Jedro

Na dobesedno razlago določbe 243. člena ZFPPIPP bi bilo mogoče opreti stališče, da sodišče ni ravnalo napak, ko upnikov ni opozorilo na (novo) procesno zahtevo, ki jo je uveljavila novela ZFPPIPP-C z določbo 123.a člena. Potem, ko je zakonodajalec presodil, da je upnike treba posebej opozoriti na nekatere procesne zahteve in posledice njihovega nespoštovanja, pa ustavi prijazna razlaga ne le omogoča, ampak zahteva od sodišča takšno uporabo določbe 243. člena ZFPPIPP, da v oklicu opozori upnike na vse procesne zahteve, katerih nespoštovanje ima za posledico izgubo pravic. Zaradi pomanjkljivega in delno zavajajočega poziva upnikom, kako naj vložijo prijave terjatev, je bila z zavrženjem prijave, ki je bila sicer vložena v nasprotju z določbo 123.a člena ZFPPIPP, upniku onemogočena možnost obravnavanja obstoja njegove terjatve pred sodiščem, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem je bila kršena tudi določba 23. člena Ustave.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sklepa sodišča druge in sodišča prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

A Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo upnika E. d. d., zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je to zavrglo njegovo prijavo terjatve v znesku 952.776,67 eurov, v stečajnem postopku zoper stečajnega dolžnika. Prijavo naj bi bil vložil odvetnik, ni pa bila vložena v elektronski obliki, podpisani z varnim elektronskim podpisom, overjenim s kvalificiranim potrdilom, kot to določa prvi odstavek 123.a člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007 s spremembami – ZFPPIPP).

2. Zoper sklep sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (ZVZ). Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno uporabo prvega odstavka 123.a člena ZFPPIPP, kršitev upnikove pravice do sodnega varstva iz 23. člena ter pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS).

3. Sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vročilo upniku in stečajnemu upravitelju. Ta na zahtevo nista odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

4. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na okoliščino, da je prijavo terjatve, podpisano in žigosano s strani odvetnice, skupaj s pooblastilom odvetnici, v fizični (pisni) obliki vložil sam upnik neposredno na vložišču sodišča. B

Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti

5. V oklicu o začetku stečajnega postopka naj bi bilo sodišče prve stopnje poučilo upnika, da mora biti prijava terjatve vložena v enem izvodu tako, da jo upnik osebno vloži na vložišču tega sodišča ali jo pošlje po pošti na naslov sodišča. S tem naj bi bil upnik spravljen v zmoto. Tako pomanjkljiv in zavajajoč pravni pouk naj bi za upnika, ki je ravnal v skladu z njim, kljub kvalificiranemu zastopanju ne smel imeti škodljivih posledic. Takšno naj bi bilo ustaljeno stališče v sodni praksi. Neobrazložen odstop od sodne prakse naj bi predstavljal kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Z nezakonitim zavrženjem prijave terjatve naj bi sodišče prikrajšalo upnika za možnost obravnavanja pred sodiščem, kar pomeni kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in poseg v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

