Jedro

Pri izreku kazni sodišče ni vezano na predlog državnega tožilca.

Izrek

Zahteva obs. G.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 1.8.2001 je bil obs. G.M. spoznan za krivega kaznivih dejanj goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ ter kaznivih dejanj poskusa goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena v zvezi s 25. in 22. členom KZ. Določene so mu bile posamezne kazni od enega do dveh let zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 7 let zapora. Po določbi 1. odstavka 49. člena KZ mu je bil v izrečeno kazen vštet čas, ki ga je od 29.11.2000 od 9. ure dalje prebil v priporu. Oproščen je bil povrnitve stroškov kazenskega postopka. Z isto sodbo je bil obsojenec na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja goljufije po 2. in 1. odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu, ugodilo pa pritožbi državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v oprostilnem delu razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje.

Obsojenec je dne 17.1.2002 vložil zoper pravnomočni obsodilni del navedene sodbe zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve 311. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi ter razveljavi sodbi prve in druge stopnje in vrne zadevo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 1. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Po njegovem stališču obsojenec pravilno ugotavlja, da je prvostopno sodišče kršilo določbo 1. odstavka 311. člena ZKP, saj glavne obravnave na naroku dne 27.6.2001 (l. št. 431) ni začelo znova, čeprav se je zaradi zamenjave sodnikov porotnikov spremenila sestava senata. S tem je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče bi bilo v okviru preizkusa prvostopne sodbe po uradni dolžnosti (1. točka 1. odstavka 383. člena ZKP) dolžno zaradi navedene kršitve ZKP prvostopno sodbo v celoti razveljaviti in zadevo vrniti prvostopnemu sodišču v novo sojenje, česar pa ni storilo. Mnenja je, da sta prvo in drugostopno sodišče bistveno kršili določbe 1. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj sta pri izreku sodbe sodelovala dva sodnika porotnika, ki nista bila udeležena na dveh narokih za glavno obravnavo, na katerih se je obsojenec zagovarjal, izvajali pa so se tudi dokazi z zaslišanjem prič. Obsojenec se po spremembi sestave senata ni znova zagovarjal, izpovedbe že zaslišanih prič pa niso bile prebrane, temveč je bilo odločeno, da se glavna obravnava nadaljuje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče prve stopnje kršilo določbo 1. odstavka 311. člena ZKP, ker se je na predzadnji glavni obravnavi spremenila sestava senata, sojenje pa se ni začelo znova, prav tako niso bile prebrane izpovedbe prej zaslišanih prič.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 18.6.2001 (l. št. 400) je razvidno, da jo je sodišče prve stopnje zaradi spremenjene sestave senata, k sojenju sta bili pritegnjeni drugi sodnici porotnici, začelo znova. Glavni obravnavi so prisostvovale stranke, tudi obsojenec in njegov zagovornik. Na njej je obsojenec znova podal zagovor, v soglasju s strankami (l. št. 402) so bile prebrane izpovedbe prič, ki so bile zaslišane na glavnih obravnavah dne 4.4.2001 (l. št. 236) in dne 21.5.2001 (l. št. 347). Glavno obravnavo z dne 27.6.2001 (l. št. 431) je sodišče prve stopnje nadaljevalo v sestavi istega senata, prav tako glavno obravnavo z dne 1.8.2001 (l. št. 443), na kateri je izreklo sodbo.

Določbe 311. člena ZKP določajo postopanje sodišča v primerih, če se po preložitvi glavne obravnave spremeni sestava senata (1. odstavek 311. člena ZKP) in v primerih, če je bila glavna obravnava preložena za več kot 3 mesece ali če se opravlja pred drugim predsednikom senata. V tako nastalih položajih se mora vselej začeti znova. Kot sledi iz podatkov o izvedenih glavnih obravnavah, je sodišče prve stopnje spoštovalo določbo 1. odstavka 311. člena ZKP in ob spremembi sestave senata glavno obravnavo dne 18.6.2001 začelo znova, na njej pa v soglasju s strankami odločilo (2. odstavek 340. člena ZKP), da se preberejo izpovedbe na prejšnjih glavnih obravnavah zaslišanih prič. Zato ni ravnalo v nasprotju z navedeno določbo in tudi ni bistveno kršilo določbo 1. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Navedbo, da sodišče ni upoštevalo nobenih obsojenčevih argumentov in dokazov glede očitanih mu dejanj, je sicer mogoče razumeti kot očitek kršitve pravic obrambe in s tem kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP. Ker zahteva za varstvo zakonitosti kršitve z ničemer ne obrazloži, pa je ni mogoče preizkusiti.

Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti izrecno navaja, da jo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ta razlog tudi utemeljuje z grajo ocene izvedenih dokazov. Po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti prav tako izhaja, da njen vložnik napada odločbo o kazenski sankciji. Po njegovem stališču mu je sodišče izreklo strožjo kazen, kot jo je predlagalo tožilstvo, čeprav ga je za eno kaznivo dejanje oprostilo obtožbe. Sodišče odmeri kazen v okviru s kazenskim zakonikom za posamezno kaznivo dejanje določene kazni (1. odstavek 36. člena KZ), upoštevajoč splošna pravila za odmero kazni, vsebovana v 41. členu KZ, pri izreku enotne kazni pa določbe o steku kaznivih dejanj, kot so predpisane v 47. členu KZ. Pri izreku kazni sodišče ni vezano na predlog državnega tožilca. Glede na to, in ker zahteva za varstvo zakonitosti ne trdi določno, da je sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), ni utemeljen posreden očitek, da je ravnalo nezakonito.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, zato je zahtevo obs. G.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.