Jedro

Tožnik je navajal, da ga je po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi toženec napotil na delo v Avstrijo, kjer je prvi teden zaposlitve opravljal delo. Dne 6. 6. 2019 se je skupaj s sodelavcem vrnil v Slovenijo, saj so bila dela na objektu zaključena. Nato je 7. 6. 2021 in 10. 6. 2021 delo opravljal v Sloveniji, v ponedeljek, 11. 6. 2019, pa so pričeli delati na delovišču v A. Okrog 10. ure je na delovišče prišla finančna policija, pri pregledu pa je bilo ugotovljeno, da dokumentacija ni urejena. Zaradi navedenega mu je bila odvzeta prostost, nato pa je bil deportiran v Bosno in Hercegovino, katere državljan je.

Pritožba utemeljeno navaja, da ravnanje tretje osebe ne more vplivati na razmerje med tožnikom in tožencem in izključiti protipravnosti toženčevega ravnanja, ki ni poskrbel za to, da bi njegovi delavci delo opravljali na delovišču, ki bi imelo urejeno dokumentacijo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v višini 8.080,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2020 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (točka I izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan tožencu povrniti stroške postopka v višini 1.758,82 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude do dneva plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženec ni ravnal protipravno, ker je delavce na gradbišče v kraju A., med njimi tudi tožnika, napotil B. B. in ne toženec. Odločilno je, da gre za škodo, ki je tožniku nastala na delu in v zvezi z delom, saj dovoljenja za delo v Avstriji niso bila urejena, kot to sicer smiselno priznava tudi toženec, ki pa odgovornost za napotitev na drugo gradbišče prevaljuje na drugo osebo. Tožnik in ostali delavci, ki so bili napoteni na delovišče, ki ni bilo prijavljeno skladno z avstrijskimi predpisi, niso bili v razmerju do tretje osebe, to je do B. B., temveč je vsa navodila v zvezi z napotilom na delo dajal toženec, ki je tudi ukrepal glede prijave gradbišča ob prihodu avstrijske finančne policije na gradbišče. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s tožencem, delo je opravljal po njegovih navodilih, zato ni v nobenem razmerju do tretje osebe. Tožnik za morebitna notranja razmerja in dogovore med tožencem in B. B. ni vedel, kot delavec se je zgolj podrejal navodilom, ki jih je prejel. Nedopustno bi bilo, da se delavcu nalaga iskanje odgovorne osebe za nastalo škodo, saj je delavec v razmerju s svojim delodajalcem in ne s tretjo osebo. Tudi pisno sklenjena pogodba o poslovnem sodelovanju ne more delodajalca razbremeniti odgovornosti do delavca, temveč je takšna pogodba lahko stvar morebitnih regresnih zahtevkov. S sklenitvijo pogodbe sta toženec in B. B. uredila medsebojne pravice ter pravice in obveznosti za delo, ki naj bi ga toženec prevzel na podlagi podjemne pogodbe, s to pogodbo pa ni urejeno razmerje do delavcev, ki so v razmerju do svojega delodajalca. V razmerju do delavca ima položaj delodajalca še vedno samo toženec, posledično pa tudi pripadajoče obveznosti iz sklenjenega delovnega razmerja (tako sodba VDSS Pdp 645/2019 z dne 16. 1. 2020). Toženec je opustil obveznost varovanja delavčeve osebnosti po 46. členu ZDR-1, saj je kot posledica njegovega ravnanja (neupoštevanja predpisov) bila tožniku odvzeta prostost ter izveden postopek pred Zveznim uradom za priseljevanje in azil, s čimer so bile tožniku kršene osebnostne pravice, okrnjena osebna svoboda ter pravica, da se prosto giblje. Tožnik je utrpel škodo na delu oziroma v zvezi z delom, ki se opravlja v korist delodajalca, zato se tudi odgovornost delodajalca presoja strožje. Dokazni postopek je pokazal, da se je delo na delovišču C. zaključilo, zato ni jasno, zakaj so bili delavci napoteni na delo v tujino k B. B., če je bilo delo na delovišču C. zaključeno. Odgovornost toženca je treba presojati ob upoštevanju 147. čl. OZ. Tožniku kot delavcu namreč ni moglo biti znano, da je dovoljenje izdano le za delo v C. in ne za drugo delovišče v A., ter te okoliščine toženec niti ne zatrjuje, zato je nelogična in protislovna obrazložitev sodišča, da ni podana ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, to je protipravnost. 3. V odgovoru na pritožbo toženec prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnik je bil pri tožencu zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 2. 6. 2019 do 2. 7. 2019 na delovnem mestu slikopleskar. Zoper toženo stranko uveljavlja odškodninski zahtevek v višini 8.080,00 EUR, od tega 8.000,00 EUR iz naslova kršenja osebnostnih pravic (2.000,00 EUR zaradi odvzema prostosti in 6.000,00 EUR iz naslova kršitve pravice do svobode gibanja zaradi izgona iz območja Schengna za dobo petih let), znesek 80,00 EUR pa vtožuje iz naslova materialne škode, in sicer 30,00 EUR iz naslova plačila taks za pritožbo zoper odločbo, izdano v Avstriji, 50,00 EUR pa kot stroške avtobusnega prevoza iz D. (BIH) nazaj v Slovenijo. Tožnik je navajal, da ga je po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi toženec napotil na delo v Avstrijo, kjer je prvi teden zaposlitve opravljal delo. Dne 6. 6. 2019 se je skupaj s sodelavcem vrnil v Slovenijo, saj so bila dela na objektu C. zaključena. Nato je 7. 6. 2021 in 10. 6. 2021 delo opravljal v Sloveniji, v ponedeljek, 11. 6. 2019, pa so pričeli delati na delovišču v A. Okrog 10. ure je na delovišče prišla finančna policija, pri pregledu pa je bilo ugotovljeno, da dokumentacija ni urejena. Zaradi navedenega mu je bila odvzeta prostost, nato pa je bil deportiran v Bosno in Hercegovino, katere državljan je. Hkrati je bila tožniku izrečena petletna prepoved ponovnega vstopa v Schengensko območje. Škodo mu je dolžan povrniti toženec, saj ga je on napotil na delovišče v A., ki ni imelo urejene dokumentacije, pa tudi sicer eventualno napotilo tretjih oseb na drugo delovišče toženca ne razbremeni njegove odgovornosti kot delodajalca. Toženec je tožbenemu zahtevku nasprotoval, saj je menil, da ni podana njegova odškodninska odgovornost. Zatrjeval je, da je bilo tožniku odrejeno delo na prvem delovišču na objektu v C., kjer je toženec kot podizvajalec B. B. opravljal slikopleskarska dela. Za to delovišče je imel toženec urejeno dokumentacijo, dela na tem delovišču pa še niso bila zaključena. Z B. B. je sklenil zgolj eno pogodbo, ki se je nanašala le na delovišče v C. Ni mu bilo znano, da bodo delavci odšli na delo drugam. Tega jim toženec ni odredil, pa tudi ni odobril. S tem dejstvom je bil prvič seznanjen šele potem, ko je na delovišče prišla finančna policija. Postopek in sankcije zoper tožnika so bile posledice dejstva, da je tožnik bodisi samovoljno zapustil delovišče bodisi ga je zapustil zaradi navodila B. B. 7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Štelo je, da tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, saj je poskrbel za dokumentacijo na delovišču v C., glede opravljanja dela v kraju A. pa toženec ni odredil dela tožniku, temveč je to storil B. B., zato tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.