C

Presoja utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti

6. Tretji odstavek 385. člena v zvezi s prvim odstavkom 367.a člena ZPP določa, da se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno tožilstvo se v tem primeru sklicuje na različno prakso pred višjim sodiščem. Glede na to, da v stečajnih zadevah ni dovoljena revizija, je za presojo ustaljenosti in enotnosti sodne prakse relevantna praksa višjega sodišča, poenoti pa se lahko le s posegom Vrhovnega sodišča. Vprašanje, ki se zastavlja v tej zadevi, je pomembno tudi za razvoj sodne prakse: ali in v kakšni meri stališča, ki jih je že izoblikovalo Vrhovno sodišče glede posledic napačnega in pomanjkljivega pravnega pouka o pritožbi, veljajo tudi za nekatera druga opozorila in pozive, ki jih morajo strankam dajati sodišča. 7. V odločbi II Ips 488/2002 z dne 25. 9. 2003, na katero se sklicuje tožilstvo, je Vrhovno sodišče na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti obravnavalo primer, ko je sodišče prve stopnje v pravnem pouku o pritožbi zoper sodbo, izdano v sporu majhne vrednosti, navedlo petnajstdnevni namesto osemdnevnega roka, kot ga določa zakon. Pritožbo, vloženo po preteku osemdnevnega pa pred iztekom petnajstdnevnega roka, sta sodišči prve in druge stopnje zavrgli. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in razveljavilo tak sklep sodišča druge stopnje. Izreklo je, da napačen pravni pouk o pravici do pritožbe ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna. Z napačnim pravnim poukom o pravici do pritožbe je stranka v eni od svojih temeljnih ustavnih pravic zavedena v zmoto, zaradi česar ne sme trpeti škodljivih posledic. Pravna teorija je takšnemu stališču sodne prakse pritrdila.(1)

8. V zadevi I Up 102/2009 je Vrhovno sodišče obravnavalo primer, ko pravni pouk o pritožbi ni bil napačen, tak ki bi zavajal stranko, ampak le pomanjkljiv. Pomanjkljivost pravnega pouka o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo upravnega sodišča je Vrhovno sodišče ugotovilo s primerno uporabo ZPP tako, da je med obvezne sestavine pravnega pouka poleg tega, kar izrecno določa šesti odstavek 324. člena ZPP, štelo še opozorilo, da v postopku s pritožbo v upravnem sporu lahko stranka opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ker v sporni zadevi pravni pouk tega opozorila ni vseboval, je Vrhovno sodišče štelo, da ni bilo pravne podlage za zavrženje pritožbe, ki jo je vložil pooblaščenec brez takšnega izpita. Izreklo je, da je samo popoln pravni pouk lahko podlaga za zavrženje pritožbe.(2)

9. Pravni pouk je pravno definiran pojem. ZPP, ki se v postopkih insolventnosti uporablja podrejeno in primerno (121. člen ZFPPIPP) v prvem odstavku 324. člena določa, da mora pisna sodba imeti uvod, izrek in obrazložitev ter pravni pouk o pritožbi. V šestem odstavku pa določa, kaj mora pravni pouk o pritožbi vsebovati. Odločbi Vrhovnega sodišča, navedeni v 8. in 9. točki te obrazložitve, sta obravnavali takšen pravni pouk.

10. Člen 243 ZFPPIPP določa, da sodišče obvesti upnike o začetku stečajnega postopka z oklicem, ki mora med drugim vsebovati „poziv upnikom, naj v treh mesecih po objavi oklica prijavijo svoje terjatve … z vlogo v dveh izvodih in pouk o pravnih posledicah zamude roka za prijavo“.(3) Zakon tega dela oklica ne imenuje “pravni pouk“. Argumentov citiranih odločb Vrhovnega sodišča, ki obravnavajo vprašanje posledic napačnega ali nepopolnega pravnega pouka o pritožbi, zato ni mogoče uporabiti neposredno za sporni primer.

11. ZPP pa na številnih mestih vsebuje posamezne določbe, podobne navedeni določbi ZFPPIPP, ki sodišču nalagajo dolžnost, da v določenih procesnih položajih opozori stranko na njene procesne možnosti ali dolžnosti ter jo seznani s posledicami, če ne bo ravnala v skladu s takšnim opozorilom oziroma pozivom (na primer splošna dolžnost pomoči neuki stranki – 12. člen, opozorilo na posledice neplačila takse – drugi odstavek 105.a člena, opozorilo na posledice strankine neaktivnosti po pozivu, naj vlogo popravi ali dopolni – sedmi odstavek 108. člena, opozorilo na posledice izostanka z naroka – tretji odstavek 113. in tretji odstavek 305. člena, opozorilo na posledice, če toženec ne bo vložil pravočasnega obrazloženega odgovora na tožbo – drugi odstavek 277. člena ZPP …). V teoriji in tudi v sodni praksi se je tudi za tovrstna opozorila udomačil izraz pravni pouk.

