Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Da je tožeča stranka aktivno legitimirana za tožbo izhaja iz aneksa k pogodbi, po katerem sta upravnika pooblastila tožečo stranko kot dobavitelja, da od individualnih porabnikov zahteva plačilo komunalnih storitev in terjatev.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi istega sodišča I 96/03692 z dne 6.8.1997 (prav II I 176/94-2 z dne 4.3.1994) v veljavi, torej v 1. točki za glavnico v skupnem znesku 918,00 SIT, zakonite zamudne obresti od glavnice 399,00 SIT od 28.2.1993 do plačila, zakonite zamudne obresti od 160,00 SIT od 31.3.1993 do plačila ter zakonite zamudne obresti od 359,00 SIT od 20.5.1993 do plačila; in v 3.točki za stroške izvršilnega postopka 3.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obresti od 4.3.1994 do plačila. Nadalje je odločilo, da mora toženec povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 13.370,00 SIT. Proti sodbi je toženec vložil pritožbo, v kateri kot bistveno navaja, da je plačilo komunalnih storitev sicer zakonito in v skladu z občinskim odlokom in ni res, da teh stroškov ne bi plačal. Za februar, marec in maj 1993 ni plačal le stroškov upravljanja, ker v tistem času etažni lastniki niso imeli sklenjene pogodbe z upravnikom. Na opominu za plačilo 918,00 SIT je bilo napisano, da ga je dolžan plačati kot najemnik stanovanja, čeprav je lastnik stanovanja. V nadaljevanju obširno pojasnjuje, kako so v tistem času nekatera podjetja v Sloveniji zaračunavala stroške upravljanja in obratovalne stroške za stanovanjsko enoto in da mu je Stanovanjska zadruga .... poslala pisno ponudbo, v kateri se je ponudila kot upravljalec. O tem se SOP Trbovlje s tožencem ni hotela pogovarjati. Pojasnili so mu, da so samo oni upravljalci stanovanjskih hiš v K. naselju. Nobeden izmed lastnikov v stanovanjski hiši ni imel sklenjene pisne pogodbe o upravljanju niti s SOP Trbovlje niti JPK Komunala. Stanovalci so kasneje sklenili pogodbo o upravljanju št.29/94 z upravnikom N. d.o.o., le-ta pa je bila predložena pristojnemu upravnemu organu dne 30.44.1994. Ugovarja aktivno legitimacijo tožeče stranke in se sklicuje na določbo 22.člena Stanovanjskega zakona ter navaja, da SOP Trbovlje in S. Trbovlje nista mogla prenesti upravljalskih pooblastil na JPK Komunala, ker nista imeli z lastniki pisne pogodbe o upravljanju. Navedeni podjetji sta samovoljno postavili upravnika, tj. tožečo stranko. Sodišče ni upoštevalo enoletnega zastaralnega roka po 378. členu ZOR, zato tožeča stranka ne more sodno izterjati terjatve za leto 1993, ker je zastarala. Sodišče pri odločitvi o stroških ni upoštevalo njegovih pravdnih stroškov, ko mu je naložilo plačilo stroškov tožeče stranke. Predlaga, naj se sodba v dispozitivu kot nezakonita zavrže. Pritožba ni utemeljena. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka aktivno legitimirana za tožbo. To je razvidno iz listin v spisu in sicer pogodbe z dne 16.7.1992 in zlasti aneksa k tej pogodbi z dne 31.3.1993, po katerem sta upravnika SOP Trbovlje in S. Trbovlje pooblastila tožečo stranko kot dobavitelja, da od individualnih porabnikov, torej tudi toženca, zahteva plačilo komunalnih storitev in terjatev. Konkretno zahteva tožeča stranka iz tega naslova za februar, marec in maj 1993 plačilo glavnice v skupnem znesku 918,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Da se je opomin za plačilo glasil na toženca kot najemnika stanovanja, ni pomembno, saj 23.člen Stanovanjskega zakona (SZ) izenačuje lastnike in najemnike v večstanovanjski hiši v njihovih pravicah in obveznostih glede upravljanja, torej tudi glede plačila stroškov. Pravno neupoštevna je pavšalna trditev pritožnika, da SOP Trbovlje in S. Trbovlje z lastniki nista imeli pisne pogodbe o upravljanju. Pritožnik ne zatrjuje, da navedeni organizaciji nista opravljali nalog v zvezi z upravljanjem večstanovanjskih hiš, temveč da je kot stanovalec kasneje sklenil pogodbo o upravljanju št. 29/94 z drugim upravnikom. Pri tem pritožnik zmotno meni, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, ker z njim ni sklenila pisne pogodbe o upravljanju. Iz pogodbe med upravnikoma in tožečo stranko kot dobaviteljem je razvidno (priloga A 3, 3.člen), da sta v času, iz katerega izhaja vtoževana terjatev, navedeni organizaciji imeli upravljalska upravičenja. V skladu z drugim odstavkom 145.člena SZ sta bili SOP Trbovlje in S. Trbovlje pooblaščeni organizaciji, ki sta do sklenitve pogodbe iz 22.člena SZ (obvezna pisna pogodba o upravljanju) upravičeno začasno opravljali naloge, določene s SZ. Po citirani določbi gre pretežno za organizacije, ki so do uveljavitve SZ opravljale strokovne naloge in opravila pri gospodarjenju s stanovanji in stanovanjskimi hišami po določbah prej veljavnega zakona o stanovanjskem gospodarstvu. Zavrniti je treba tudi pritožnikov ugovor zastaranja terjatve, saj enoletni zastaralni rok glede vtoževane terjatve zaradi pretrganja zastaranja ni potekel (1.točka prvega odstavka 378.člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 392.člena ZOR). Zastaralni rok začne teči, kot to določa prvi odstavek 361.člena ZOR, prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Iz izpisa knjigovodske evidence z dne 23.2.1994 pa izhaja, da je najstarejša obveznost tožene stranke za februar 1993, glavnica v znesku 399,00 SIT, zapadla dne 28.2.1993. Ker je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo dne 25.2.1994, je vložen pred potekom enoletnega zastaralnega roka, tožeča stranka pa je s tem procesnim dejanjem pretrgala tek zastaranja. V zvezi z odločitvijo o stroških je pritožniku potrebno pojasniti, da sodišče odloča le o povrnitvi pravdnih stroškov tisti stranki, ki v pravdi uspe z zahtevkom. Po določbi prvega odstavka 154.člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 je torej toženec, ki z ugovori zoper zahtevek ni uspel, dolžan povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške. Smiselno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo treba, upoštevaje prvi odstavek 498.člena ZPP (Ur.l.RS, št. 26/99), na podlagi določbe 368.člena in 467 člena ZPP/77 zavrniti pritožbo kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.