Jedro

V primeru, ko je prišlo v državno last premoženje na podlagi menjalne pogodbe, do katere je prišlo potrditvah predlagatelja zaradi grožnje in zvijače ter pritiskov upravnega organa, gre za primer denacionalizacije po 5. čl. ZDEN, in o taki zahtevi za denacionalizacijo odloča sodišče.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu tožeče stranke in z novo začasno odredbo zvišalo začasno preživnino, ki jo je toženec dolžan plačevati za mladoletno tožnico od zadnjega valoriziranega zneska v višini 7.556,90 SIT, na znesek 10.000,00 SIT od 16.2.1994 dalje. V presežku pa je bil zahtevek glede začasne odredbe zavrnjen.

Proti temu sklepu se je pritožil toženec iz vseh treh pritožbenih razlogov po čl. 353 ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče v tem postopku že izdalo začasno odredbo o preživnini in sicer 27.2.1989, z veljavnostjo do pravnomočne rešitve te zadeve. Zato ni zakonitih pogojev za izdajo nove začasne odredbe. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, saj zakonita zastopnica tožnice ni bila zaslišana kot stranka. Zaslišanju se je izognila, saj bi sicer morala povedati, kje in koliko denarja zasluži. Nasprotno pa podatki, ki se nanašajo na toženca, pokažejo, da se komaj preživlja in da zaradi slabega zdravstvenega stanja in splošnih pogojev ne more ustvariti višjega dohodka. Za izdajo nove začasne odredbe, ko je prejšnja še v veljavi, tako ni nobenih zakonitih razlogov. Pritožbeno sodišče naj zato izpodbijani sklep tako spremeni, da predlog tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

S tem, ko je sodišče prve stopnje dne 27.2.1989 izdalo začasno odredbo o začasni preživnini za mladoletno tožnico z veljavnostjo do končanja te pravdne zadeve, ni odvzelo možnosti tožeči stranki, da predlaga spremembo višine začasne preživnine, če nastopijo za to upoštevne okoliščine. Začasna odredba je bila izdana v skladu z določilom čl. 72/1 v zvezi s čl. 100 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (prečiščeno besedilo Ur.l. SRS št. 14/89).

Nobenega razloga ni, da sodišče v teku postopka take začasne odredbe ne bi moglo ukiniti ali pa spremeniti njeno vsebino z novo začasno odredbo. Taka začasna odredba je izdana tudi v skladu z določilom čl. 6. citiranega zakona, ki nalaga sodišču posebno skrb za koristi otrok.

V danem primeru gre nedvomno za spremenjene razmere tako glede potreb otroka kot možnosti njegove matere in domnevnega očeta za prispevek k otrokovemu preživljanju. Sodišče prve stopnje je te razmere pravilno ocenilo, saj je v času, ko je bila izdana prva začasna odredba, bila otrokova mati še zaposlena, medtem ko je zdaj že od 17.7.1990 prijavljena na zavodu za zaposlovanje in prejema le občasno socialno podporo zase in za otroka. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi toženčevi osebni dohodki niso visoki, tako znašajo v decembru 1993 le 38.725,00 SIT. Vendar pa tudi stroškov nima visokih, saj po svoji izpovedbi živi pri materi, ki ji plačuje po 10.000,00 SIT, ker mu vodi celotno gospodinjstvo. Drugih preživninskih obveznosti nima.

V težki situaciji, v kateri se nahaja mladoletna tožnica, bo z začasno odredbo zvišan preživninski prispevek toženca v znesku 10.000,00 SIT mesečno pomagal pri otrokovem preživljanju in po drugi strani s plačilom tega zneska toženčevo lastno preživljanje ne bo ogroženo. Oporo za svojo odločitev pa je sodišče prve stopnje imelo tudi v poročilu Centra za socialno delo L. z dne 12.1.1994, kjer je opisano tudi slabo zdravstveno stanje tožničine matere.

Dejstvo, da tožničina mati in zakonita zastopnica ni bila zaslišana kot stranka, ker se zadnjega naroka glavne obravnave ni udeležila, pritožba uveljavlja kot razlog za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Vendar pa člen 269 Zakona o pravdnem postopku določa, da sodišče presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje, saj stranke ni mogoče prisiliti, da se vabilu na zaslišanje odzove. Sodišče prve stopnje pa je očitno upoštevalo tudi opravičilo pooblaščenca tožeče stranke in tudi dejstvo, da drugi dokazi niso bili predlagani. Sicer pa tudi pritožba ne predlaga nobenih novih dokazov, ki bi mogli vplivati na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna, je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.