Jedro

Odločeno je bilo o vrnitvi otroškega dodatka, ki je bil upravičencu (očetu) izplačan v I. v času po razvezi in po dodelitvi otrok materi.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Sta starša treh otrok, za katere je tožnik v I., kjer je bil zaposlen, prejemal otroške dodatke in jih izročal toženki. Predmet spora so otroški dodatki za čas od 29. 8. 2000 do 28. 2. 2002 v znesku 5.669,66 EUR, ki jih je moral tožnik izplačevalcu v I. vrniti: ker sta bili pravdni stranki v tem času že razvezani, otroci pa dodeljeni v varstvo in vzgojo toženki, toženec do njih ni bil upravičen in bi morala toženka otroške dodatke ponovno uveljavljati kot upravičenka.

2. Pravdni stranki sta 22. 10. 2002 sklenili izvensodni laični sporazum, v katerem se je toženka med drugim zavezala, da bo morebiten poračun otroških dodatkov za nazaj, od 29. 8. 2000 do vključno februarja 2002, v celoti izplačala v gotovini na roke tožniku.

3. Tožnik je zahteval plačilo spornega zneska po dveh podlagah: primarno na podlagi pogodbe (sporazuma z dne 22. 10. 2002), podredno pa na kondikcijski podlagi. Njegovemu zahtevku je bilo pravnomočno ugodeno.

4. Toženka je vložila predlog za dopustitev revizije zoper obsodilni del sodbe drugostopenjskega sodišča (tožnik je na prvi stopnji uspel s celotnim zahtevkom v višini 7.465,89 EUR, kar je pritožbeno sodišče znižalo na sedaj še sporen znesek). Trdi, da je drugostopenjsko sodišče zagrešilo absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in sicer prvo, ker ni navedlo razlogov o načinu upoštevanja sporazuma oziroma o razlogih neupoštevanja, da je bil sporazum razvezan že po samem zakonu, drugo kršitev pa naj bi zagrešilo z napačno presojo o neutemeljenosti očitka protispisnosti prvostopenjske sodbe, z napačno oceno dokaza z vpogledom v poziv tožnika z dne 14. 11. 2008, do katerega se ni posebej izreklo in ker je napačno štelo kot novoto pritožbeno trditev o razvezi sporazuma. Napačni so razlogi, da toženka tožniku ni ničesar izplačala, saj iz nadaljevanja izhaja, da je izpolnila nedenarni del obveznosti, to pa je v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj do izteka dodatnega roka po pozivu (do 31. 12. 2008) ni izpolnila niti nedenarnega niti denarnega dela obveznosti. Napačno je bilo uporabljeno materialno pravo, in sicer določbe 82. člena, prvega odstavka 104. člena, 105. člena, 111. člena in 299. člena Obligacijskega zakonika. Zavzema se za presojo, da je bil sporazum z dne 22. 10. 2002 razvezan po sili zakona, poleg tega pa uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava in kršitev procesnih pravil v zvezi z ugovorom zastaranja.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP niso podani. Vrhovno sodišče je zato skladno z določbo drugega odstavka 367. c člena istega zakona predlog zavrnilo.