12. Takšen „pravni pouk“ je Vrhovno sodišče obravnavalo v zadevi II Ips 860/2007.(4) Šlo je za vprašanje, ali je sodišče prve stopnje smelo zavreči odgovor na tožbo, ki je bil vložen po izteku zakonsko določenega roka, vendar znotraj roka, določenega v pozivu sodišča, danem po drugem odstavku 277. člena ZPP. Vrhovno sodišče je sklep o zavrženju odgovora na tožbo (in zamudno sodbo) razveljavilo z utemeljitvijo, da „napačen pravni pouk ne more biti v škodo stranke, ki se po njem ravna“. Pri tem se je sklicevalo na svoj sklep II Ips 488/2002, kot podlago za odločitev pa navedlo pravico iz 22. člena Ustave ter kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Četudi poziv upnikom, kakršnega predvideva 4. točka drugega odstavka 243. člena ZFPPIPP, ni pravni pouk o pritožbi v smislu ZPP, pa merila presoje, ki jih je izoblikovalo Vrhovno sodišče v navedenih odločbah, pridejo v poštev tudi pri odločanju, ali je sodišče prve stopnje smelo zavreči prijavo terjatve, ki je bila vložena v skladu s takšnim pozivom sodišča. 14. Vsaka procesna predpostavka predstavlja oviro pri uveljavljanju pravic, lahko tudi ustavnih pravic (predvsem pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena, pravice do sodnega varstva iz 23. člena in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena). Zakonodajalec je v nekaterih primerih, upoštevajoč načelo sorazmernosti, presodil, da je oviro pri uveljavljanju teh pravic mogoče omiliti tako, da mora sodišče na obstoj procesnih ovir stranko posebej opozoriti. Iz določbe šestega odstavka 324. člena ZPP izhaja, da takšna opozorila niso namenjena le prava neveščim strankam (pravni pouk o pritožbi mora vsebovati tudi opozorilo na procesno oviro iz petega odstavka 98. člena ZPP, ki se nanaša le na odvetnika).

15. Prijava terjatve v stečajnem postopku je predpostavka za uveljavljanje pravice do njenega poplačila. Prepozna ali napačna prijava terjatve pomeni izgubo pravice. Procesne zahteve, ki jih določa ZFPPIPP za pravočasnost in pravilnost prijave, ovirajo uveljavljanje pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Določba 243. člena ZFPPIPP v delu, ki določa, da je treba upnike opozoriti na rok in na posledice zamude, upošteva načelo sorazmernosti in zasleduje podoben namen kot določbe ZPP o pravnem pouku o pritožbi: pomeni obrambo pred pretrdim učinkom splošnega načela, da nepoznavanje prava škodi.(5)

16. Določba 123.a člena ZFPIPP je bila vnesena v zakon z novelo ZFPPIPP-C (Uradni list RS 52/2010). Pomeni novo procesno zahtevo pri uveljavljanju terjatve v stečajnem postopku. S to novelo pa ni bila usklajena določba 243. člena, ki predpisuje vsebino poziva upnikom. Za primerjavo je treba omeniti, da je bila z novelo ZPP-D (Uradni list RS 45/2008) ob uvedbi novih procesnih ovir glede vložitve pritožbe dopolnjena tudi določba šestega odstavka 324. člena ZPP, tako da so morale biti stranke v pravnem pouku o pritožbi opozorjene na nove procesne zahteve in na posledice, če jih pri vlaganju pritožbe ne bodo upoštevale. Takšna dopolnitev 324. člena ZPP je bila tudi odločilna za to, da Ustavno sodišče povečane procesne strogosti v pritožbenem postopku (336. člena ZPP) ni spoznalo za neskladno z Ustavo.

