Jedro

Z izpodbijanim sklepom je upravni organ v postopku izvršbe s posredno prisilitvijo nameraval doseči le realizacijo z izvršilnim naslovom izrečene obveznosti in zato sklep ne predstavlja ponovnega odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, ampak le z zakonom predviden način prisilne izvršitve naložene obveznosti. Izbira z zakonom predvidenega načina izvršbe in sama izvršba, ki je skladna z normativno ureditvijo, namreč ne predstavlja obveznosti, nalaganja obveznosti in tudi na novo ne posega v pravni položaj tožeče stranke. Predstavlja le zakonit način, s katerim upravni organ zavezanca prisili k izpolnitvi naložene obveznosti, če zavezanec obveznosti prostovoljno ne izpolni.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski upravni organ pod 1. točko izreka tožeči stranki izrekel denarno kazen v upravni izvršbi v znesku 3.000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom št. 06122-1773/2013/48 z dne 4. 2. 2015 in določil rok plačila 8 dni, tožeči stranki zagrozil, da če do 1. 11. 2015 ne bo prenehala z uporabo nelegalno zgrajenega objekta na zemljišču s parc. št. 337/2 k.o. ... in bo ravnala v nasprotju z naloženo obveznostjo, bo kot prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen v znesku 3.000,00 EUR (2. točka izreka). V 3. točki izreka je navedel, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršbe, v 4. točki izreka pa je naložil tožeči stranki, da o plačilu denarne kazni pisno obvestiti Inšpektorat RS za okolje in prostor, OE Maribor.

2. Iz obrazložitve izhaja, da tožeča stranka obveznosti naložene z inšpekcijsko odločbo št. 06122-1773/2013/34 z dne 22. 7. 2014 ni izpolnila. S sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06122-1773/48 z dne 4. 2. 2015 ji je bila zagrožena denarna kazen v višini 3.000,00 EUR, če te obveznosti ne bo izvršila do dne 1. 3. 2015. Pri inšpekcijskem pregledu dne 10.7.2015 je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka objekt še naprej uporablja za potrebe delavnice, zato ji je bila na podlagi drugega odstavka 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izrečena zagrožena denarna kazen. Poleg tega ji je bilo zagroženo z novo denarno kaznijo, če svoje obveznosti ne bo opravila do tam navedenega roka.

3. Navedeno odločitev je v pritožbenem postopku potrdilo tudi Ministrstvo za okolje in prostor s svojo odločbo št. 0612-83/2015-4 z dne 11. 1. 2016. V obrazložitvi pojasnjuje, da se pritožbene navedbe tožeče stranke nanašajo na odločbo, ki se izvršuje in jih zato v izvršilnem postopku glede na določbo prvega odstavka 292. člena ZUP, ni mogoče upoštevati. Prav tako iz istega razloga ni mogoče upoštevati navedb tožeče stranke glede obveznosti pridobitve gradbenega dovoljenja. Legalnost gradbenega dovoljenja je bila obravnavana v inšpekcijskem postopku, na podlagi katerega je bila izdana odločba, ki predstavlja izvršilni naslov v postopku upravne izvršbe. Izpodbijani sklep je bil izdan v fazi izvršilnega postopka, ki je samostojen in od upravnega postopka ločen postopek, katerega cilj je le prisilna vzpostavitev stanja, ki ga nalaga izvršilni naslov. V izvršilnem postopku se o pravicah in obveznosti strank ne odloča, temveč se le prisilno izvršuje obveznosti, o katerih je bilo že odločeno v upravnem postopku. Navaja tudi, da se v pritožbi zoper izvršilne sklepe lahko stranka pritoži le na višino kazni ter glede ugotovitev o izvršitvi ukrepa določenega v izvršilnem naslovu. Tožena stranka je tako presodila, da so pritožnikove trditve neutemeljene in da je sklep prvostopenjskega upravnega organa pravilen in na zakonu utemeljen.

