Jedro

Glede na tožbene trditve je temelj zahtevka tožeče stranke 468. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), kateri določa pravice kupca, ki je o stvarni napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, med drugim lahko takšen kupec odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 52.867,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.1.2008 do plačila ter 8.692,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti sodbe do plačila, in ji povrniti pravdne stroške; II.) tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 1.172,40 EUR.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker se je postavilo na stališče, da dopis tožeče stranke, naslovljen toženi stranki z dne 8.7.2010 ne predstavlja sporočila o odstopu od pogodbe. 109. čl. OZ določa obveznost upnika, ki zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti odstopi od pogodbe, da mora to sporočiti dolžniku. V kolikor bi sodišče zahtevo iz dopisa z dne 8.7.2010 v celoti in temeljito raziskalo, bi lahko ugotovilo, da dopis, ki nosi naslov reklamacija – zahteva za zamenjavo proizvoda, kaže na to, da je tožeča stranka želela prvenstveno doseči izpolnitev pogodbe, pri čemer je postavila dve zahtevi, in sicer zamenjavo proizvoda, za katerega je menila, da je že rabljen in drugo, pomembnejšo zahtevo, da mora naprava obratovati in biti funkcionalna. Ker je tožeča stranka pred tem dopisom neštetokrat zahtevala izpolnitev pogodbe in ker je bila v svojih prizadevanjih neuspešna, je potrditev volje tožene stranke, da bo zadevo uredila, zahtevala v obliki ustreznega odgovora in pisnega zagotovila. Ob tem je natančno navedla, da če ustreznega odgovora in pisnega zagotovila ne bo dobila, bo proizvod enakih ali podobnih karakteristik nabavila pri konkurenčnem proizvajalcu ter toženo stranko obremenila za stroške nakupa tega novega proizvoda, ki je po svoji funkciji kogenerator. Tožena stranka takega odgovora ni podala, niti v odgovoru na tožbo ne zatrjuje, da bi odgovor podala. Upoštevaje takšno jasno opozorilo, da bo tožeča stranka pri konkurenčnem dobavitelju nabavila enak ali podoben proizvod in toženo stranko obremenila za stroške nakupa, ne pomeni ničesar drugega kot najavljen odstop od pogodbe. V tej zadevi sodelujeta dve pravni osebi, ki poslujeta v pravnem prometu že vrsto let. Napoved nakupa novega proizvoda in obremenitev s stroški za to ne more pomeniti ničesar drugega kot odstop od pogodbe. V obravnavani zadevi je sodišče očitno presojalo navedeni dopis gramatikalno in iskalo besedno zvezo „odstop od pogodbe“. Pri tem je izostala presoja in navedba razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Že z zaslišanjem odgovorne osebe tožeče stranke bi sodišče lahko ugotovilo ustrezna dodatna dejstva, ki bi bila podlaga za pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki 10.10.2007 sklenili pogodbo, na podlagi katere je tožena stranka dobavila in montirala tožeči stranki predtočni kogeneracijski modul „miturbo powertherm“, tožeča stranka pa ji je plačala kupnino v znesku 52.867,67 EUR. Tožeča stranka trdi, da je z dopisom z dne 8.7.2010 odstopila od pogodbe, ker tožena stranka ni odpravila napak na modulu in ga tudi ni zamenjala, v posledici tega uveljavlja v tej pravdi vrnitev kupnine in plačilo škode v znesku 8.692,33 EUR, ki ji je nastala v posledici odstopa od pogodbe.

Glede na tožbene trditve je temelj zahtevka tožeče stranke 468. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), kateri določa pravice kupca, ki je o stvarni napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, med drugim lahko takšen kupec odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode. Svoj odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti mora upnik (kupec) nemudoma sporočiti dolžniku (109. čl. OZ).

Tožeča stranka navaja, da je prvenstveno želela doseči izpolnitev pogodbe s strani tožene stranke in se tudi v pritožbi sklicuje na svoj dopis toženi stranki z dne 8.7.2010, pri čemer v delu povzema njegovo vsebino; zanjo je ključno, da je v dopisu zahtevala „potrditev volje tožene stranke, da bo zadevo uredila... v obliki ustreznega dogovora in pisnega zagotovila“. Nadalje iz tega dopisa povzema, da „če ustreznega odgovora in pisnega zagotovila ne bo dobila, bo proizvod enakih ali podobnih karakteristik nabavila pri konkurenčnem proizvajalcu ter toženo stranko obremenila za stroške nakupa novega proizvoda...“. Vendar pa tožeča stranka očitno ni ravnala tako, kot je napovedala v svojem omenjenem dopisu, torej ni proizvoda enakih ali podobnih karakteristik nabavila pri konkurenčnem proizvajalcu, zatem pa v predmetni pravdi od tožene stranke uveljavljala stroške nakupa novega proizvoda, ampak je uveljavljala vrnitev kupnine zaradi zatrjevanega odstopa od pogodbe s toženo stranko (in škodo, nastalo v posledici takšnega odstopa), niti eno in niti drugo pa v dopisu z dne 8.7.2010 ni omenjeno; torej niti to, da odstopa od pogodbe in niti, da uveljavlja vrnitev kupnine, če tožena stranka ne bo z njo sklenila dogovora oziroma podala pisno izjavo, da bo izpolnila pogodbo. Glede na to je po mnenju pritožbenega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka z dopisom z dne 8.7.2010 ni odstopila od pogodbe, zaradi česar neutemeljeno uveljavlja vrnitev kupnine in zaradi odstopa od pogodbe nastale ji škode (ob tem pa ne trdi, da bi kakšno drugo njeno ravnanje pomenilo odstop od sporne pogodbe). Tudi trditev v pritožbi, da navedba v spornem dopisu: „če ustreznega odgovora in pisnega zagotovila ne bo dobila, bo proizvod enakih ali podobnih karakteristik nabavila pri konkurenčnem proizvajalcu ter toženo stranko obremenila za stroške nakupa novega proizvoda...“, pomeni najavljen odstop od pogodbe, ne more omajati zaključka sodišča prve stopnje, da ni šlo za odstop od pogodbe, saj tudi „najava odstopa“ pomeni njegovo napoved, ne pa tudi že odstop sam.

Po mnenju pritožbenega sodišča ni podana niti v pritožbi zatrjevana kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Ravno tako pa ni podana kršitev določb postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP, ker da sodišče prve stopnje ni „zaslišalo odgovorne osebe tožeče stranke“, na podlagi katerega bi „ugotovilo ustrezna dodatna dejstva“. Najprej gre za to, da ni pritožnik konkretno navedel, kdo bi naj ta oseba bila; pa četudi bi se štelo, da je to direktor tožeče stranke, I.B., glede na to, da je v 1. točki tožbe predlagano (le) njegovo zaslišanje, je ključno to, da ni konkretno navedeno, o katerih „ustreznih dodatnih dejstvih“ naj bi imenovani izpovedal. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.