8. Po določbi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) mora delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih pravilih civilnega prava, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom. Pritožba utemeljeno navaja, da ravnanje tretje osebe, B. B., ne more vplivati na razmerje med tožnikom in tožencem in izključiti pritpravnosti toženčevega ravnanja, ki ni poskrbel za to, da bi njegovi delavci delo opravljali na delovišču, ki bi imelo urejeno dokumentacijo. Tožnik namreč ni niti v delovnopravnem niti drugačnem pravnem razmerju z B. B. Toženec je z B. B. sicer sklenil podjemno pogodbo ter zanj opravljal naloge podizvajalca (B 12), kar pa na tožnikov delovnopravni status ne vpliva. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje je tožnik tudi v času opravljanja dela v Avstriji opravljal delo za toženca. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil v Avstriji E. E. vodja toženčevih delavcev in da je slednji tudi komuniciral z B. B. Tožnik, toženec, E. E. in F. F. so po ugotovitvi sodišča prve stopnje izpovedali, da jim je B. B. dajal navodila v zvezi z delom. E. E. pa je še izpovedal, da jim je B. B. po tem, ko so opravili delo na prvem delovišču, odredil, naj odidejo na drugo delovišče na naslovu Strasse ... Navedeno dokazuje, da se v razmerju med tožnikom in tožencem po zatrjevanem zaključku del na delovišču v kraju C. (na katerem so bili dokumenti urejeni) ni nič spremenilo z odhodom na delovišče v A. (kjer delovišče ni bilo prijavljeno avstrijskim oblastem). Tožnik je s tem, ko je (tako kot na prvem delovišču) upošteval navodilo B. B., ki mu ni nasprotoval niti vodja toženčevih delavcev E. E., ravnal enako kot do takrat ter le upošteval navodila za delo, kot so mu bila dana že pred tem na delovišču v C. S svojim ravnanjem torej ni storil ničesar, kar bi vplivalo na prekinitev vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem toženca, ki ni poskrbel, da bi pri njem zaposleni delavci delo v Avstriji opravljali na pravilno prijavljenem delovišču, in škodo, ki jo je zaradi tega utrpel tožnik.

9. Pritožba pravilno izpostavlja, da so lahko razlogi, ki jih ugotavlja sodišče prve stopnje (in ki naj bi izključevali protipravnost toženčevega ravnanja), in sicer, da je toženec za delovišče v C. uredil vso potrebno dokumentacijo, za delo na neprijavljenem delovišču v A. pa sploh ni vedel, oziroma ni vedel, da bo B. B. delavce napotil na to delovišče), predmet njunih regresnih zahtevkov. Tožnikovo delo v Avstriji izpolnjuje vse elemente delovnega razmerja s tožencem v smislu določbe 4. člena ZDR-1, zato ni podlage za zaključek, da bi tožnik moral eventualni odškodninski zahtevek uperiti zoper B. B. Zmotno je tudi sklicevanje sodišča na sodno prakso, ki se nanaša na skupno delovišče, saj v obravnavani zadevi ne gre za tak primer in je mogoče protipravno ravnanje v razmerju do tožnika očitati le tožencu.

10. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da ni podano protipravno ravnanje toženca, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno glede ostalih elementov civilnega odškodninskega delikta iz 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 81/01 in nasl.). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

11. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da ni podano protipravno ravnanje toženca, ni ugotavljalo vseh ostalih elementov civilnega odškodninskega delikta, je s tem v zvezi ostalo dejansko stanje v celoti neugotovljeno, pritožbeno sodišče pa ni moglo samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, saj bi moralo v celoti ugotavljati dejansko stanje. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v skladu z zavzetim stališčem pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da bo dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje hitrejša in tudi bolj ekonomična za stranke, razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Pritožbeno sodišče bi v takem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V primeru, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici stranke, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.) in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba po mnenju pritožbenega sodišča dati prednost pravici do pritožbe.

12. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do ostalih pritožbenih navedb, saj za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.