4. Tožeča stranka s tožbo izpodbija citirani sklep zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter nepravilno uporabljenega materialnega prava. Zatrjuje, da so kletni prostori legalno zgrajeni in da je za njih pridobila vsa veljavna dovoljenja, zato prepoved tožene stranke glede uporabe predmetnega objekta ni smiselna in tudi tako ni smiselna izvršitev izrečene denarne kazni v višini 3.000,00 EUR. To pomeni, da je popolnoma nepotrebno in nezakonito, da se izvršba nanaša na del objekta, ki ni nezakonit in ni v nikakršnem nasprotju z gradbenim dovoljenjem ali drugimi dovoljenji za opravljanje dejavnosti v tem delu objekta. Navaja, da iz določb 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) izhaja, da morajo biti ukrepi, ki so izrečeni na podlagi inšpekcijskega nadzora takšni, da se z njimi doseže namen predpisa in da ne posegajo prekomerno v oškodovanje zavezanca. V obravnavanem primeru pa bi bilo potrebno iz upravne izvršbe izločiti kletni del objekta, ki je popolnoma skladen s predpisi ter je tudi s posebnim vhodom z druge strani ločen od drugega dela objekta. Navaja, da je kletni del objekta namenjen delavnici in da je s prepovedjo opravljanja dejavnosti kršeno načelo sorazmernosti. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in da se toženi stranki naloži, da izda novi sklep, s katerim bo lahko tožena stranka zagrozila z novo denarno kaznijo v upravni izvršbi le v primeru, če bo kršena prepoved uporabe tistega dela objekta na zemljišču s parc. št. 337/2 k.o. ..., v katerem so ugotovljene neskladnosti z zakonom in ne za uporabo kletnega dela objekta, kjer je delavnica za sestavljanje drobnih kovinskih predmetov. Predlaga tudi, da se toženi stranki naloži, da iz vseh nadaljnjih izvršilnih postopkov izloči kletne prostore z delavnico in jih obravnava posebej.

5. Dne 20. 4. 2016 je tožeča stranka pri sodišču vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala odložitev izvršbe v delu, ki se nanaša na prepoved uporabe kletnih prostorov v objektu na zemljišču s parc. št. 337/2 k.o. ... za obdobje 12 mesecev oz. podredno do pravnomočne odločitve v predmetnem postopku. V obrazložitvi navaja, da ji z navedeno prepovedjo nastaja nepopravljiva gospodarska škoda, ogroženo pa je tudi preživljanje družine.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni dovoljena.

7. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (sklep I Up 227/2011 z dne 25. 5. 2011, I Up 141/2010 z dne 12. 5. 2010, I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008 in drugi) mora sodišče pred meritornim odločanjem o začasni odredbi opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali je akt, ki se izpodbija s tožbo, lahko predmet upravnega spora (prvi odstavek 36. člena ZUS-1).

8. V obravnavani zadevi je predmet upravnega spora presoja zakonitosti in pravilnosti sklepa, ki ga je prvostopenjski upravni organ izdal na podlagi drugega odstavka 298. člena ZUP, ter z njim tožeči strank naložil plačilo denarne kazni, zagrožene s sklepom o dovolitvi izvršbe št. 06122-1773/2013/48 z dne 4. 2. 2015, tožeči stranki določil nov rok za izpolnitev obveznosti in zagrozil z novo kaznijo, če obveznost v določenem roku ne bo izpolnjena.

9. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon.