17. Poziv upnikom v Oklicu o začetku stečajnega postopka v spornem primeru je vseboval rok, v katerem je treba prijaviti terjatve in tudi opozorilo na posledice, če bo ta rok zamujen. V delu, ki vsebuje navodilo, kako naj se prijava opravi, se je glasil. „Prijava terjatve mora biti vložena v enem izvodu tako, da jo upnik osebno vloži na vložišču tega sodišča ali pošlje po pošti na naslov tega sodišča, naveden v zgornjem levem kotu tega oklica. Prijava terjatve bo pravočasna, če jo bo upnik vložil na vložišču ali oddal s priporočeno poštno pošiljko do poteka roka iz 3. točke tega oklica.“ Iz tega je razvidno, da oklic v tem delu ni bil sestavljen povsem v skladu z določbo 243. člena ZFPPIPP. Upnike je pozival, naj prijavo vložijo v enem izvodu, ne v dveh, poleg sestavin, ki jih izrecno zahteva zakon, pa je navajal še, kako oziroma kje naj upnik vloži prijavo.

18. Na dobesedno razlago določbe 243. člena ZFPPIPP bi bilo mogoče opreti stališče, da sodišče ni ravnalo napak, ko upnikov ni opozorilo na (novo) procesno zahtevo, ki jo je uveljavila novela ZFPPIPP-C. Že okoliščina, navedena v predhodni točki te obrazložitve pa kaže, da določba 243. člena ZFPPIP ni bila ovira, da bi sodišče v pozivu upnikov ne opozorilo še na druge zakonske določbe, ki urejajo vsebino prijave in postopek za njeno vložitev. Potem, ko je zakonodajalec presodil, da je (očitno zaradi varovanja ustavne pravice do sodnega varstva) upnike treba posebej opozoriti na nekatere procesne zahteve in posledice njihovega nespoštovanja, pa ustavi prijazna razlaga ne le omogoča, ampak zahteva od sodišča takšno uporabo določbe 243. člena ZFPPIPP, da v oklicu opozori upnike na vse procesne zahteve, katerih nespoštovanje ima za posledico izgubo pravic. Takšno razlago je nenazadnje sodišče prve stopnje uporabilo, ko je v pravnem pouku o pritožbi v sklepu o začetku stečajnega postopka v tej zadevi pritožnike opozorilo na določbo 123.a člena ZFPPIPP, četudi tega noben predpis ne zahteva izrecno.(6)

19. V tem primeru je treba upoštevati še to, da je sodišče v oklicu z dodatno navedbo o tem, kako se vloži prijava terjatve (osebno na vložišču ali po pošti), česar 243. člen ZFPPIPP ne zahteva, zavedlo upnika k takšnemu ravnanju.

20. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila zaradi pomanjkljivega in delno zavajajočega poziva upnikom, kako naj vložijo prijave terjatev, z zavrženjem prijave, ki je bila sicer vložena v nasprotju z določbo 123.a člena ZFPPIPP, upniku onemogočena možnost obravnavanja obstoja njegove terjatve pred sodiščem, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem je bila kršena tudi določba 23. člena Ustave. Zato je sodišče izpodbijani sklep in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej npr. Galič, Ustavno procesno pravo, str. 411, Betetto, v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, str. 119, 120. Op. št. (2): Točka 7 obrazložitve sklepa I Up 102/2009 z dne 19. 3. 2009. Op. št. (3): 4. točka drugega odstavka 243. člena ZFPPIPP.

Op. št. (4): Sklep II Ips 860/2007 z dne 9. 10. 2007. Op. št. (5): Tako je namen določbe šestega odstavka 324. člena ZPP razložilo Ustavno sodišče v Odločbi U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010 – točka 12 obrazložitve.

Op. št. (6): Primerjaj zgoraj navedeni sklep I Up 102/2009, v katerem je Vrhovno sodišče postavilo takšen standard, ravno tako na podlagi podrejene in smiselne uporabe ZPP.