Jedro

Delovni invalid III. kategorije s priznano pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu, ki kot tuj državljan brez osebnega delovnega dovoljenja ni mogel biti prijavljen na zavodu za zaposlovanje, ne more pridobiti pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ker se ne more v 30-ih dneh po dokončnosti odločbe prijaviti na zavodu za zaposlovanje, niti biti voden v evidenci brezposelnih oseb kot iskalec zaposlitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev odločb tožene stranke opr. št. I-8005731 z dne

24.1.2001 in iste opr. št. z dne 8.11.2000, ter posledično priznanje in izplačilo denarnega nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu od 20.12.1995 dalje, ker je presodilo, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo. Vztraja na stališču, da je upravičena do vtoževanega denarnega nadomestila.

Poudarja le, da zaradi ugotovljene III. kategorije invalidnosti ni mogla dobiti dela v Republiki Sloveniji, niti na Hrvaškem, na zavodu za zaposlovanje pa je tudi niso hoteli vpisati v evidenco brezposelnih oseb. Zaradi nepriznane dajatve je pretrpela hude psihične in duševne bolečine, saj bi ji nadomestilo predstavljajo glavni vir preživljanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ji prizna vse pravice in se za ugodno rešitev zadeve vnaprej zahvaljuje.

Tožena stranka v pisnem odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne navaja nobenih novih dejstev, niti ne predlagala kakršnihkoli dokazov v smislu 1. odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004; v nadaljevanju ZPP-UPB2), da bi sploh nastal dvom v pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP-UPB2, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Obrazložena je s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati le še naslednje.

Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je izključno podana v

123. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.

l. RS, št. 12/92, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92), ki ga je v obravnavani zadevi glede na 446. člen veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.

l. RS, št. 106/99, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) potrebno uporabiti, in ki izrecno določa, da ima delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, s priznano pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu, pravico do nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oziroma zaposlitev, če mu to delo ni zagotovljeno, vendar le pod pogojem, če se je v roku 30-ih dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici do zaposlitve oziroma razporeditve, prijavil pri zavodu za zaposlovanje. Po cit. povsem jasni in nedvoumni zakonski določbi je pravico do spornega nadomestila plače mogoče priznati le, če so hkrati izpolnjeni vsi, kumulativno predpisani pogoji. Torej, da je delovnemu invalidu priznana pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu; da mu takšno delo ni zagotovljeno; in če se je v 30-ih dneh po dokončnosti odločbe o priznani pravici, prijavil pri pristojnem Republiškem zavodu za zaposlovanje. Prav slednje pravno-relevantno dejstvo, to je prijavljenost na zavodu za zaposlovanje v 30-ih dneh po dokončnosti odločbe, pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno, niti ni moglo biti izpolnjeno, kot je povsem pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

Dejstvo, da tožnica ni bila, niti mogla biti prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot iskalka zaposlitve, je edino odločilno za zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Po Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZZZPB) so se namreč tujci pri slovenskem zavodu za zaposlovanje, kot iskalci zaposlitve lahko prijavili le, če so imeli osebno delovno dovoljenje. Tega pa tožnica kot tuj državljan, brez delovnega dovoljenja, ni moglo storiti. Zato tudi ne izpolnjuje pogojev iz

2. odstavka 123. člena ZPIZ-92 za priznanje, odmero, niti izplačevanje vtoževanega denarnega nadomestila. Ker je njeno drugačno materialno-pravno naziranje zmotno, navedbe, ki se nanašajo na težke zaposlitvene možnosti v R Sloveniji in R Hrvaški, oziroma težke socialno-ekonomske razmere, pa pravno povsem irelevantne, saj ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP-UPB2, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.