlogu s strani obdolženca izrečena grožnja (opis kaznivega dejanja) zapisana zgolj v tujem jeziku. Takšna obtožba je kljub nerazumljivosti (vloga, ki ni sestavljena v uradnem jeziku sodišča je nerazumljiva) očitno prestala formalni preizkus, saj je sodišče na njeni podlagi razpisalo glavno obravnavo. Takšen opis kaznivega dejanja, ko je relevantno dejstvo (vsebina grožnje) izraženo (zgolj) v tujem jeziku, pa je prvo sodišče povzelo tudi v krivdorek, ko je grožnja, s katero, da je obdolženec pri oškodovanki vzbudil občutek strahu in resne osebne ogroženosti zapisana z besedami: “Gdje živiš, da ti glavu odkidem, i tebi in djeci, seljanko jedna, ti češ mene zvat, nemoj me nikad više zvat, odkinut ču ti glavo, jel čuješ, odkinut ču ti glavo”. To pravno relevantno dejstvo (vsebina grožnje) v krivdoreku ni razumljivo opisano, zaradi česar je na mestu zaključek, da izrek sodbe ni razumljiv, da se je torej prvemu sodišču primerila tista, v smislu določila 1. točke I. odstavka 383. člena ZKP uradoma upoštevna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki je opisana v določilu 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP. Dognanje te kršitve, ki onemogoča preizkus sodbe, je narekovalo razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje na dovoljen način odpraviti zgoraj citirano kršitev in o utemeljenosti obtožbe znova odločiti. Pri vnovičnem odločanju bo moralo sodišče izhajati tudi iz pritožbenih navedb, o utemeljenosti katerih se pritožbeno sodišče, zaradi dognane procesne hibe, ni moglo opredeliti. Ko bo sodišče dognalo pravi pomen groženj, ki naj bi bile izrečene, se bo moralo kritično opredeliti o resnosti in objektivni zmožnosti teh groženj nasploh in tudi v zvezi z oškodovankino izpovedbo o tem, da se v zvezi z izrečenimi grožnjami ne boji za življenje. Kritično bo moralo presoditi tudi pomen dejstva, da se je oškodovanka z obdolžencem še srečala v kratkem času po obravnavanem kaznivem dejanju in da je v zvezi z (vnovič izrečenimi) grožnjami na tem sestanku neverodostojno izpovedovala (pravnomočna oprostilna sodba za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti). Sodišče se bo moralo kritično opredeliti tudi o pomenu dejstva, da naj bi obdolženca na sestanku z oškodovankinim možem spremljal (najbrž) telesni stražar (sodišče prve stopnje ga imenuje bodyguard), namreč, izreči se bo moralo o tem, ali je bila oškodovanka s tem seznanjena in tudi o razlogu za to, da je obdolženca in ne morda oškodovanko, oziroma njenega moža spremljal telesni stražar.

Pritožbeno sodišče je tako ob reševanju zagovornikove pritožbe, ob dognanju zgoraj citirane procesne kršitve, sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev je sprejelo na podlagi določila I. odstavka 392. člena ZKP.