Jedro

Ker pri tožniku, invalidu II. kategorije invalidnosti, ni prišlo do takšnega poslabšanja oziroma sprememb v zdravstvenem stanju, da bi bil popolnoma nezmožen za delo, je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 29. 11. 2011 in št. ... z dne 13. 4. 2012 ter da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se tožencu naloži priznanje vseh pravic na podlagi te kategorije invalidnosti za čas od 7. 9. 2011 dalje ter se mu povrnejo stroški postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev. Navaja, da sodišče svojo odločitev utemeljuje iz listin v spisu, vse predlagane dokaze, njegov zdravstveni karton, zaslišanje lečečega zdravnika in postavitev izvedenca ustrezne stroke pa je zavrnilo. S takšnim razlogovanjem se tožnik ne strinja in vztraja, da se mu je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo v letu 2011, kar je bil tudi razlog, da je lečeči zdravnik podal predlog za pridobitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ker ni sposoben za nobeno delo. Delovni invalid III. kategorije invalidnosti je postal v letu 2007, od tedaj dalje se mu je stanje glede same sladkorne bolezni bistveno poslabšalo, kar je mogoče sklepati iz povečanih odmerkov inzulina, pa tudi zaradi amputacije udov. Če ne bi prišlo pri njemu do poslabšanja zdravstvenega stanja, tudi ne bi bil vložen predlog za pridobitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja. O njegovi delovni zmožnosti bi lahko v tem postopku podal mnenje neodvisni izvedenec ustrezne stroke. Ker je sodišče takšen predlog zavrnilo, je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sicer pa je ob vseh zdravstvenih težavah, ki so razvidne iz zdravstvenega kartona in dejstvo, da je od leta 2007 brezposeln in praktično nezaposljiv, saj ne more pridobiti zdravniškega spričevala za kakršnokoli delo z upoštevanjem omejitev glede na že priznano invalidnost, objektivno dejstvo, da se je njegovo zdravstveno stanje od leta 2007 dalje vsaj v določenem delu poslabšalo. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje: Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 13. 4. 2012 in prvostopno odločbo ... z dne 29. 11. 2011 ter odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in na tej podlagi priznajo vse pravice iz invalidskega zavarovanja od 7. 9. 2011 dalje. Sodišče prve stopnje je štelo, da sta citirani odločbi toženca pravilni in zakoniti ter tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Po 60. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Glede na 2. odstavek citirane določbe se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (3. alinea) in v I. kategorijo invalidnosti, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti (1. alinea).

Stanje določeno v 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 in popolna nezmožnost za delo, pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni podano, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik na podlagi odločbe toženca z dne 13. 9. 2007 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti od 3. 9. 2007 dalje zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: da ne dela na višini, ne s stroji in ne na delu, kjer se v primeru napada nezavesti lahko poškoduje in tudi ne kot poklicni voznik s polnim delovnim časom. V naslednjih postopkih, v katerih je tožnik uveljavljal nove pravice iz invalidskega zavarovanja in sicer najprej leta 2008 z odločbo z dne 22. 10. 2008 in nato po opravljenem kontrolnem pregledu z odločbo z dne 29. 11. 2011, mu je toženec obakrat zavrnil zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti, zmožen za delo z omejitvami, kot so bile ugotovljene v prvem postopku, to je z odločbo z dne 13. 9. 2007. Invalidska komisija prve stopnje je tožnika dne 27. 10. 2011 tudi osebno pregledala in ugotovila, da je leta 2004 prebolel pankreatitis, od leta 2006 se zdravi zaradi sladkorne bolezni z inzulinom, ki si ga aplicira petkrat dnevno.

Invalidska komisija je torej ugotavljala tožnikovo zdravstveno stanje na podlagi dokumentacije pred letom 2007, ko je bil tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. Vpogledala pa je še izvid diabetologa z dne 28. 7. 2011, v katerem je naveden podatek, da ima tožnik občasno prehipoglikemične dogodke in da mu odsvetuje delo s stroji. Poleg tega pa je vpogledala tudi izvid travmatologa z dne 25. 6. 2011, iz katerega izhaja, da si je tožnik tega dne s koso poškodoval kazalec in sredinec desne roke, ter da mu je bil zadnji členek drugega prsta desnice amputiran.

Na podlagi takšnega zdravstvena stanja je invalidska komisija druge stopnje dne 10. 4. 2012 menila, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, ker v zvezi s sladkorno boleznijo ni prišlo do poslabšanja, zaradi opisane poškodbe desne roke, pa niso potrebne dodatne omejitve v okviru že obstoječe III. kategorije invalidnosti. Sodišče prve stopnje je takšno mnenje v celoti sprejelo, saj gre za skladno mnenje z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami specialistov, mnenje pa je bilo podano tudi v ustrezni sestavi specialistov glede na tožnikovo zdravstveno stanje tako, da je mnenje predstavljalo zadostno podlago za zaključek, da pri tožniku ni prišlo do nove invalidnosti v smislu 71. člena ZPIZ-1. Pri tožniku tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni prišlo ne do poslabšanja ali do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi bile potrebne dodatne omejitve pri delu, še manj pa do popolne nezmožnosti za delo in do I. kategorije invalidnosti v smislu 1. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Specialisti pri tožniku ne ugotavljajo poslabšanja sladkorne bolezni in tudi po letu 2007, ko se zdravi z inzulinom, ne ugotavljajo nobenih zapletov in še vedno odsvetujejo delo pri strojih, to je delo, pri katerem se ne more poškodovati, torej enako stanje in omejitve, ki so bile pri tožniku potrebne že leta 2007. Tožnik se je sicer leta 2011 s koso poškodoval sredinec in kazalec desne roke, ki mu je bil na zadnjem členku amputiran. Ta poškodba pa ni takšne narave, da bi bile pri tožniku potrebne dodatne omejitve pri delu ali da bi bil zaradi tega celo popolnoma nezmožen za delo. Podatkov o tem, da bi prišlo še do drugih poškodb prstov ali roke, med dokumentacijo ni in tudi tega pritožba ne zatrjuje.

Dejansko stanje o tožnikovem zdravstvenem stanju je popolno in pravilno ugotovljeno že na podlagi mnenj invalidskih komisij tako, da dodatno izvajanje predlaganih dokazov in ugotavljanje delovne zmožnosti z izvedencem ni bilo potrebno, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno izvedbo teh dokazov zavrnilo, tako predlagani dokaz o zaslišanju tožnika, pridobitvi zdravstvenega kartona in zaslišanje lečečega zdravnika dr. A.A..

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, o stroških pritožbe, pa glede na to, da tožnik s pritožbo ni uspel, v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.