10. Po presoji sodišča izpodbijani sklep ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, pač pa gre le za realizacijo sklepa o izvršbi s posredno prisilitvijo, kot jo ureja 298. člen ZUP, katerega namen in vsebina je z denarno kaznijo prisiliti zavezanca k izpolnitvi naložene obveznosti. Ta odločitev namreč vsebuje izvršilni naslov, to je odločbo Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območna enota Maribor – Murska Sobota št. 06122-1773/2013/34 z dne 22. 7. 2014, s katero je bila tožeči stranki prepovedana uporaba objekta zgrajenega na zemljišču s parc. št. 337/2 k.o. ... v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem št. 351-342/2012/12 z dne 16. 10. 2012, izpodbijani sklep pa je z njim (izvršilnim naslovom) skladen. Ker tožeča stranka ni ravnala skladno z navedeno inšpekcijsko odločbo, ji je bil s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 4. 2. 2015 določen naknadni rok za prostovoljno izpolnitev naložene obveznosti do 1. 3. 2015, in za primer, da tudi v dodatnem roku ne bo ravnala v skladu z naloženo obveznostjo, zagrožena izvršba s posredno prisilitvijo, to je plačilom denarne kazni v višini 3.000,00 EUR. Ker tožeča stranka tudi v dodatnem roku ni izpolnila naložene obveznosti, kar ni sporno, ji je inšpekcijski organ v skladu z navedeno določbo ZUP naložil plačilo denarne kazni, zagrožene s sklepom z dne 4. 2. 2015 in ji zagrozil z novo denarno kaznijo, če naložene obveznosti tudi v dodatnem roku ne bo izpolnila.

11. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ v postopku izvršbe s posredno prisilitvijo nameraval doseči le realizacijo z izvršilnim naslovom izrečene obveznosti, in zato ne predstavlja ponovnega odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, ampak le z zakonom predviden način prisilne izvršitve naložene obveznosti. Izbira z zakonom predvidenega načina izvršbe in sama izvršba, ki je skladna z normativno ureditvijo, namreč ne predstavlja obveznosti, nalaganja obveznosti in tudi na novo ne posega v pravni položaj tožeče stranke. Predstavlja le zakonit način, s katerim upravni organ zavezanca prisili k izpolnitvi naložene obveznosti, če zavezanec obveznosti prostovoljno ne izpolni.

12. Tožeča stranka pa v tožbi ne zatrjuje nobenega konkretnega posega v svoje pravice, obveznosti ali pravne koristi, niti ne zatrjuje, da bi bil izpodbijani sklep v neskladju z izvršilnim naslovom, temveč se njeno nestrinjanje s predmetno izvršbo v celoti nanaša na sam inšpekcijski postopek. Te navedbe pa ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. Kot že navedeno, se z izpodbijanim sklepom le dovoljuje prisilna izvršitev obveznosti, o kateri pa je bilo že odločeno s citirano inšpekcijsko odločbo. Iz vloženih upravnih spisov izhaja, da je inšpekcijska odločba, s katero je bila tožeči stranki prepovedana uporaba nelegalno zgrajenega objekta, postala izvršljiva že dne 27. 7. 2014, čemur tožeča stranka v tožbi ne ugovarja. Prav tako tožeča stranka sama priznava, da v objektu izvaja dejavnost izdelave drobnih kovinski predmetov (čeprav iz k tožbi predloženih listin izhaja, da ima registrirano dejavnost na drugem naslovu) in da postopek legalizacije objekta še ni zaključen.

13. V obravnavani zadevi tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisi sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te namreč sklep o izreku denarne kazni ne sodi.

14. Ker glede na navedeno z izpodbijanim sklepom ni bilo vsebinsko odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, ne gre za upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 in ne za sklep, ki bi bil naveden v drugem odstavku 5. člena ZUS-1. To pomeni, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, oz. akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrglo (tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v več svojih odločbah, med drugim v odločbah I Up 286/2009, I Up 105/2009, I Up 293/2010, I Up 312/2011).

K II. točki izreka:

15. Po določbi prvega odstavka 32. člena ZUS-1 tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače, po drugem odstavku istega člena pa sodišče lahko na zahtevo tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Po teh določbah ZUS-1 je torej dovoljena tožba v upravnem spor, o kateri še ni bilo pravnomočno odločeno, procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. To pomeni, da je o začasni odredbi mogoče odločati le, če je pri sodišču vložena tožba, ki je prestala predhodni preizkus po prvem odstavku 36. člena ZUS-1. Kot je obrazloženo zgoraj, obravnavana tožba tega preizkusa ni prestala, zato je sodišče zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.